Datum 6. december 2025 05:45
Dve sogovornici, ki sta se morali soočiti z izgubo bližnjega zaradi samomora, govorita o preizkušnji, žalovanju in prebolevanju in o tem, kako se prebiti in spet najti smisel. Kaj sploh lajša, blaži stisko, kaj vendarle lahko pomaga in zakaj je treba naprej?
Petra Ferlič iz okolice Maribora je pred dobrim letom izgubila moža: "Predelovanje in prebolevanje je dolgotrajen proces. Oklepaš se nasvetov, kot je "prvo leto bo peklensko, potem bo vedno lažje …". Čakala sem, da mine to prvo leto, da se bolečina obrne … a se ni zgodilo. Bolečina je ostala, tiha in vztrajna, kot senca, ki te spremlja. Ampak znosnejša." Kaj vse ji je pomagalo v procesu žalovanja, kaj svetuje in zakaj vztrajati v osamljenosti ni prava izbira?
Mariborčanka Jasna Cajnko je ostala brez hčerke Mojce, na božič leta 2020 so jo obvestili, da je utopljena v Savi. O izgubi otroka in prebolevanju pove, da preizkušnja in žalovanje za otrokom človeka za vedno spremenita, "nikoli nismo več takšni, kot smo bili pred travmatično izkušnjo." Že če starš izgubi otroka zaradi bolezni in tudi, ker smrt otroka pred staršem ni naravni vrstni red, se izprašuje, kaj neki je naredil narobe, kaj vse bi bil moral, se spopada z občutki krivde; če pa je smrt posledica obupa nad življenjem, so občutki krivde in trpljenja pri bližnjih v samomoru toliko bolj intenzivni.
Petra Ferlič iz okolice Maribora je pred dobrim letom izgubila moža: "Predelovanje in prebolevanje je dolgotrajen proces. Oklepaš se nasvetov, kot je "prvo leto bo peklensko, potem bo vedno lažje …". Čakala sem, da mine to prvo leto, da se bolečina obrne … a se ni zgodilo. Bolečina je ostala, tiha in vztrajna, kot senca, ki te spremlja. Ampak znosnejša." Kaj vse ji je pomagalo v procesu žalovanja, kaj svetuje in zakaj vztrajati v osamljenosti ni prava izbira?
Mariborčanka Jasna Cajnko je ostala brez hčerke Mojce, na božič leta 2020 so jo obvestili, da je utopljena v Savi. O izgubi otroka in prebolevanju pove, da preizkušnja in žalovanje za otrokom človeka za vedno spremenita, "nikoli nismo več takšni, kot smo bili pred travmatično izkušnjo." Že če starš izgubi otroka zaradi bolezni in tudi, ker smrt otroka pred staršem ni naravni vrstni red, se izprašuje, kaj neki je naredil narobe, kaj vse bi bil moral, se spopada z občutki krivde; če pa je smrt posledica obupa nad življenjem, so občutki krivde in trpljenja pri bližnjih v samomoru toliko bolj intenzivni.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
