Izumiranje pa se ne dogaja le nekje daleč stran v zakotnih divjinah planeta, kjer izsekavajo tropske gozdove in jih pretvarjajo v plantaže in kjer divji lovci lovijo zadnje preostale primerke neke vrste. Zmanjševanje števila osebkov nekaterih vrst ali celo njihovo izumrtje se dogaja vsakodnevno pred našimi očmi in v našem domačem okolju. Med najpomembnejšimi razlogi za izgubo vrst in s tem biodiverzitete pa so predvsem posegi v spremembe življenjskega prostora in vnos invazivnih tujerodnih vrst.
Medtem ko imajo nekatere skupine živali, kot so ptice ali divjad, vplivne zagovornike, pa je večina vrst, ki izginja, ljudem povsem nepoznanih. Lahko bi celo rekli, da te vrste v Sloveniji izumirajo po nemarnem, vzrok za njihovo izumiranje pa so mnogokrat ljudje, ki bi zase prostodušno trdili, da imajo radi naravo. Še več, njihova dobronamerna prizadevanja po njihovem mnenju gredo v smer izboljševanja kakovosti življenja in življenjskih razmer v domačem okolju. In kot so modreci že davno tega ugotovili, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni, so žal pri tem postranska škoda propad številnih življenjskih združb in vrst, ki živijo v tem okolju.
Na oddelku za biologijo fakultete za naravoslovje in matematiko univerze v Mariboru proučujemo vzroke, zaradi katerih kljub formalni zaščiti in vzpodbudah izgubljamo najbolj pestre habitate, kot so na primer vrstno pestri travniki, in odnos do posameznih vrst živali, kot so na primer sive vrane ali vidre, v delu pa je še več študij v razponu od morskih psov do invazivnih nutrij. Na osnovi raziskav ugotavljamo, da bi bilo mogoče včasih že z majhnimi dejanji bistveno izboljšati status okolja, vendar se te spremembe čisto preprosto ne zgodijo.
In če si želimo živeti v svetu, v katerem bodo brenčale žuželke, cvetele pisane cvetlice in prepevale ptice, je treba dovoliti naravi, da je urejena po lastnih pravilih
