Glasbeniki pripovedujejo glasbo: "Nikjer ne piše, da bomo za štiridesetko še skupaj"

So bendi, ki ne znajo določiti točnega datuma, kdaj so nastali, in tisti, ki to lahko storijo. Skupina Mi2 sodi med slednje. Pravzaprav lahko to stori celo do ure natančno. Zgodba se je začela 1. decembra 1995 zvečer, ko je glasbeni oder v Rogaški Slatini zasedla trojica mladeničev. Eden je bil Robert Firer - Fiki, drugi Jernej Dirnbek - Dimek, ki sta ustanovila duo Mi2. "Tretji je bil pa en Mirko iz Zenice, za katerega še danes ne vem, zakaj se je znašel poleg naju na odru," se danes tega večera spominja Dirnbek. "Mirko je med 20 minut trajajočim nastopom spil štiri piva in ob refrenih občasno cvilil oziroma urljal v mikrofon. (Smeh)"Firer in Dirnbek si nista mislila, da se bo iz tega nastopa izcimilo kaj posebnega. "S Fikijem v tisti fazi definitivno nisva imela nobene ambicije po kakršnemkoli resnem ukvarjanju z glasbo. Včasih se pohecam, pa niti ni daleč od resnice, da sva morda razmišljala o tem, da bi kdaj nastopila v Rogaški Slatini ali v Šmarju pri Jelšah kot predskupina kakšne lokalne zasedbe. Sebe nisva dojemala kot nekaj blazno izvirnega niti kot izvedbeno močnega. Ni se nama zdelo, da bi lahko iz tega kaj bilo." Med občinstvom je bilo navdušenje bistveno večje in ena od sorodnic se je ponudila, da jima časti studio, če bi šla eno od skladb posnet na trak. In sta šla. Ta skladba je bila Črtica, ena od številnih domala ponarodelih hitov skupine Mi2, ki jih je zasedba nato nanizala v naslednjih 30 letih.Skupina bo jubilejno leto kronala z največjim koncertom do sedaj, tistim v Stožicah 4. oktobra. A čeprav je obletnica fiksirana, bi lahko bila zlahka tudi "štiridesetka", saj se večina članov današnje zasedbe pozna že vse od otroštva. Mi2 danes sestavljajo še kitarist Franci Zabukovec, bas kitarist Robert Novak, bobnar Igor Orač, klaviaturist Davor Klarič in pa "stric iz ozadja" Egon Herman."Definitivno ta koncert za nas pomeni bistveno več angažmaja kot sicer. Z njim se aktivno ukvarjamo že vsaj od srede lanskega leta. Začelo se je z idejo, da bi naredili nekaj velikega, ker to je verjetno vrhunec naše kariere. Nikjer ne piše, da bomo za štiridesetko še skupaj, kaj šele petdesetko," pravi Dirnbek.Tole je torej 15 skladb skupine Mi2, kakor se njihovega nastanka danes spominjata Jernej Dirnbek in Tone Kregar.1. Črtica (1996)Jernej Dirnbek: "Za Črtico je ena tipična najstniška zgodba. Fiki je imel punco, ona ga je pustila in potem je v jezi in razočaranju še isti večer spil nekaj piv in napisal eno tako maščevalno besedilo. Češ, nisi mi pomenila nič več kot to. Pa čeprav sta bila potem že čez ene 14 dni spet skupaj. Tako da je pravzaprav edina korist tiste prekinitve bila ta, da je nastala ta pesem. Že takrat je v Rogatcu deloval Studio Bon Ton, pa smo rekli, zakaj ne bi šli tega posnet. Lastnik studia Zvonko Tepeš je prispeval vse tisto, česar s Fikijem nisva imela. Obvladal je elektronske inštrumente in je sestavil glasbeno podlago. Egona sva naprosila, če bi prišel odigrat kitare, dodala sva vokal in tako je nastala Črtica. Potem pa je njen uspeh vse skupaj presenetil. Ta uspeh je poskrbel za to, da smo rekli: 'Mater, zdaj smo del scene. Kaj bomo zdaj, a se to gremo ali ne?' In smo se šli." Tone Kregar: "To je bil komad, ki je bil napisan brez kakršnekoli politične korektnosti in samocenzure. In če ste jo kot mizogino dojemali takrat, si predstavljate, kako jo šele dojema nekdo, ki jo prvič sliši zdaj, 30 let kasneje? Danes takega komada definitivno ne bi niti posneli niti napisali. Že na nezavedni ravni bi verjetno nekatere besede spremenili. A ne zaradi same sporočilnosti, ker si ga recimo ne bi upali ali da bi se ga sramovali. To ne. Mislim, da gre za to, kot pri marsikateri stvari, da danes ne moremo soditi in vrednotiti nečesa, kar je vendarle nastalo v nekem čisto drugem družbenem kontekstu. Zlasti ker mi vemo, da se tu v ozadju ne skriva nobena mizoginost. Konec koncev poznamo ljudi, ki so to napisali, in vemo, kakšne so njihove vrednote. Je pa res, da je z današnjega vidika zadeva na neki način sporna. Ampak da zaradi tega komada ne bi igrali, to pa bi bilo podobno temu, kot če bi šli rušit spomenike, posvečene nekomu, ki je v preteklosti v nekem drugem družbenem kontekstu veljal za heroja, danes pa to več ni. Kvečjemu je treba dopisati, da gre pri tej pesmi za nek umetniški izraz in da se avtorji in izvajalci ne poistovetimo v popolnosti z izrečenimi besedami."Jernej Dirnbek: "Kakorkoli gledamo, je pa ta pesem s to svojo delno politično nekorektnostjo tlakovala naš odnos do sveta, do aktualnih vprašanj. Mi smo po tem robu še kar velikokrat hodili tudi v nadaljevanju naše poti. Kar nekaj pesmi je bolj grobih, kot so recimo od večine ostalih izvajalcev. To je kar neka stalnica pri nas. Praktično ni plošče, na kateri ne bi bilo vsaj kakšnega spornega komada." 2. Moja teta Estera (1998)Jernej Dirnbek: "Moja teta Estera je miks dveh zgodb. Bivši sodelavec je na raznih žurih, ki smo jih imeli, venomer razlagal eno blazno zabavno zgodbo o pogrebu svoje stare mame Estere, ki so jo s konji peljali na pokopališče, nakar so se konji ustrašili, truga je padla z voza in tako naprej. No, jaz sem si to malo narobe zapomnil. Mislil sem, da je Estera bila njegova teta. Hkrati je to bil čas, ko se je zgodila zgodba s princeso Diano. Moja teta Estera je tako miks kitice, ki govori o princesi Diani in njeni življenjski zgodbi - kako je bežala pred minolto pa plesala s Travolto -, potem pa so tu še refreni, ki so malo o tej stari mami, ki je zdrsnila iz truge. Izgleda, da je vse to bilo ravno toliko butasto, da se je prijelo.Mi smo odraščali v Rogatcu, in ko greš v Rogatcu v bife, tam ne boš za mizo sedel z ljudmi, ki so podobne izobrazbene strukture kot ti in ki imajo podoben svetovni nazor kot ti. Veliko večja verjetnost je, da bodo to ljudje, stari od 15 do 70 let, in da bodo iz zelo različnih slojev. Tu se pripovedujejo neke zgodbe, dela se norca bodisi iz dogodkov bodisi iz nekih ljudi in mi smo se tam za šankom velikokrat prerežali na račun tega in onega. Vse, kar smo mi potem naredili, je bilo, da smo te zgodbe prenesli v glasbo Mi2.Fiki je v bendu ostal kakšno leto ali dve, potem pa se v nekem trenutku v njem ni več počutil dobro. Jaz sem takrat to težko razumel, ampak on je meni parkrat povedal, da mu ne paše to, da ga ljudje prepoznavajo. Govoril je o medijskem pritisku, ki ga jaz sicer sploh nisem dojemal. Tega medijskega pritiska v primerjavi s kasnejšim ni bilo skoraj nič. Je pa res, da ti vzame malo anonimnosti, to vsekakor. In to ga je pač motilo. Poleg tega je vstopil v eno resno zvezo in je bil raje doma s svojo punco, kot pa da bi večere preživljal na odrih, vajah in podobno. V bistvu je ostal zvest samemu sebi. Danes je srečno poročen družinski oče. Še naprej dela v računalništvu. Zadovoljen je. Še to moram povedati, da je bilo to tudi obdobje, ki je bilo v finančnem smislu precej nehvaležno za bend. Scena je bila slabo razvita. Ni se še pojavil ta val novih bendov. Ljudje niso bili vajeni hoditi na koncerte. Tako da mi smo pretežno igrali po nekih lokalnih diskačih, ki so enkrat, dvakrat, trikrat na mesec priredili kakšen koncert, kar je pomenilo, da si bil na vrsti ob enih, pol dveh zjutraj, nekaj takega. Pa še to so ti bolj ali manj milostno odstopili prizorišče. Sam si moral pokriti ozvočenje in tako naprej. V glavnem, velikokrat smo potem na koncu šteli tiste dinarje in tolarje, pa upali, da bo dosti, da plačamo vsaj ozvočevalce. Domov si prišel zgodaj zjutraj, odziv je bil, kakršen je bil. To niso bili blazno dobro obiskani špili. Ne bi rekel, da imamo dobre spomine na to obdobje. Zato še toliko bolj zastopiš, da nekdo izgubi voljo.In prav Teta Estera je bila zaslužna, da sva z Egonom sploh razmišljala o tem, da dokončava album. Namreč podobno kot prej Črtica je Teta Estera proti pričakovanjem postala hit. In res je bila 'hiturina'. Tokrat nas je za razliko od prej tudi nacionalka vzela pod svoje okrilje, če so pri Črtici še imeli malo distance. Spomnim se, da sem bil v enem letu več kot petnajstkrat v oddajah nacionalne televizije. To so bile vse žive oddaje, od kmetijskih oddaj do zabavnoglasbenih. Ni bilo oddaje, kamor nas niso vlekli. In ko imaš tako podporo medijev, si rečeš, da je pa menda to že nek signal, da je to zgodbo treba nadaljevati."Tone Kregar: "Očitno je obstajala volja, da se projekt vendarle nadaljuje. Plošča je bila pred izidom, začelo se je razmišljati o tem, kako se bodo skladbe izvajale v živo, in temu primerno je bilo treba sestaviti nek bend. Kot sem jaz to takrat razumel, je seveda bila prva in najbolj logična rešitev ta ekipa, ki sem jo že prej omenjal, s katero smo že v preteklosti skupaj igrali v raznih bendih. Mi smo komaj čakali, da zasedemo ta prazni prostor (smeh)." 3. Pojdi z menoj v toplice (2000)Jernej Dirnbek: "V mladosti sem med počitnicami delal v Atomskih toplicah. Ne ravno kot bademajster, ampak v eni trgovinici s kremami za sončenje pa kakšnimi zdravilnimi pripomočki oziroma čaji, mažami in tako naprej. Moja sestra je imela tam trgovinico in sem dva meseca poleti vsak dan prihajal tja. Potem pač opazuješ ljudi, ki hodijo tja, pa se malo pogovarjaš z zaposlenimi, tako da sta vsaj dva bademajstra prišla tu pa tam k meni malo počvekat. Potem ni čudno, da se ti utrne tudi ena taka ideja. Časa sem imel dosti, in ko imaš to, pa vidiš kakšno luštno, ki pride s staro mamo, je potem to hitro v glavi. Verjetno sem razmišljal o tem, kako bi bilo bolje biti bademajster, ki gleda punce v kopalkah kot pa prodajati čaje kakor jaz (smeh)."Tone Kregar: "Osnovno izhodišče je bila lokalnost. Če ti govoriš o lokalnih zgodbah, verjetno paše zraven tudi tvoj sleng, tvoj dialekt. Tu ne paše neka knjižna slovenščina. Kasneje je to začel biti tudi neke vrste naš statement. Zakaj? Ker do takrat ti nisi slišal rock'n'roll benda, ki bi pel v izrazitem dialektu. Kvečjemu so peli v urbanem dialektu, recimo v ljubljanščini, ampak to je urbani jezik in urbani dialekt, ki je tudi jezik rock'n'rolla. Podeželski, ruralni dialekt pa to ni. In mi smo hoteli to postaviti na glavo in reči, da to ni res in da pravzaprav ni važno, v kakšnem dialektu govoriš in poješ. Važno je, kaj sporočaš in v kakšen kontekst potem to vsebino zapakiraš.Tu se je že spremenila glasbena podoba benda. Pred tem je bilo v naši glasbi veliko elektronike, ki je bila v tistih časih zelo in. Pa niti druge možnosti ni bilo, ker še nismo imeli benda, da bi skupaj ustvarjali aranžmaje. Tu pa je že bila ekipa ljudi, ki komad izpelje od začetne tekstovne in glasbene ideje do končnega izdelka. In tu se že postavi ta klasični rock'n'roll format. Na neki način smo se odločili, da bomo postali rock'n'roll bend z malo močnejšimi ambicijami. Da smo želeli tudi igrati v živo, dobro zveneti na odrih in imeti svojo publiko. To je bil cilj." Jernej Dirnbek: "Tisti čas je bil res dober za to. Nacionalna televizija in radio sta izdatno podpirala tovrstno glasbo. Če primerjamo z današnjim časom, kjer ima močno podporo narodnozabavna glasba, je bila takrat tega deležna rock oziroma urbana glasba. Ni bilo oddaje, da nas ne bi bilo zraven. Midva sva na televiziji med prvim in drugim polčasom celo komentirala svetovno prvenstvo v nogometu. Dva človeka, ki nimata pojma o fuzbalu (smeh). Mislim, take res absurdne stvari. Enostavno so poklicali naju, ki sva bila ravno dosti znana, da sva bila zanimiva gosta za tistih 15 minut."Tone Kregar: "Mogoče tole zveni malo neskromno, ampak verjetno sva bila zelo hvaležna gosta, ker sva kot tim vedno zelo fajn funkcionirala. Je pa res tudi to, da ker so nam takrat dajali toliko prostora, se nas je dolga leta držal pečat neke ruralne skupine vaških posebnežev. Tako gre spet za pluse in minuse. Po eni strani na en način lažje prideš skozi določena vrata, po drugi strani te pa spet malo gledajo z distanco in te ne vzamejo najbolj resno. Tu smo se morali kar nekaj časa matrati. Morali smo posneti kar ene dve ali tri plošče, da smo se znebili tega močnega prizvoka lokalnega štajerskega benda in da smo postali vseslovenski bend, ki so ga začeli vabiti tudi na resne koncerte v druge dele Slovenije."Jernej Dirnbek: "Ko se je zgodila Siddharta, sem imel občutek, da so si na nacionalni televiziji vsi oddahnili, ker so končno imeli nekoga, ki ga lahko povabijo namesto naju (smeh)." 4. Pa si šla (2000)Tone Kregar: "Pa si šla je ljubezenska balada v moji maniri. Mogoče je to ostanek tega izhodišča, malo te lucidnosti, bizarnosti, duhovitosti pa nekega strahu, ki se ga recimo jaz še danes ne morem popolnoma otresti, ko ne vem, če je nekaj dobro ali slabo. Da ne zapademo v neko banalnost, v neko pretirano patetiko. Čeprav nismo bili nikoli punkerji, pa smo imeli zmeraj nek punkerski odnos do svoje muzike. Se pravi, da bi Pa si šla bila ena lepa ljubezenska pesem, če bi imela še lep refren (smeh). Ampak ga je bilo treba seveda pokvariti z neko eksplicitno besedo, sporočilom. Ki ni umetno, ampak je iskreno. In komad se je zato prijel. Naj povem, da sem potem imel tudi malo težave s tem komadom, ker se človek stara, postaja malo konservativen, včasih tudi malo očetovsko pokroviteljski. Ko gledaš, da otroci pridejo na naše koncerte, rečeš, da ne bomo zdaj tu nekaj pičkarili na ves glas. Pa sem rekel, da se jaz tega ne bom drl, da naj se raje Dimek, pa mi je rekel: 'Saj se ljudje derejo, ne dereš se ti!' (smeh). Ampak v zadnjih letih smo pesem uvrstili nazaj na naš repertoar. Ljudje so jo seveda z navdušenjem zagrabili, predvsem pa na željo našega novega kitarista Francija Zabukovca, ki mu je ta komad, zlasti njegov katarzični klimaks, tako pri srcu, da ga igramo. Skratka, on je kriv."Jernej Dirnbek: "Danes lahko priznamo še eno stvar, ker ste resen cajtng. To je bilo obdobje, ko je bil znan komad Creep od skupine Radiohead. In tam notri je pred refrenom tudi takšna kitara. Tako da je bila Pa si šla definitivno narejena pod vplivom te pesmi. Spomnim se tudi, da se je ideja za frazo pa si šla rodila na enem izletu na kmečkem oziroma vinskem turizmu. Tam smo se drli: 'Pa si šla, pizda ti materna!'. Potem je pa Tonč napisal tekst. Definitivno smo tam igrali fuzbal, ampak se ne spomnim, če smo se to drli žogi, ki je šla dol po hribu."Tone Kregar: "Zadnjič si na youtubu razlagal to zgodbo, zdaj je ne moreš več spreminjati. Ko se enkrat zlažeš, se laži do konca. (smeh)."Jernej Dirnbek: "Ja, potem pa drži. (Smeh)" 5. Oda gudeki (2000)Tone Kregar: "Takrat smo vadili v delavnici Dimkovega fotra in smo pisali kakšen komad, pa je kdo kakšno idejo predstavil, pa dobacivanje, hec, zafrkancija. Pri njem doma so imeli koline, tudi jaz sem hodil stalno k sorodnikom na koline. Govorili smo o zadevah, ki jih pravzaprav poznamo. Zato sta se ta komad in ta videospot ne nazadnje tudi prijela. Na neki način je večen, postal je evergreen, ker je to nek etno prikaz nekega življenja dela Slovenije v tistem času. Gotovo se ni pa nihče spomnil, da bi zgodbo o kolinah umestil v rock'n'roll. To je bilo nekaj popolnoma nezdružljivega. No, mi smo dokazali, da to je združljivo. Komad je imel nekaj več kot 20 kitic. Naredila sva jih vsak pol, nekaj celo pela skupaj. Začelo se je s fintami, eden je povedal en verz, drugi je odgovoril. Bilo je kot pri raperjih, ki imajo te bitke. Potem smo se pa vprašali, v kakšno formo postaviti komad. In takrat se je rodila ideja, da bi spet naredili nekaj, česar do takrat ni še nihče v slovenskem prostoru naredil. Da bi združili rock'n'roll bend in narodnozabavni ansambel. Da naredimo ta fusion. A koga bi? Takrat so bili Frajkinclarji izredno popularni s Srčno napako. Mi smo na žurih, ko smo se ga nažrli, prepevali tudi to. Pa še naši sosedje so bili. Pa še to, mi nismo bili čisto tipičen rock'n'roll bend, oni pa ne tipičen narodnozabavni bend. To se je izkazalo za optimalno kombinacijo. Danes je ta komad celo, kako bi se reklo, najbolj ponarodel od vseh naših komadov. In to je po svoje fajn, ker nas en kup ljudi, ki sicer niso poslušalci naše muzike, kaj šele rock'n'rolla, pozna vsaj po tem komadu." Jernej Dirnbek: "Tu smo se verjetno najbolj približali tradiciji, ki jo je v Bosni recimo gojilo Bijelo dugme ali pa Zabranjeno pušenje. Videospot smo posneli pri pevcu Frajkinclarjev Srečku Zorku, na njegovi domačiji. Ker so dejansko imeli namen imeti koline. Mi smo zrihtali mesarja, potem je bil pa to en dan ..."Tone Kregar: "… za katerega se nikoli ne bo smelo čisto po pravici povedati, kaj vse se je tam dogajalo." 6. Odhajaš (2002)Tone Kregar: "Tudi ta pesem ima zelo zanimivo zgodbo. V času, ko je nastajal album Črtica, sem jaz študiral v Bratislavi in sem tam spoznal enega glasbenika, s katerim še danes ohranjava prijateljske stike. Tudi sam je bil kantavtor, pesnik. Še vedno piše poezije. Takrat smo se precej družili. On je imel en lušten komad z naslovom Odcházíš, torej Odhajaš. Potem, čez nekaj let, ko sem že bil član Mi2, sem Ladžota oziroma Ladislava Čanija prosil, če bi osnovo tega komada prepustil nam, da ga prepesnimo, predelamo in posnamemo pesem. S tem se je strinjal, bil je celo vesel. Torej smo en kantavtorski komad precej predrugačili, osnovno sporočilo pesmi pa je ostalo isto.V času, ko sem se ukvarjal s tem komadom, sem živel v enem bloku in tam smo se družili ljudje, ki smo bili iste generacije. Tam je bila tudi soseda Polona. Ko sem ji to pesem prvič zaigral, ji je bila zelo všeč. Rekla je, da jo morava posneti, in v zahvalo za to sem jo podnaslovil Balada za zgornjo sosedo. Čeprav tu ne gre – žal ali pa na srečo – za nikakršno drugo razmerje. Šlo je izključno za sosedske in prijateljske odnose. Ni nekega dodatnega sporočila.Je pa tu nastal tudi ta frazem 'življenje je praznik'. Mislim, da sem takrat, ko sem to pesem delal, to počel v enem precej neprijaznem času. Verjetno sem bil malce nesrečen, poln hrepenenja ali česarkoli že. Po pravici, ne vem točno, kaj konkretno se je takrat dogajalo. Ampak ravno zato sem želel, da to relativno mračno, žalostno pesem zaključim z bolj pozitivnim sporočilom v smislu, jutri je še en dan. Lahko pa seveda to dojemaš tudi malo ironično. Kakor ga pač kdo želi razumeti." 7. Samo tebe te imam (2002)Jernej Dirnbek: "Pesem ima kar globoke korenine. Moj bratranec igra pri skupini Melanholiki. Malo starejši se je bodo spomnili po uspešnici O, Anja, o tebi se mi sanja, ki so jo pogosto pripisovali nam. Jaz sem bil zaradi tega že nekje pri 12 letih prvič na njihovem koncertu. Tam sem slišal eno pesem, ki so jo igrali, Samo tebe zdaj imam. Vendar pa sem si jo malce narobe zapomnil. Kasneje sem na enem žuru splezal na drevo, vzel kitaro in začel tam igrati ta komad Samo tebe te imam. Potem sem na to stvar pozabil, pa pride do snemanja četrte plošče, ko se jaz spet spomnim tega refrena, na katerega se človek kar nekako nalima. Še enkrat sem napisal besedilo kitic, ki ga po moje do takrat sploh ni bilo. Nekaj sem se delal norca, malo vtaknil notri eno zgodbo iz Rogatca, iz našega diskača, v katerega smo pogosto zahajali. Tisti diskač je šel z leti skozi eno tako transformacijo od diska pa matinej za otroke, potem pa je postal zabavišče za zrele gospode, v katero so hodile nastopat artistke. Madžar sicer tam ni nikoli igral, se mi je pa zdelo, da pesmi da tisti pridih nostalgije in svetovljanstva, če tja postaviš še enega pianista, ki ga spremlja, medtem ko artistke plešejo po rostfraj štangah. Mislim, da je bila prva ideja, da je bil Romun, ampak se ni hotel rimati z 'bar', zato je postal Madžar (smeh)." 8. Sv. Margareta (2006)Tone Kregar: "Čeprav se imamo v bendu zelo radi, si na odru tudi kakšne lupčke talamo in se kdaj pobožamo, smo v bistvu precej hetero bend (smeh). Pri Margareti gre spet za neke lastne življenjske izkušnje, neke lastne zgodbe. V tej Sveti Margareti je neka alegorija, neka prispodoba za eno dekle s tem imenom. Tudi prostorski kontekst je identičen tej osebni zgodbi. V bistvu gre za ljubezen, za ljubezensko zgodbo, ki je na ta način upeta in ubesedena. Cerkev svete Margarete v Pragi je glavni lirski subjekt te pesmi. To je cerkev v predmestju Prage, ampak seveda govori o neki ljubezenski zgodbi.Z Jernejem sva po albumu Dečki s Sotle (2002) na prigovarjanje ljudi, ki jih ceniva, začela ugotavljati, da bi lahko ti teksti, ki jih midva piševa – ne vsi, ampak kar velik del pa – na neki način funkcionirali tudi brez glasbenega okvira. Takrat sva zato prvič izdala pesmarico. Mogoče je bilo ravno to obdobje, ko smo se začeli oddaljevati od lokalne tematike in smo postajali malo bolj globalni. Pa ne samo zaradi vsebine. Recimo v tem primeru gre za Prago, spet drugje nastopa Madžar. Na neki način smo se tudi zavestno začeli oddaljevati od teh lokalnih meja. Obenem pa smo na neki način tudi dozorevali. Ne moreš 20 ali 30 let pisati pesmi o vaških posebnežih pa o tem, kaj se ti je zgodilo v domači gostilni."Jernej Dirnbek: "To je bilo eno obdobje po Odi gudeku, ko so nam vztrajno lepili etiketo, da smo etno rock bend. Mi pa smo imeli občutek, da si zaradi tega enega komada res ne zaslužimo biti etno. Imamo premalo teh elementov v sebi. Tudi če kakšno lokalno zgodbo povemo, to z etnom še nima nujno veliko veze." 9. Zbudi me za 1. maj (2006)Jernej Dirnbek: "Prvi maj je precej hvaležna tema za pisanje. Ta praznik pride vsako leto. Pa božič je bil že zaseden, ker je o njem že kar nekaj pesmi pelo (smeh). Komad Zbudi me za 1. maj je nastal kot odziv na takratne razmere. Komad je nastal nekje med letoma 2002 in 2004, ko se je že kazalo, da tranzicija ni bila vsepovsod uspešna. Da bo nekaj firm, ki so se po osamosvojitvi še držale nad vodo, počasi propadlo. Rogatec in Rogaška Slatina sta to prekleto izkusila. V devetdesetih so recimo bile vse te firme v Slatini - Kors, Steklarna Rogaška, zdravilišče. Potem pa je iz leta v leto šlo vedno malo na slabše. Ljudje so tu res ostali brez dela. Vedno več jih je bilo. In mi smo pač reagirali na to. Definitivno je razred delavcev, ki je bil še tam ob koncu osemdesetih praktično najpomembnejši, počasi postal marginaliziran. To je pesem o tem, da človek in njegovo delo v današnji družbi nista več cenjena. Danes so vrednote kapital, uspešnost, bogastvo in ta pesem je na neki način odziv na to opažanje usode tega velikega sloja ljudi. Vseeno pa je napisana kot ljubezenska pesem. Zaradi tega, da se poslušalca še malenkost bolj dotakne, kot bi se ga sicer, če bi pisal samo o brezpravnem položaju množic."Tone Kregar: "V bistvu gre za sliko nekega časa, za neke vrste spomenik izginjajočemu delavskemu razredu, ki smo ga mi poznali, ko smo odraščali, iz katerega pravzaprav izhajamo in ki je bil največji poraženec tranzicije." 10. Sladka kot med (2010)Tone Kregar: "To pesem pojejo vsi. Znajo jo od začetka do konca. Stari, mladi. Ima pa tudi zelo zanimivo zgodbo."Jernej Dirnbek: "Takrat sem ravno pisal pesmi za Srečka Zorka, za eno glasbeno predstavo, komedijo. Mislim, da sem napisal ene deset skladb, ki bi jih on tam uporabil. Nekako v slogu kakšnega podeželskega Iztoka Mlakarja. Bil je neke vrste kabaret. Ampak ta kabaret se je zaključil, še preden je zares zaživel. Premiero smo imeli, nadaljevanja pa ni bilo. In ena od pesmi, napisanih za to predstavo, je bila Sladka kot med. Šlo je za zgodbo o vaškem mojstru, ki je po hišah in gospodinjstvih hodil popravljat razne aparate in tako spoznal eno, ki je bila sladka kot med, nežna kot cvet, on pa se je bal z njo zares začeti. Pesem je glasbeno enaka, kot je bila, ima tudi podoben refren. Potem pa je vstopil Tonč." Tone Kregar: "Meni je bilo škoda tega komada. Da bi ostal neizkoriščen. Seveda tak, kot je bil, ni bil primeren za nas. Ker če smo rekli, da smo že z Odo gudeki šli v etno, bi s tem komadom samo še poglobil ta ruralni moment. To pa takrat ni bil naš cilj. Res je tudi, da bi jaz težko pel nek tekst, ki je bil prej primeren za Srečka, zato sem par besed v kiticah popolnoma spremenil, mu dal neko drugo zgodbo, neko drugo poanto. Refren in melodijo smo potem tudi malo bolj 'rokerizirali'. Je pa poanta pesmi ostala ista."Jernej Dirnbek: "Lahko izdam še to, da je idejo za refren prispeval lokalni gostilničar Brane v Rogaški Slatini, ki je imel bife in je prodajal sladoled pa se je drl: 'Sladek kot med, hladen kot led!' (Smeh)" 11. Čista jeba (2014)Jernej Dirnbek: "Komad Čista jeba je nastal zelo na hitro. Egon je imel glasbeno podlago, ki je potrebovala dvozložni verz. On je to parkrat zaigral na vajah v Šmarju in sem malo gruntal, katere besede bi šle zraven. In potem nekega dne pade 'čista jeba'. To je seveda takoj cuknilo in ta refren je poten vzpodbudil še besedilo, ki sem ga napisal v enem popoldnevu. Spet je šlo za eno tistih pesmi, ki so, ko sem položil besede na muziko, kar padle skupaj. Načeloma za nobenega od naših komadov nismo vedeli, da bo hit, ampak pri določenih, ki pa tako padejo skupaj, imaš občutek, da tu nekaj je. Čista jeba je bila tak komad. Čeprav ni šlo čisto brez zadržkov. Recimo Tonč je bil blazno skeptičen, če bi ta komad sploh naredili, še potem ko smo ga posneli."Tone Kregar: "Mi imamo v bendu to pravilo, da ima vsak pravico do veta. Torej če kakšne stvari res nočeš in ne želiš iz takšnih ali drugačnih razlogov, morajo ostali člani to upoštevati. In pri Čisti jebi je bilo najbližje, da sem nameraval to pravico izkoristiti. Zakaj? Zadeva se mi ni zdela posrečena. Oziroma spet sem imel občutek, da nas vrača v nek kontekst, iz katerega smo se z muko izkopali. Spet omenjanje neke cerkve, pa maše, pa takih stvari. Ampak na srečo in hvala bogu sem pravočasno zaprl usta in se prepustil. Rekel sem, če vi verjamete v to, v redu. Mi je bilo pa potem relativno hitro jasno, da bo to hit. Ker ta komad dejansko ima čisto vse, kar hit potrebuje. Razlog, zaradi česa sem danes najbolj vesel in zakaj sem sploh spremenil odnos do tega komada, je ta, da so to besedno zvezo, to rimo, ljudje vzeli za svojo v najrazličnejših kontekstih. Jaz mislim, da se velika večina ljudi sploh ne ukvarja z besedilom, ampak da to 'čisto jebo' uporabljajo kot prispodobo za marsikaj, v glavnem pa večinoma povezano s povsem drugimi stvarmi, ne pa z neko seksualnostjo ali pa z nekim medsebojnim odnosom." 12. Stara duša (2014)Jernej Dirnbek: "Še eno stvar moram omeniti. Pri skoraj vseh pesmih, o katerih govorimo danes, sva bila midva zadolžena za besedila, medtem ko je avtor večine teh komadov kitarist Egon Herman. Tako da je prav, da ga vsaj s kakšno besedo omenimo. Tudi pesem Stara duša je njegovo glasbeno delo, besedilo pa je Tonč posvetil svojemu nekdanjem sodelavcu."Tone Kregar: "Mogoče je to malo preveč osebno, ampak okej. Stara duša je na neki način vsebinsko nadaljevanje 1. maja. Ko sem pisal ta komad, sem imel pred očmi enega prijatelja, ki je glavna oseba v spotu Zbudi me za 1. maj. Ta prijatelj je žal že pokojni. Gre predvsem za neko ubesedenje na eni strani tega pojma, ki ga večkrat uporabljamo, da je nekdo stara duša. V malo širšem kontekstu pa je to mogoče spet ena pesem, ki opisuje življenje, usodo, razmišljanje nekoga, ki se mogoče ne zna, noče ali ne želi zliti s konvencionalnostjo in poskuša vztrajati pri nekih svojih svojih načelih, v nekem svojem načinu življenja. Pesem se začne z Otonom Župančičem. 'Hodil po zemlji je naši in pil nje prelesti.' Šalamun je kasneje to še malo drugače prepesnil. Jaz tega ne jemljem kot krajo, ampak sem določene stavčne zveze nekje pobral, pa jih nisem želel spreminjati. Točno take sem jih želel umestiti. To so citati, postavljeni v nek drug kontekst, ampak ker jih sam ne bi znal bolje ubesediti, so ostali takšni, kot so bili zapisani v izvirniku." 13. Visoka pesem (2014)Jernej Dirnbek: "Branko Mihajlović - Kosta, ki mi je naredil akustično kitaro, mi je enkrat, ko sem prišel k njemu na servis, povedal zgodbo o tem, kako je en mladoporočenec gledal svojo poroko na videorekorderju vzvratno in je bil blazno zadovoljen z razpletom. Nazaj je dobil denar od muzike pa od gostinca. Vedno bolj trezen je bil. Vsi so vedno lepše izgledali in koncu, čisto za finale, je bil samski in dobro razpoložen. Na ta način sem dobil idejo, da bi lahko tudi pesem napisal v kontrasmeri. Prestavil sem jo v, upam, zelo daljno prihodnost, na smrtno posteljo, na kateri se zbudim nazaj v življenje in potem od obnemoglega starca postajam vsak dan močnejši in vitalnejši. In se sprehodim skozi življenje."Tone Kregar: "Kot Benjamin Button si, a ne (smeh)?"Jernej Dirnbek: "V prvi polovici je namišljeno življenje, v drugi pa dejansko preživeto. Ob tem malo opišem čas, ki ga živimo, in se razblinim v 'happy endu'. Skoraj na vsaki plošči imamo kak blazno dolg tekst in mislim, da nobeden od teh komadov ni zapet. To pa zato, ker ga niti ne bi zvozil, če bi ga moral peti. To vendarle zahteva dlje časa, kot pa če na hitro poveš. Taka je Oda gudeki, pa Robinhud Polda in tako naprej."Tone Kregar: "Danes plošče ne damo ven, dokler ni vsaj enega Dimkovega epa na njej. To zdaj ljudje že pričakujejo. Mislim tudi, da je tvoja muzika nehote tudi odraz tega, kar si poslušal kot otrok. Mi smo takrat poslušali veliko slovenske in jugoslovanske muzike. Zoran Predin in Lačni Franzi se na neki način vsekakor poznajo v naši muziki in besedilih. To so pač neki smerokazi. Nekdo ti pokaže neko možno pot, ki ti je bila všeč, in seveda si jo ti izbral, ne da bi jo načrtno kopiral, ampak si jo čutil." 14. Vstati in obstati (2014)Tone Kregar: "Za tem komadom je spet ena enostavna in precej banalna zgodba. Imeli smo komad, pa smo rekli, da bi bilo fajn imeti kak videospot. In kaj bomo naredili? Hop, tam se nekaj dogaja. In padla je ideja, da se mogoče ta komad dalo namontirati na tiste posnetke. Ena ekipa je to naredila, padlo je v kontekst, čas je bil izredno primeren. Posredno se seveda sporočilo pesmi navezuje na to, ampak v osnovi je to pesem o trdoživosti. O tem, da je treba vztrajati. In tudi včasih, ko si psihofizično popolnoma na dnu, da na neki način sam sebe napumpaš, in to je, kakor bi se reklo, avtosugestivna, avtomotivacijska pesem na neki način.Jernej Dirnbek: "Seveda je bila ta pesem delno napisala tudi kot ideja za podporni komad Dejanu Zavcu. Predstavljajte si ga, ko ga prvič zrušijo po tleh ob besedilu te pesmi."Tone Kregar: "U jebenti, vidiš! Takrat sem ravno nek dokumentarec snemal in smo razmišljali o tem. Točno! 'Tam, na tisti strani brega, kjer sva jaz in ti doma.' Ker smo haloški sosedje. Sem se kar naježil. Ker je Dejan doma iz kraja Trdobojci. To je ta trdoživost. Posnetki v videospotu so s protestov proti Kanglerju, ki so se potem razširili še na Janševo vlado. Mislim, da je vsaj polovica posnetkov iz Maribora, potem pa nekaj še iz Ljubljane."Jernej Dirnbek: "Hecno, imamo enega zelo dobrega prijatelja pri Ptuju, Uroša, ki nas povabi na piknik, kadar igramo v onih koncih. In on pravi: 'Veš, pri nas smo vsi za SDS, poslušamo pa Mi2.' (smeh)." Tone Kregar: "Zato mi radi rečemo, da smo narodnospravni bend (smeh). Mi ne tajimo svojih prepričanj. Seveda se to izraža že preko tekstov. Midva z Jernejem ne tajiva svojega svetovnega nazora in vrednostnega sistema. Ampak jaz še zmeraj mislim, da naša glasba tu ni zato, da bi ločevala ljudi, ampak da jih vendarle zbližuje. Zadnja stvar, ki bi jo želeli, je ta, da bi mi razdvajali svoje občinstvo. Ampak po drugi strani ga niti ne podcenjujemo. Rekel bi, da velika večina ve, o čem midva govoriva, spet pa morava povedati, da tudi ta naša družbena kritika ni usmerjena – z redkimi izjemami – v neko konkretno osebo ali politično stranko niti v nek konkreten čas ali prostor. Tu vendarle govorimo o nekih univerzalnih zadevah, vrednotah in stališčih, za katerimi midva stojiva in za katere mislim, da se lahko z malo dobre volje v njih najde večina ljudi.Je pa s tem povezana ena zanimiva stvar. Nam so pogosto očitali, da smo preveč politični, po drugi strani pa so tudi ljudje, ki so nam ta nekatera najina eksplicitna stališča zelo očitali, da smo še premalo politični. Torej to pomeni, da delamo ravno prav." 15. Hin (2024)Jernej Dirnbek: "Definitivno gre za politični komad, v prvi vrsti uperjen proti oblastnikom, ki se po ne vem koliko mandatih ne znajo odstraniti in prepustiti prostor še komu drugemu. Napisan je prav zato, da morda vzbudi malo slabe vesti pri nekom, ki je predolgo na oblasti in se ne zna umakniti s položaja. Lahko seveda v njem prepoznaš tudi kakšnega direktorja javnega zavoda, ki bi že razmišljal o tretjem mandatu (smeh)."Tone Kregar: "No, kar povej, da si ga o meni napisal! (Smeh.)"Jernej Dirnbek: "Ali pa o kakšnem županu, direktorju ali pa o ljudeh ki se enostavno preveč grebejo, ki delajo kot butlji do 53. leta, potem jih pa hercinfarkt trofi." Tone Kregar: "Ko po tridesetih letih potegnem črto, lahko rečem, da si na začetku niti pod razno si nisem predstavljal, da bo iz tega nastal velik bend. Jaz sem mislil, super, en razlog za druženje, da se imamo fajn, tudi kakšna dekleta lažje srečaš, absolutno, mogoče tudi kak drobiž potem dobiš, da imaš pač za pijače, za cigarete. Nikoli pa tu ni bilo večjih ambicij. In mogoče je recept ali pa glavni razlog za to dolgoživost tega benda ravno v tem, da se ni začel na hudo ambiciozen način, in zato nismo mogli biti nikoli razočarani. Pravzaprav si bil zmeraj samo pozitivno presenečen, ker vse, kar si dosegel, je bilo več, kot si kadarkoli pričakoval. Potem se pa naenkrat zaveš, da si na enem drvečem vlaku, s katerega skoraj ne moreš več izskočiti." Jernej Dirnbek: "Mi imamo zdaj komadov že toliko, da bi pravzaprav lahko do konca kariere preigravali stare komade, pa bi verjetno še vedno imeli dosti obiskane koncerte. Ampak vseeno delamo novo muziko. Ne bi radi bili eden od tistih bendov, ki jim rečeš, da preigravajo isti štof in že 20 let niso dali nič pametnega od sebe. Še vedno imamo tisto neko notranjo potrebo, ko čutiš, da se še moraš dokazati in da si še vedno sposoben napisati kako pametno pesem. Tako da bi rekel, da danes tekmujemo predvsem sami s sabo, ne z drugimi." "Recept za dolgoživost tega benda je v tem, da se ni začel na hudo ambiciozen način, in zato nismo mogli biti nikoli razočarani. Vse, kar si dosegel, je bilo več, kot si pričakoval" “Nihče se ni spomnil, da bi zgodbo o kolinah umestil v rock’n’roll. To je bilo nekaj popolnoma nezdružljivega. Mi smo dokazali, da to je združljivo” “Ne moreš 20 ali 30 let pisati pesmi o vaških posebnežih pa o tem, kaj se ti je zgodilo v domači gostilni” "Mi radi rečemo, da smo narodnospravni bend" "Ne bi radi bili eden od tistih bendov, ki jim rečeš, da preigravajo isti štof in že 20 let niso dali nič pametnega od sebe"

zadnje objavljene

pogledi

mnenje

Glasbeniki pripovedujejo glasbo: "Nikjer ne piše, da bomo za štiridesetko še skupaj"

Preberite celoten članek

sponzorirana vsebina

povezani prispevki

izbrano

bonbon

kvadrati