/ PETEK, 11. MAREC
Zjutraj sem se zbudil malo pozneje, odpadla nam je športna, ker ima naš profesor korono. Ah, ta korona, danes jo res že ima skoraj vsak! Hitro sem se oblekel, si še pogledal angleščino, ker prvo uro pišemo. Torbo sem spakiral in odbrzel do avtobusa, čas me je priganjal. Pogledam po avtobusu, aha, samo trije smo, lahko sedem, skorajda kamor hočem. Na poti sem razmišljal in razmišljal – o ljubezni, čeprav bi bilo pametno še malo pogledati angleščino ... Z avtobusa sem peš pohitel proti šoli, kjer sem srečal sošolke in edinega sošolca, ki je prišel k uri točen kot švicarska ura.
Pišemo test, no, saj niti ni tako težek. Upam, da bo tudi ocena dobra.
Ure so tekle kot po maslu in že je bilo konec pouka. Odlično! S sošolcem sva šla na zaslužen kebab, nato pa domov. Tokrat na avtobus nisem čakal dolgo, pripeljal je, ko sem komaj stopil na postajališče. Sreča, sem si mislil. Ampak kakšna gneča! Zato sploh nisem slišal, da mi je zvonil telefon. Ko pa sem izstopil, vidim neznano številko. In sem poklical nazaj. Na drugi strani se mi je predstavil prijazni glas Roka Kajzerja z napotki za pisanje Večerovega dnevnika. Bil sem čisto iz sebe! Jaz?! Jaz bom pisal? Doma sem navdušeno hitel vse pojasnjevati, kar bruhalo je iz mene.
Uf! Odpočiti sem si moral. Malo sem šel pred televizijo z mojim očijem, a me je hitro minilo, ker sem postal žalosten, ko sem videl, kaj se še kar naprej dogaja v Ukrajini. Malo sem še počinil v sobi in potem veselo na trening juda. Ja, judo mi zelo veliko pomeni, kljub temu da so treningi ubijalski. Ta petek sem mislil, da bom crknil od sile, a sem zmogel.
/ SOBOTA, 12. MAREC
Zjutraj me ob osmih zbudi partizanska pesem, ki jo imam za budilko. Hej, brigade, hitite ... Zato hitro vstanem, se uredim in grem k sošolcu v mesto. Morava ven, poslovilno, pred prakso, ki se nam začne naslednji teden; on ima prakso v Celju in ni šans, da se vmes vidiva. Imel sem osebnega šoferja, saj na avtobusu razen mene ni bilo nikogar. Kakšen luksuz! Ker sošolec živi v centru mesta, je bilo treba še pet minut peš, vmes pa sem si po telefonu še pisal s fajn deklino. Pozvonim in sošolec se hitro pojavi pred menoj. Lačna kot volka sva šla v Europark na pozni zajtrk. Čeprav je bila to hitra hrana - zelo dobra - sem moral težkega srca paziti, koliko pojem, da pri judu ostanem v kategoriji do 66 kg.
Po mastnem poznem zajtrku sva jo peš mahnila v Novo vas, k meni na obisk. Malo so me že bolele noge (zakaj že sva šla peš?!), a sva prispela. Čas je brzel ob igricah, pojedla sva zelo dobro kosilo (ki ga je pripravila mami) in šla pozvonit mojemu prijatelju Samu. Da združimo prijetno s koristnim, smo trije mušketirji peljali našega frenčija Flokija na sprehod.
Popoldanska poročila na televiziji – gledal sem jih in razmišljal, kako je mogoče, da ima lahko en človek moč uničiti toliko življenj, s tem onesrečiti toliko ljudi ... Res ne razumem.
Proti večeru sem še prepričal mami, da mi kupi nove slušalke za telefon, ker je jutri pač nedelja in so vse trgovine zaprte, jaz jih pa nuuuujnoooo raaabiiim ... No, zvečer, ko smo z družino skupaj poslušali glasbo prek zvočnikov in se družili, jih sicer nisem rabil ...
/ NEDELJA, 13. MAREC
Zbudim se. Ura je 11. Juuutroooo je! Nedelja pač mora biti len dan, saj se imenuje ne-delja, ni res? Malo sem še poležal, si pisal s fajn deklino, nato pa šel po prijatelja. Skupaj sva kot "taka dva trotla", oba rada "lutama". Tokrat sva šla peš do Hoč pa nazaj. Kar tako. Pot je bila kar dolga, a oba sva imela občutek, da je kratko kratka. Ko sva utrujena prišla domov, sva si naročila hrano. Malo je pa treba uživati, ne? Po hrani sva planila, kot da nisva jedla že vsaj kak mesec! Napokana sva bila tako, da je bilo težko težko sploh vstati ...
V večernih urah, ko se je prijatelj odpravil domov, sem se odločil, da grem še na tek po mestu. Kar tako, za zabavo, ker že od malega rad tečem. In sem šel. Deset kilometrov. Dobro mi je šlo, saj sem se počutil tudi zelo motivirano. Ko pa pridem domov, me takoj preplavijo metuljčki v trebuhu, ko se zavem, da imam jutri prakso! Pri priznani mariborski umetnici in osebi s številnimi znanji ter z veliiikim srcem! Malo sem živčen, kdo pa ne bi bil?! Ampak me spanec hitro vzame s seboj ...
/ PONEDELJEK, 14. MAREC
Tudi danes me prebudi partizanski pevski zbor. Misel na prakso me požene, da se uredim zelo zelo hitro. Bližje ko sem bil prihodu na prakso, bolj sem bil vznemirjen, čedalje bolj živčen.
Pridem. Praksa se je začela. Spoznal sem osnove izdelave nakita, kako se uporabljajo stroji, žage ... Delo mi je tako zanimivo, da mi bolj skoraj ne more biti! S pomočjo mentorice sem tudi že izdelal svoj prvi prstan - iz bakra! Zelo sem ji hvaležen, da si vzame toliko časa zame. Kot bi trenil, je bila ura pol tri in praksa se je fizično v ateljeju končala. Ampak ne še čisto. Mentorica mi je posodila nekaj zelo zanimivih knjig o nakitu, postopkih izdelave ... Z veseljem jih bom prelistal!
Stopim na avtobus proti domu in – na njem kar sedem znancev, kar je rekord! Pa še nobeden od njih nikogar ni poznal, samo jaz sem poznal vse! Res nenavadno. Doma se je bilo treba najprej malo spočiti. Vmes sem navdušeno listal po mentoričinih angleških strokovnih knjigah, ko je bil naenkrat že čas za trening. Danes mi ni šlo, kot bi želel, sem bil od prvega dneva prakse kar utrujen. Po pogovoru s fajn deklino sem zaspal.
/ TOREK, 15. MAREC
Jutro je mrzlo kot hudič, a z lahkoto vstanem in se začnem pripravljati na delo. Zelo se veselim, že komaj čakam, saj vem, da bova danes z mentorico šla v galerijo gledat zanimiva dela različnih avtorjev, umetnikov.
Na avtobusu ni gneče, vožnja je mirna in sproščujoča. Hitro sem prispel in z mentorico greva do galerije. Bil sem ves vesel, a sva ugotovila, da bo zaprta še kakšno uro, zato sva šla najprej "malo po terenu". Hodila sva ob Dravi, iskala različne teksture, materiale, v glavnem vse, kar je bilo zanimivo in je dalo neko idejo, navdih. Tam sem se sprehajal že mnogokrat, a še nikoli nisem imel oči tako na pecljih! Za stvari, pri katerih bi šel po navadi gladko mimo, sem si zdaj vzel čas. Neverjetno, kako so mnoge stvari zelo navdihujoče, lepe, samo moraš se zanje zavzeti. Kmalu sva vendarle prišla do galerije, ki je zdaj odprla vrata. Razstavljene so bile mnoge umetnine, vse že na prvi pogled zelo lepe, ampak najbolj zanimive so mi bile zaradi svojega sporočila.
Ko sva se z mentorico vrnila v atelje, sem v mislih že nosil nekaj idej, začel sem risati skice. Ideja, ki se mi je zdela ena boljših, je bila, da bi naredil prstan v obliki zavezanega judo pasa. Zakaj pa ne? S pomočjo mentorice začnem delati vajo – pas narišem, ga izžagam v bakru, začnem brusiti in piliti - in, kot bi trenil, se je praksa končala! Jaz bi pa še deeelaaal ... Neizmerno sem hvaležen mentorici, da se tako trudi, da je tako potrpežljiva z mano.
Doma me popoldne premaga spanec in trening je že tu. Na današnji trening, ki bo v Jamu, prostorih, ki jih imamo v Judo klubu Železničar, komaj čakam. Kljub težkim treningom se vsakič naučim nekaj novega, izboljšujem svojo kondicijo, načela juda in samokontrolo. Treniranje juda v našem klubu res priporočam ljudem vseh starosti.
Po treningu se raztegnem, doma se stuširam s hladno vodo, da se lahko naslednji dan po naporu sploh premikam – preverjeno deluje! Pojem večerjo in postelja postane nenadoma zeloooo udobna. Dokaj hitro potonem v spanec.
/ SREDA, 16. MAREC
Spet je jutro, jaz pa ne morem vstati, čeprav je ura že pozna! A ko se spomnim na prakso, me vznemirjenost prebudi hitreje kot strela! Uredim se, grem na avtobus, kjer mislim, da bom spet sam, ko srečam prijatelja. Je bilo kar lepo imeti družbo na poti do prakse. Kmalu prispem in začnem delati. Danes sem se lotil srebra! Bil sem šokiran, v pozitivnem smislu, da mi je mentorica pustila delati s tako drago kovino. Srečen sem in hkrati živčen.
Delal sem enako kot včeraj, s tem da sem se danes še bolj potrudil in s pomočjo mentorice naredil svoj prvi prstan iz srebra! Vem, da še ni popoln, ga bom moral jutri še pošteno spiliti, zbrusiti ... Vendar sem zelo srečen, sem ga celo odnesel pokazat domov!
Na poti domov sem razmišljal, kakšno srečo imam, da imam priložnost opravljati prakso pri tako dobri mentorici, ki mi lahko omogoča delo, ki ga še ne poznam najbolje, me pa zelo zanima. Na avtobusu srečam istega kolega kot zjutraj. Kakšno naključje! Grem v Mercator in srečam kolega, ki ga nisem videl že zelo dolgo. Vpraša me, na katero šolo hodim, in mu ponosno povem, da na Srednjo šolo za trženje in dizajn Maribor. Kar dolgo sva kramljala. In potem sem srečal še svojo katehistinjo. Očitno je danes dan za srečanja.
Doma sem popoldne spet malo počival, potem pa se pripravil na najtežji trening v tednu – sreda je dan za borbeni trening. Po treningu padem v posteljo kot kamen v vodo.
/ ČETRTEK, 17. MAREC
Jutro je kar prijetno. Zbudim se ob osmih. Spal sem kot angelček. Hitro se spravim k sebi, se uredim, nekaj še pojem in že grem proti avtobusu. In spet je prazen, jaz pa z "osebnim šoferjem" ...
Na poti do prakse razmišljam o idejah za izdelke in se sprostim. Vožnja mi zato hitro mine in prispem v atelje. Si mislim, kako je fino, da imam tukaj prakso! Kar hitro sedem za delovno mizo in pričnem zaključevati prstan, ki sem ga začel izdelovati včeraj. Brusim, gladim, oblikujem, da bo prijeten za na kožo. Ne morem verjeti, da mi gre danes tako hitro od rok. Moj prvi nakit iz srebra je gotov. Tega občutka se ne da opisati.
In spet je delovni dan na praksi minil, kot bi pihnil. Razmišljam. Zadnje čase se mi zdi, da starejši, ko postajam, hitreje teče čas, in to me včasih prestraši. V življenju porabimo veliko časa, ko razmišljamo o preteklosti, a moramo se bolj fokusirati na - sedanjost.
