Dva metra

Da je bila sestra v materinih očeh visoko na prvem mestu, sta se zavedali tudi mlajši hčeri Zofke Kveder in obenem priznavali, da sta se sami le stežka kosali z Vladošino inteligenco, v kateri je njena nadarjena mati morda prepoznavala svojo lastno neuklonljivo in samosvojo osebnost, ki ni imela posluha za spolne, razredne, nacionalne idr. predsodke, kakršnih je bila prepolna evropska (in slovenska še posebej) predvojna meščanska družba.
Zofka Kveder je v desetletju pred prvo svetovno vojno v Pragi, kjer je urejala prilogo Domači prijatelj kot odskočnico za mnoge slovenske pisce, ob prvih materinskih poljubih zgodnjega otroštva Vladoše morda preživljala najsrečnejše obdobje življenja, medtem ko sta njeni mlajši hčeri rodili v Zagrebu, ko je bil odnos med zakoncema že močno skrhan. Tik pred začetkom vélike vojne sta se razšla. Ko je devetnajstletna Vladoša v Pragi, kamor je komajda pripotovala na študij, februarja 1920 postala žrtev epidemije španske gripe, se njena mati ni več dvignila iz brezna čustvene razrvanosti. O Vladošinem odraščanju in svojem razkošnem materinstvu je napisala več črtic, ki so pred koncem tridesetih let 20. stoletja, ko je bila mrtva tudi že Zofka Kveder, izšle v knjižni obliki.
V svojevrstnem nekrologu, ki ga ne bi smelo biti, je mati preminuli hčeri v spomin zapisala, da je bila Vladoša literarno nadarjena, a je vselej zavračala materine pobude, da bi objavila katero od svojih besedil, rekoč, da bo to storila pri petindvajsetih, dotlej pa bo nabirala življenjske izkušnje in opazovala svet. Zanimala jo je matematika, navduševali pa narava in botanika, rada je plavala in bila od otroških let članica telovadnega društva Sokol. Želela si je potovanj, rada je sanjarila o Ameriki, vmes pa strastno brala klasike svetovne literature, zlasti ruske. Med pesniki si je za svojega favorita izbrala Otona Župančiča.
Ko je bila Vladoša še otroška navihanka, jo je Zofka Kveder neko poletje poslala na počitnice k prijateljici, iz materinih enostavnih navodil za življenje s še ne šestletnico pa so globoko odsevala njena trdna življenjska načela, med katerimi je kar najbolj živo sijal princip o socialni in spolni enakosti: "Rekla sem ji, da je naše dekle samostojnega mišljenja, da se samo obuva, umiva in češe in da ne bo imela dosti dela z njo. Skakati naj jo pusti, kolikor ji drago, in tudi na vasi naj se igra z drugimi otroki, da se bo naučila slovensko govoriti in da postane demokratična. Ne bi namreč rada, da bi postala naša Vlada ena tistih mestnih cvetic, ki mislijo, da morajo biti od kmečkih ljudi vedno za dva metra stran."