Zakaj se urbani mladi ljudje odločijo za vrtnarjenje, ko pa je zelenjava kljub sicer naraščajočim cenam v Sloveniji vendarle dostopna. Naša sogovornica je mati dveh otrok, diplomirana geografinja in od nedavnega tudi navdušena vrtičkarica. Živi v bloku, zato ji zelena zaplata pomeni veliko, četudi je Maribor precej zeleno mesto. Ampak ni enako, zelenje v parku in zelenjava, ki jo pridelaš sam, pravi Doroteja Kociper: "Vrt sem si želela že nekaj let, iskala sem najemniškega, a je bilo vse precej zasedeno. Odraščala sem v hiši, kjer smo imeli vrt, ampak takrat me je delo na vrtu zelo odvračalo. Kadarkoli smo morali otroci delati na vrtu, mi je bilo odveč in brez zveze. Seveda. Kasneje, nekje od časa študija, pa sem počasi ugotovila, da rada pomagam na vrtu. Ko smo obiskali starše, sem vedno odšla na vrt in ugotavljala, da je to res sprostitev. Ko se je pojavila priložnost, da imava s prijateljico vrt tudi v Mariboru, sem takoj zagrabila. Ideja mi je bila super. Zdaj obdelujeva vrt skupaj in seveda gre tudi za druženje. Tisti dan, ko delamo na vrtu, si kdaj naredimo še piknik, pa tudi otroka rada prideta. Najraje sadita, seveda. Vrt je obenem hobi, sprostitev, druženje, vse."

To so tvoji lastni, pridelani sadovi, ti si jih vzgojil, poudari pomen lastne pridelave. Neverjetno je, da prav zaradi podnebnih sprememb veliko zelenjave prezimi, ugotavlja vrtnarka, ki je sicer tudi na poti do doktorata na temo podnebnih sprememb: "Ja, na žalost je to pozitivna stran podnebnih sprememb, cvetačo in solato sva pobirali do marca. Ko bi morali biti vrtovi pokriti s snegom, sem jaz korakala z vrta z lepimi glavami cvetače in brokolija!" Sicer pa spremenjeno podnebje prinaša tudi vedno več nesreč. "Naš vrt je za zdaj imel srečo - čeprav je bila toča v Mariboru in okolici, pri nas ni bilo škode, toča je pač lokacijsko omejen pojav," še doda o vrtnarski sreči.

Domači vrt poleg hobija in sprostitve ponuja seveda zelenjavo. Prideluje praktično vse, poleg zelenjave še zelišča, ki jih posuši in uporablja celo leto, pa meto in meliso za čaj in sok. "Kar si pridelal sam, bolj ceniš kot kupljeno, ki pride iz vseh mogočih smeri in vemo, kakšna kemija se uporablja, preden tista zelenjava pride do nas. Obenem pa ima doma pridelana zelenjava kar visoke cene. V Mariboru je klima ugodna in prst rodovitna, pridelek je dober, čeprav ne obdelujeva prav intenzivno z gnojili," doda Doroteja in prizna, da tudi njo kdaj zagrabi, da bi še povečala pridelek, ampak se ustavi. Raje ima naravi prijazne metode.

Glavnino vrtičkarjev predstavljajo starejše gospe

O tem, kako razširjeno je pri nas vrtičkarstvo, kdo najpogosteje vrtnari, koliko zelenjave rodijo vrtovi, svežih podatkov pri nas ni. Zadnjo obsežno raziskavo so delali pred desetletjem v okviru projekta Food metres, ko so med drugim ugotavljali, da Slovenci na vrtičkih pridelamo kar polovico zelenjave. Mnoga od takratnih spoznanj zagotovo še vedno držijo, pravi koordinatorka slovenskega dela raziskave dr. Marina Pintar z oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Eno takih je podatek, kdo najpogosteje vrtnari. Demografske podatke so raziskovali že v predhodnih študijah in že tiste so ugotavljale, da "glavnino vrtičkarjev pri nas predstavljajo starejše gospe", podobno je ugotovila študija pred desetletjem – povprečna vrtičkarica je ženska, stara 58 let, z visokošolsko ali magistrsko izobrazbo, upokojena ali samozaposlena, ki na vrtu preživi od štiri do šest ur na teden. "Zanimivo pa so v Italiji istočasno bili vrtičkarji v glavnem stari gospodje, tako da nekaj razlik med evropskimi državami vsekakor je," pristavi sogovornica.

Veliko drugačna kot pred desetletjem ni niti slika prezaloženosti vrtičkov s hranili - vrtički so torej pregnojeni, pa četudi z organskimi gnojili. "Če ne merimo hranil v tleh, kar vrtičkarji ne počno, da bi potem napravili gnojilni načrt, kot jih delajo kmetje, vrtičkarji navadno gnojijo, kolikor gnojijo - in pride do preobremenjenosti," pravi sogovornica. Pregnojenost sicer nima prevelikega negativnega vpliva na okolje, zaradi neravnovesja mineralov v tleh pa vpliva na odpornost rastlin, vrtnarjem pa povzroča dodatne stroške.

Kratka pot z vrta do krožnika

Tudi težkih kovin je v prsti skoraj gotovo enako, kot ko so ugotovili v zadnji študiji, ko so poleg vsebnosti fosforja, kalija in organskih snovi analizirali tudi sledi ​​težkih kovin v tleh. Koncentracije kadmija, svinca in cinka so bile v glavnem pod mejnimi vrednostmi, v nekaterih primerih pa so jih presegle. "Čeprav 95 odstotkov vrtnarjev poroča, da svoje vrtove obdelujejo na ekološki, integrirani ali permakulturni način, jih je le pet odstotkov opravilo teste tal in manj kot odstotek jih pozna podatke o težkih kovinah v svojem vrtu," so še ugotavljali v študiji.

Edini podatek, ki se je morda v zadnjem desetletju spremenil, je to, kakšni so stroški in prihodki vrtičkarjev na površino, na kvadratni meter vrta. "Leta 2014 smo ugotovili, da je bil v Sloveniji prihodek 3,69 evra na kvadratni meter, strošek pa 1,27 evra, torej je bil dobiček 2,42 evra na kvadratni meter, kar je pravzaprav veliko v primerjavi z drugimi državami, na primer Italijo in Veliko Britanijo, ki sta tudi sodelovali v študiji," razlaga profesorica. A ker so se proizvodni stroški – cena semen, sadik, gnojil in zaščite za rastline - zvišali, so razmerja danes gotovo drugačna. "Nekateri zagotovo svojo zelenjavo pridelujejo zato, da si izboljšajo ekonomsko situacijo, ampak veliko večje koristi od vrtnarjenja so drugje - bolj kakovostna hrana, sveža zelenjava, rekreacija, hobi, druženje," izpostavi Marina Pintar, da se vloga vrtičkarstva gotovo ne spreminja.

"Vrtičkarstvo je najkrajša pot zelenjave od pridelave do krožnika - in zagotovo je hranilna vrednost in okusnost take zelenjave največja in jo težko dosežemo pri kakšni drugi oskrbovalni verigi, razen če zelenjavo kupimo pri pridelovalcu na vrtu in jo pobere tik pred našim obiskom. Okusnost zelenjave se s stanjem na policah bistveno, bistveno zmanjša," je jasna sogovornica.

Vsebnost vitaminov in fitofarmacevtskih sredstev

Ravno o tem, kakšna je kakovost zelenjave na policah trgovin v primerjavi s tisto z vrta, trenutno skupaj s sodelavci raziskuje dr. Ana Slatnar s katedre za sadjarstvo, vinogradništvo in vinarstvo oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Rezultati vsebnosti vitaminov in fitofarmacevtskih sredstev v lokalni in uvoženi hrani in kaj to pomeni za kakovost zelenjave, če ta na kupca čaka na polici trgovine tri dni, bodo znani čez približno mesec dni, sogovornica pa se nadeja, da bo raziskavo sofinanciralo tudi pristojno ministrstvo. Čeprav v zadnjem desetletju ni bilo pomembnih raziskav na področju vrtnarstva, so predlogi znanstvenikov pogosto neuslišani, še prizna Ana Slatnar.

Ker ni raziskav, tudi podatkov o tem, koliko vrtov in vrtičkarjev pravzaprav imamo pri nas in kako samooskrbni smo z zelenjavo z vrta, nimamo. "Nekateri pravijo, da je samooskrbnost z vrtov zelo velika, kar gotovo drži na račun tega, da imamo še vedno precej podeželskih vrtov in veliko vikendov, kjer imamo kakšno gredico, da kaj pridelamo. Popisa dejansko nimamo, imamo samo grobe ocene na podlagi prodanega števila sadik. Številke so zelo visoke," razlaga Ana Slatnar. Po grobih ocenah naj bi bila površina vrtičkov pri nas od 2100 do 4300 hektarjev, pri čemer sogovornica opozarja, da je površino težko točno oceniti, ker nekateri upoštevajo osnovno površino, nekateri pa jo v seštevek prištejejo večkrat, če so na njej v različnih obdobjih leta posadili več zelenjadnic, na primer trikrat, če so trikrat sadili solato.

Raven in gladek korenček

Ne glede na to, kako veliki so vrtovi, pa se moramo zavedati, da je zelenjava na vrtu pridelana samo v določenem trenutku. Če imamo rastlinjak, jo lahko pobiramo od sredine aprila do oktobra, če ne, je obdobje krajše, "redki so tisti, ki znajo zelo dobro skladiščiti pridelke, da so celo leto samooskrbni". "Ko imamo paradižnik, ga imamo vsi toliko, da nam ga še tisti, ki nimajo vrtov, več nočejo vzeti, ker ga dobivajo z vseh koncev. Tudi cene na policah so takrat zelo nizke," je slikovita sogovornica, ki dodaja, da smo še vedno zelo nagnjeni k temu, da mora biti zelenjava idealna – "korenček mora biti raven in gladek, kumara ne sme biti ukrivljena, solatni list ne sme biti najeden od polža, v solati ne sme biti prsti" … Vse to so dejavniki, zakaj delež samooskrbe z vrtninami ne raste. "V danih razmerah, vključujoč klimatske spremembe, je težko pridelati, kar je tudi na videz najlepše."

Nekaj napora v skrajševanje oskrbovalnih verig s hrano je bilo vloženih z različnimi shemami, kot je šolska shema sadja in zelenjave - in se ponekod dobro povezujejo z lokalnimi pridelovalci, medtem ko je komu drugemu v drugih inštitucijah pomembno le, da dosežejo 30 odstotkov ekološke hrane, ne zanima pa jih, ali je ta prišla s Kitajske ali od drugod, "pa verjemite, da je slovenski korenček bistveno boljši, že zaradi ogljičnega odtisa, ker potuje bistveno manj, ker je bil bistveno manj časa skladiščen in so zato vsebnosti vitaminov bistveno višje".

Daleč od tega, da zna kmet biti vsak

Kot že omenjeno, so slovenski vrtički preveč gnojeni. In da to še vedno drži, je kriva "tržna niša", pove Ana Slatnar: "Redki se zavedajo, da je pri gnojilu pomembno, kakšna je količina dodanega dušika, fosforja, kalija, in ne vedo, da za to ni treba imeti 15 različnih gnojil - gnojilo za jagode, solato, kaj tretjega. Tudi z univerzalnim gnojilom, z določeno količino dodanega gnojila lahko dosežemo enak učinek. Včasih je znanje vrtičkarjev mogoče prešibko. Vsi podcenjujejo kmetijsko panogo, jo jemljejo kot panogo za zelo slabo izobražene ljudi, ker kmet pa zna biti vsak, a daleč od tega." Torej kljub vsem vrtnarskim nasvetom in oddajam vrtičkarji niso dovolj izobraženi? "Premalo. Pridelovalci slabo razumejo, da se je treba prilagajati vsem razmeram, na primer tri dni pada dež, štiri dni je vroče … Slediti temu ciklu pomeni zelo dobro opazovati, to pa ljudje včasih ne znajo, saj vidijo le to, kako bodo hitro nekaj pridelali, brez velikega vložka. Imamo tudi take, ki znajo zelo dobro opazovati, pišejo dnevnike, primerjajo leta in jim te izkušnje dajo veliko modrosti in znanja, kako pridelovati. Predvsem v populaciji srednjih let je mogoče premalo vztrajnosti. Če ti korenček prvič ne uspe, ga poseješ drugič, pa tretje in četrto leto, peto pa bo gotovo uspelo. Ponavadi če prvič ne uspe, kar obupajo," se razgovori profesorica agronomije. Dodaja, da je bil čas korona virusa velika odskočna deska, ko so vsi začeli vrtnariti, želeli povečati samooskrbo, "ampak po pol leta je želja po vrtnarjenju močno upadla".

Med najbolj vztrajnimi vrtičkarji so zagotovo upokojenci - pa tudi tisti z nižjimi prihodki, da z lastno pridelavo zelenjave nekaj prihranijo, razmišlja sogovornica in dodaja, da bi bilo tudi o tem, koliko denarja damo za zelenjavo in sadje v trgovini in koliko, če zelenjavo in sadje pridelamo sami, dobro opraviti raziskavo. "Ti zneski niso majhni, sploh ob tem, kako zelo se cena hrane dviguje. Hrana postaja draga - in če si jo lahko pridelaš, lahko tudi kar nekaj prihraniš."

Kako ljudi pripraviti, da bodo svoj prosti čas namenili temu, da bodo raje vrtnarili kot pa kolesarili, je drugo vprašanje, pristavi. Bolj bi se morali zavedati, koliko dobrega lahko naredimo za okolje. Če vrtnarimo, ni treba pripeljati toliko 'šleparjev' zelenjave iz tujine. "Zelo smo površni tudi pri branju deklaracij. Zelo hitro pademo na 'foro' pakirano v Sloveniji, pa to sadje ali zelenjava ni bila pridelana v Sloveniji." Da bi povečali znanje med vrtičkarji, si na fakulteti prizadevajo za povečanje možnosti nabora različnih znanj, ki jih potrebujemo pri vrtnarjenju – principi rezanja drevja, pridelave v zavarovanem prostoru in podobno. Priložnost se ponuja v izobraževanjih, kjer je mogoče po koncu pridobiti "mikro dokazila".

Kako pravilno načrtovati vrt

Glavni izzivi vrtičkarstva? "Ukvarjati bi se morali z vprašanji, kako pravilno načrtovati vrt, kako pridelati zelenjavo z minimalno uporabo fitofarmacevtskih sredstev, ki jih po statistikah sodeč že zmanjšujemo, hkrati pa najti načine, kako pridelavo z nenadzorovanega okolja postaviti v bolj nadzorovano okolje, kot so visoki tuneli, rastlinjaki, ki dajejo možnost bolj gotove in hkrati večje pridelave vrtnin."

Pa polži? Bolj suho okolje, ves čas ustrezno zmanjševanje populacije, različni pripravki … "Res jih je težko obvladati, a z vztrajnostjo se da. Nekateri prisegajo na jajčne lupine, drugi na pepel … Polža ni tam, kjer je zračno, kjer je suho. Odstranjevati moramo nepotrebne rastline, plevel, saditi na dovolj široko razdaljo, vrt naj ne bo v bližini žive meje, kamor se polž lahko skrije, pri pripravkih pa moramo dosledno prebrati navodila. Če piše, da je, ko pade toliko in toliko dežja, treba nanesti novo bariero, moramo to storiti, ne pa reči, da ni delovalo." Kot pri vrtnarstvu na sploh je tudi pri polžih treba imeti voljo in vztrajnost.

Veliko povpraševanja po vrtičkih v prestolnici

Te očitno ne zmanjka vrtičkarjem v prestolnici, kjer je vedno več povpraševanja po najemu vrtička, posebej v bližini novih sosesk. Ko so pred leti začenjali z urejanjem vrtičkarskih območij, so jih na začetku večinoma namenjali populaciji od 65. leta starosti naprej, saj je takrat med njimi prevladovalo največ zanimanja. Z leti se je zanimanje povečalo tudi med mlajšimi, predvsem so se za najem vrtička interesirale mlade družine. Prednost pri najemu vrtička imajo osebe s krajšo oddaljenostjo od lokacije vrtičkov. "S tem želimo spodbuditi tudi trajnostni prihod na vrtiček, peš ali s kolesom. Zato vrtičkarska območja niso opremljena z dodatnimi parkirnimi prostori," pravijo v Mestni občini Ljubljana. Cena zakupa znaša en evro na kvadratni meter letno, kjer so vrtički opremljeni z individualnimi lopami, za ostala območja je treba odšteti le 0,7 evra. Poleg zakupnine vrtičkarji plačujejo še sorazmerni del obratovalnih stroškov, stroške manjših vzdrževalnih del ter stroške upravnika. Na devetih območjih po Ljubljani je trenutno na voljo okoli tisoč vrtičkov.

Občina Ljubljana aktivno podpirao vrtnarjenje z organizacijo različnih izobraževalnih dejavnosti, poudarjajo. "Imamo tri učne vrtove, kjer izvajamo različne delavnice za vrtičkarje. Izobraževanja potekajo v živo, kjer se udeleženci srečajo s predavateljem in drugimi vrtičkarji ter pridobijo praktična znanja, vse bolj pa so priljubljena tudi tedenska predavanja preko Zoom aplikacije, kar omogoča večjo dostopnost in prilagodljivost za vse zainteresirane. Predavanja in delavnice so usklajene s časovnico opravil  na vrtu. Na primer, če je čas bolezni rastlin, predavamo o prepoznavanju in obvladovanju bolezni, če je čas sajenja, predavamo o tehnikah sajenja ... Osredotočamo se na vrtnarjenje po načelih permakulture, kar pomeni, da učimo vrtnarjenje na naraven in trajnosten način. Vsi vrtičkarji vrtnarijo po principih ekološkega kmetijstva brez uporabe sintetičnih preparatov," zaključijo sogovorniki, ki jih veseli, da so postali vzor drugim občinam, ki jih kontaktirajo in prosijo za nasvete, kako urejati vrtičkarstvo v njihovih občinah.