/ PETEK, 5. november
Dan se konča v soboto, ob dveh zjutraj pridem v hotelsko sobo. Za sabo imam nočna pogajanja. Do polnoči smo sedeli v sobi, na n-ti seji tisti dan, saj smo se trudili točko zapreti na tehničnih pogajanjih, da ne bi še ena prešla na politično/ministrsko raven. Točke s področja znanosti sicer naj ne bi bile problematične, a se je vendarle zapletalo ... in doživela sem pravo nočno COP-izkušnjo z vsemi pogajalskimi sestavinami. Nad nami je skoraj cel dan grmel helikopter, zaradi množičnih petkovih podnebnih protestov - bravo! Med eno od večernih sej nisem več mogla sedeti, tudi elektronika je potrebovala hrano, zavila sem do naših prostorov in v hladilniku zagledala sendviče od kosila. Hitro pišem vodji clustra, ali je EU skupina lačna in ali mogoče potrebujejo tudi kavo. Seveda je hrana dobrodošla in s pladnjem se odpravim proti pogajalskim sobam. Kakšna sreča in lakota! Rezultat: prazen pladenj, neizmerna hvaležnost in potešena nočna lakota, pa tako malo je potrebno …
/ SOBOTA, 6. november
Koordinacijo ob 7.30 nekoliko zamudim, dodatnih 30 minut spanja je zlata vrednih. Jutranji sprehod do prizorišča in glasba v ušesih postajata moj ritual, da se vsaj malo razgibam po zame preveč urah sedenja ter prevetrim misli. Ena točka pogajanj še zmeraj ni zaključena, a se tudi to čez dan uredi. Hvaležna sem Tini in Andrewu (stalnima koordinatorjema skupine), da sta prijazna odgovarjala na vsa moja začetniška vprašanja glede pogajanj in da sem se počutila kot del ekipe. Skoraj iz ure v uro se stvari, o katerih smo govorili in se nanje pripravljali od junija, kristalizirajo, stavki, procesi in številne kratice se tudi v moji sinaptični mreži končno povezujejo med sabo. Tudi spoznanje, da se o znanosti lahko pogajaš. Popoldan skočim na morski dogodek, kjer zaradi precej medle moderatorke začenjam razmišljati o številnih spletnih dogodkih v koronačasu, o vsesplošni otopelosti, tako imenovani zoom utrujenosti in kako je pomembna energija, iskrica v očeh človeka, ko razlaga svojo zgodbo … Z Livijo si odtrgava še čas, da prisluhneva Massive Attack oziroma Robertu del Naji (mnogi mislijo, da se on skriva pod imenom Banksy), ki tokrat ni nastopal, ampak govoril, kako zmanjšati ogljični odtis v glasbeni industriji. Pogovor na odru je tekel tudi o hrani na COP26 in ta je s podnebnega vidika res zgrešena … bazira na mesu, vsakodnevno pa ustvarimo kupe odpadne embalaže. Sicer imamo res kozarce za ponovno uporabo, večina embalaže v restavracijah je iz papirja, pribor iz lesa, a sendviči, ki jih dobimo, so (verjetno zaradi covida) zapakirani v vsaj dveh plastičnih ovitkih, kavni avtomat na kapsule ... Tudi v hotelu za vsakim zajtrkom pustim na krožniku še kup plastike, vsak kos kruha, majhen kos sira, maslo … vse uživa svoj plastični ovoj, količine plastične/stiroporne embalaže na ulicah raje odmislim. Nasplošno na COP-u pogrešam povezovanje okoljskih težav, ne moremo govoriti o podnebni krizi, ne da bi naslavljali tudi biodiverziteto in krizo surovin. Krasni novi (COP26) svet: svetovni voditelji prihajajo v Glasgow s privatnimi letali, spremljevalna vozila so gromozanski SUV-i na notranje zgorevanje, o ambicioznosti EU na področju podnebne politike govori premier, ki ima v svoji stranki zanikovalce podnebnih sprememb, pridelamo neskončne količine plastike in eden od sponzorjev je IKEA, ki je po nekaterih izračunih sedmi največji svetovni onesnaževalec, ko gre za emisije ladijskega tovornega prometa. Zavem se, da me začenja napadati cinizem, ki mu daje gorivo tudi utrujenost. Razpoloženje misli in želodca izboljša vietnamski pho - juhica s svežimi zelišči. Boga in kraljico prosim, naj zavoljo hrane obvarujeta vietnamske priseljence na Otoku.
/ NEDELJA, 7. november
Zzzzz, zzzzz, spim lahko, prost dan! Skočim na zajtrk in nazaj v posteljo - občutek, da lahko lenarim! Telefon je tiho, nič ne utripa in cvili. Vreme drži in s kolegico greva v Edinburgh. Nazadnje sem bila tukaj leta 2009, ko sem študirala na Škotskem, v sivem, mrzlem Aberdeenu. Počasi se mi ulice povezujejo. Skočiva na grad, še malo naokrog in nato na morje! Nobenih muzejev in novih informacij, le zunaj želiva biti. Na obali ob pogledu na razigrane pse začnem še bolj pogrešati našega Orija, mladega border collieja, katerega tačko in rep si brez slabe vesti prisvajam. Vmes me pokliče še Boštjan in sporoči, da mu je uspelo kupiti karto za Škotsko in da bova po podnebni konferenci za nekaj dni še turista. Tudi njega pogrešam. Zvečer skočim še na pivo z Magdo, kolegico iz Poljske/Danske, ki dela v Evropski okoljski agenciji. Tudi tovrstne pogovore in mednarodne ljudi pisanih karakterjev in odtenkov kože sem pogrešala!
/ PONEDELJEK, 8. november
Očitno je adrenalin popustil, utrujena sem … K sebi me spravi šele četrta kava. Gneče na prizorišču ni več. Uvodni teden je bil logistično kaotičen, nekateri naši člani so čakali tudi po dve uri, da so se prebili na prizorišče, mimo vseh varnostnikov in pregledov. Prizorišče ta teden prevzemajo ministri in politična pogajanja. K sreči nam je naše točke uspelo izpogajati in nam ostane "le" urejanje krovnih odločitev. Danes je na prizorišču tudi nekdanji ameriški predsednik Barack Obama. Novica me pretirano ne gane. Edini človek, s katerim bi se želela srečati in fotografirati na COP-u, je sir David Attenborough, ki je govoril na otvoritvi. No, da si ne lažem, tudi srečanja z Leonardom DiCapriem se ne bi branila, ampak za njega sem verjetno že prestara. Dan je ponovno prepleten s takšnimi in drugačnimi sestanki. V hotelu grem zvečer v fitnes, tečem na tekaški stezi in naredim nekaj vaj, sicer se misija COP za telo ne bo dobro končala. V fitnesu sem sicer drugič v življenju, sem pač velik pristaš aktivnosti v naravi. Želodec je vesel tudi kitajskih noodlov. Vem, da se ponavljam kot pokvarjena plošča in nisem zagrizen gurman, ter vem, da Britanci ravno ne slovijo kot dobri kuharji, ampak hrana tukaj je res below zero (pod ničlo).
/ TOREK, 9. november
Skok iz postelje in palčka v nos. Vsak dan moramo za vstop na prizorišče opraviti hitri test. Glede na to, da sem ravno pred odhodom na COP prebolela covid, bi me dve črtici resnično presenetili. Spet je nekoliko več ljudi, pozna se, da so pogajanja preskočila na višji nivo, mimo naših prostorov "šibajo" delegacije, našim logistom se ob menjavi tolikih obrazov že kar malo meša, kdo pa ve, kako je videti okoljska ministrica Luksemburga? Večkrat se srečava tudi s podpredsednikom Evropske komisije Timmermansom. Z Ulrikom iz Belgije po zaključku uradnih tem sediva in opazujeva ter komentirava dogajanje pri sprejemnem pultu. Ima prav, je kar impresivno, ko gledaš vse te predsednike, ministre in delegacije na COP-u. Mimogrede sem tako na hodniku prejšnji teden srečala Macrona, skoraj sem se znašla pod stampedom kitajske delegacije, sodeč po kamerah in varnostnikih pa sem srečala tudi "velike glave" raznih afriških in azijskih držav, za katere se mi sanja ne, kdo so. Se opravičujem za svojo nevednost. Ker je "dan znanosti", se skušam udeležiti nekaj dogodkov na temo poročila IPCC. Prevelika gneča, ostanem zunaj. Poskusim se priklopiti preko spletne platforme, ki spet ne dela. Organizacijsko Škotom na tem COP-u res ne gre. Zato se odločim, da grem pogledat v tako imenovani green zone, kjer imajo svoj prostor razni nevladniki, univerze itd. Prizorišče je oddaljeno več kot 15 minut hitre hoje, kar, sodeč po pripovedovanjih, ni običajna praksa in sta modra in zelena cona bolj povezani. Ker tja prispem pred zaprtjem, je prizorišče precej prazno, hitro se obrnem. V ušesa vtaknem slušalke in izberem svojo glasbeno "pregreho" Gibonnija in Udico, paše mi malo Jadrana v ušesih. Aja in zunaj je ponovno tema!
/ SREDA, 10. november
Trudim se spati nekoliko dlje, telo oziroma bolj glava zahteva malo več počitka. A kljub vsemu sem pokonci že ob 6.30. Pogledam na telefon, kjer že vse piska. Krovni sklepi konference so bili objavljeni in že poteka preveč živa (za jutranjo uro) koordinacija, odzivi. Prve odzive skupin do jutranjega sestanka pričakuje tudi glavna pogajalka, kasneje še podrobnejšo analizo. Koordinacijske zadeve raje uredim iz hotela in grem na prizorišče nekoliko kasneje. Vau, po dnevni svetlobi hodim prvič, odkar sem v Glasgowu. In jutro mi spet polepša pojoči Darth Vader, ki tokrat na karaoke mašini pred prizoriščem prepeva Waterloo od Abbe. Ekipi se vidi, da je že utrujena in nekoliko razdražena, s prihodom ministrov je pač več zahtev. Skočim še na sestanek Podnebnega pakta, ki poteka pod okriljem Evropske komisije in katerega del sem tudi sama. Spontani sestanek, da se vsaj nekaj ambasadorjev in koordinatorjev spozna v živo. Fino je spoznati nove ljudi, sploh če imajo veliko volje in žejo po rešitvi podnebne krize. Hvala vam za dvig energije! Popoldan mi uspe končno narediti fotografijo za inštitut, kar me je prosila naša PR-ovka. Tudi domov grem prvič po dnevni svetlobi, se stuširam in hop nazaj za računalnik spremljat konzultacije o krovnih odločitvah. Zvečer skočim še v trgovino, kjer na ulicah sredi tedna srečujem precej mrtvo pijanih Škotov, veliko jih strmi v prazno … spet sem hvaležna za kvaliteto življenja v Sloveniji.
/ ČETRTEK, 11. november
Prizorišče je sumljivo prazno in tiho. Kolegi še zmeraj niso zaključili pogajanj, in kot kaže, je vse skupaj le zatišje pred nevihto. Dan bo ponovno zaznamovan s političnimi igricami in pogajanji. Veselim se večerje s kolegi iz znanstvene skupine, da se spoznamo še v manj formalni luči.
