Kdor se spominja osemdesetih, ta takrat ni bil z nami," je nedavno dejal Zoran Predin na svojem koncertu v Zagrebu, kjer je pred polno dvorano Vatroslava Lisinskega obeležil 40 let svoje glasbene kariere. Da je bila jugoslovanska glasbena scena v tistem času izrazito dinamična, pestra in nadvse kvalitetna, pričajo še danes številni podobni avtorji, ki še po treh ali celo štirih desetletjih od svojih začetkov lahko računajo na publiko z območja celotne nekdanje skupne države. Akterji tistega časa in glasbeni kritiki včasih radi rečejo, da je bila konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih let na prostorih skupne države tretja najmočnejša rokenrol scena na svetu, kmalu za britansko in ameriško. Res je to obdobje dalo kopico vrhunskih glasbenih bendov, ki so pustošili po alternativnih klubih v urbanih središčih in s svojim avtorskim pečatom zaznamovali obdobje t. i. novega vala. Buldožer, Idoli, Električni orgazam, Ekatarina Velika, Azra, Laibach, Prljavo kazalište, Haustor, Pankrti, Videosex ... in še dolgo bi lahko naštevali. Na novovalovski zemljevid Jugoslavije se je vpisal tudi Maribor, od koder so prihajali Preporod z zdaj že pokojnim Smiljanom Krežetom na čelu, Skakafci, ruški Lauženki iz Nahkasla ter seveda najbolj poznani, Lačni Franz z Zoranom Predinom, ki je skupino, predvsem pa njeno filozofijo in glasbo z novimi mladimi glasbeniki po mnogih letih spet obudil.
Petar Janjatović je priznan srbski novinar in glasbeni urednik. V svoji novinarski karieri je polnil stolpce časopisov Start, Džuboks, Ukus neustrašnih, Politikin Zabavnik, Vreme, Nin, vodil je tudi glasbene oddaje na radiu in televiziji ter organiziral številne koncerte in festivale. Izdal je več glasbenih enciklopedij o glasbi na območju nekdanje skupne države. Danes je urednik pri Dallas Records za Srbijo.
"Liberalni" socializem, mediji in številni talenti
Petar Janjatović meni, da je šlo za ugodno kombinacijo več dejavnikov. "Eden od njih je bil nedvomno dokaj liberalen družbeni sistem, v katerem smo živeli, četudi se to z današnje perspektive morda sliši jugonostalgično in morda bo kdo pomislil, da pozabljam, kako je v resnici bilo," razlaga Janjatović. Ko govori o "liberalnem" socialističnem režimu, poudari, da je Zveza komunistov Jugoslavije preko svoje Zveze socialistične mladine na zelo nevsiljiv in pritajen način podpirala rokenrol, saj je na eni strani financirala študentske centre, kjer so bendi lahko brezplačno vadili, ob nekaterih priložnostih pa tudi igrali na brezplačnih koncertih. Hkrati je v Jugoslaviji obstajal nadvse močan mladinski tisk. "V Sloveniji je bila denimo Mladina, ki je bila mladinsko glasilo, v Beogradu smo imeli Student in Omladinske novine, v Zagrebu je bil znameniti Polet, v Skopju Mladi borec itd. V vsaki republiki je obstajala mladinska tiskovina, kjer je bilo mogoče v glavnem pisati o vsem," pravi sogovornik. "To je bila popolna klima za razvoj dobre glasbe. V želji, da bi se postavljal pred vzhodnim blokom, je Titu ustrezala prizanesljivost do rokenrola, hkrati je želel pred Zahodom dajati vtis, da je demokrat, in ne diktator, kakor so ga zahodni voditelji pogosto označevali. Če se izrazim skozi prispodobo – na svojo sivo partijsko suknjo si je skušal pripeti pisano broško."
S prvim albumom je Buldožer pokazal, da je vse mogoče. Da v glasbi ni omejitev
Buldožerji odločilno pognali novi val
Za novi val je bil po besedah Janjatovića brez dvoma ena najbolj vplivnih skupin slovenski Buldožer. "Vsi vidnejši predstavniki novega vala so odrasli na prvem albumu Buldožerja Pljuni istini u oči. S prvim albumom je Buldožer pokazal, da je vse mogoče. Da v glasbi ni omejitev," pravi Janjatović. Tudi slovenska skupina Laibach je bila izjemno značilna za to obdobje in je imela po besedah Janjatovića velik vpliv na beograjsko alternativno sceno. "Laibach je skoraj gotovo nekaj najbolj originalnega, kar se je pojavilo na tem prostoru. Ne govorim o okusu, torej, ali nam je njihova produkcija všeč ali ne, temveč o vplivu. Če se je slovita nemška skupina Ramstein zgledovala po Laibachu, potem nam mora biti jasno, da je njegov avtorski pečat nekaj izjemnega," poudarja Janjatović. Omeni tudi Videosex z Anjo Rupel, neustavljivi elektro pop bend. "Sedaj, ko se je Anja Rupel po razpadu Jugoslavije prvič pojavila pred srbsko publiko kot gostja na koncertu Zorana Predina ob njegovi 40-letnici kariere v Beogradu (tudi v Zagrebu, op. p.), smo lahko videli, kakšno evforijo je sprožil njen nastop," naprej našteva sogovornik. Seveda ne gre brez mariborskega Lačnega Franza, ki je imel kultni status zlasti v Zagrebu pa tudi v Beogradu in Sarajevu. "Nekajkrat sem jih poslušal na koncertih v Sarajevu," se spominja Janjatović, "in zame je bilo presenetljivo, da so tudi v Sarajevu imeli svojo publiko, ker je iz tega mesta (če odmislimo gibanje Novi primitivizem s Top listo nadrealista in legendarne bende z Zabranjenim pušenjem na čelu) na področju mainstreama v glavnem prihajala kičasta muzika." Predin je v tistem času pel izključno v slovenskem jeziku, se spominja Janjatović, "zato je le malo ljudi razumelo, o čem poje Lačni Franz, vendar mu je uspelo – tudi skozi svoje duhovite najave – prenesti dovolj čustev na publiko skozi te pesmi."
“Z današnje perspektive se zdi, da je cela Jugoslavija norela ob rokenrolu, a to niti slučajno ne drži. V malih mestih so pustošili narodnjaki, zato je bila partija prepričana, da rokerji ne ogrožajo sistema, ker so bili s temi podatki dovolj dobro seznanjeni.”
Ljudem so vklapljali "mozak"
Novi val je po njegovem mnenju v pomembni meri zaznamovala tudi Titova smrt, ker se je politični sistem prenehal ukvarjati s popularno kulturo, saj so se republiški partijski veljaki med seboj začeli spopadati za oblast in nastala je praznina, ki jo je v urbanih središčih izkoristila nova generacija odličnih glasbenih avtorjev. Denimo Idoli s prvimi hiti, kot je bila skladba Maljčiki, ali pa Prljavo kazalište z albumom Crno-bijeli svijet so ljudem servirali zabavo, a hkrati so bila njihova besedila izrazito politična. "Ljudem so torej tudi vklapljali 'mozak' (možgane, op. p). Ni šlo samo za to, da se mladi napijejo in nakadijo, ampak da zraven razmišljajo ali vsaj kritizirajo družbeno okolje, v katerem so odraščali," pravi sogovornik. Resni politiki so se po njegovem prepričanju zavedali, da glasba ni ogrožala sistema, četudi so se vedno znova našli mali aparatčiki, ki so radi zagrenili življenje glasbenikov s prebiranjem besedil in teženjem pred koncerti, zato da so bolj opozorili nase in sebi vlivali občutek moči. Politika na višjem nivoju pa je znala uporabiti rokenrol, denimo na delovnih akcijah in mladinskih brigadah. Na delovnih akcijah, se spominja Janjatović, je oblast celo izplačala bendom honorarje, da so priredili koncerte, zato da so posnetki navdušene in zadovoljne mladine, ki je gradila ceste in železnice, romali v svet, češ poglejte nas, kako dobro znamo upravljati državo in človeške vire. "To je tista 'pisana broška', ki si jo je skušal maršal pripeti na svoj sivi partijski sako, o čemer sem na začetku govoril v prenesenem pomenu," še doda.
