Deportirane družine v zbirnem taborišču v Celju
(stavba današnje I. OŠ) avgust 1942
Datum 2. november 2024 06:45
Slovenska javnost je preko dokumentarnega filma Mirana Zupančiča spoznala celjske otroke s Petrička, nato ukradene otroke Maje Weiss, ki sedaj skupaj z Natašo Konc Lorenzutti odstira še bolj žalostno zgodbo otrok, “zajetih v izviru”, in opominja na zgodovino, ki se žal ponavlja.
Prijazne rjave oči so Mileno Žerič najbrž rešile ponemčevanja. Ko so jo tistega avgusta leta 1942 ponoči, v temi, Nemci slovenske zavedne družine privedli na dvorišče I. Osnovne šole v Celju, se je znašla med 650 otroki, ki so jih Nemci razdelili po "rasni ustreznosti". Večino otrok so usmerili v taborišča, dojenčke s pravo barvo oči in las ter točno predpisanimi merami pa so pripeljali v ustanovo Lebensborn za krepitev Tretjega rajha. Tja naj bi Milena kot enajstmesečna dojenčica romala, in preden bi bilo vojne konec, bi jo že posvojila zavedna nemška družina. "Tista tri leta sem preživela v petih različnih lagerjih. Mamo, njeno sestro in brata so odpeljali v Auschwitz, tam so tudi umrli. Domov sem se vrnila s pomočjo Rdečega križa in starega očeta, ki nas je iskal," opisuje Milena.
Iz vsebine:
- Ne glede na leta bo vsak, ki je le bil dovolj star, da se dogodkov spominja, do konca nosil bolečino, ki ga je zaznamovala v otroštvu.
- Tudi ukradeni otroci so morali peti nemške koračnice, zdaj se ukrajinski učijo ruskih militantnih napevov.
- Ko bi onadva vedela, da jaz mislim nanju in da vsak, ki to bere, misli nanju.
Prijazne rjave oči so Mileno Žerič najbrž rešile ponemčevanja. Ko so jo tistega avgusta leta 1942 ponoči, v temi, Nemci slovenske zavedne družine privedli na dvorišče I. Osnovne šole v Celju, se je znašla med 650 otroki, ki so jih Nemci razdelili po "rasni ustreznosti". Večino otrok so usmerili v taborišča, dojenčke s pravo barvo oči in las ter točno predpisanimi merami pa so pripeljali v ustanovo Lebensborn za krepitev Tretjega rajha. Tja naj bi Milena kot enajstmesečna dojenčica romala, in preden bi bilo vojne konec, bi jo že posvojila zavedna nemška družina. "Tista tri leta sem preživela v petih različnih lagerjih. Mamo, njeno sestro in brata so odpeljali v Auschwitz, tam so tudi umrli. Domov sem se vrnila s pomočjo Rdečega križa in starega očeta, ki nas je iskal," opisuje Milena.
Iz vsebine:
- Ne glede na leta bo vsak, ki je le bil dovolj star, da se dogodkov spominja, do konca nosil bolečino, ki ga je zaznamovala v otroštvu.
- Tudi ukradeni otroci so morali peti nemške koračnice, zdaj se ukrajinski učijo ruskih militantnih napevov.
- Ko bi onadva vedela, da jaz mislim nanju in da vsak, ki to bere, misli nanju.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
