/ PETEK, 20. NOVEMBER
Natanko 6.10 je bila ura, ko je zazvonila budilka. To, da me zbudi budilka na telefonu, je zelo redek pojav. Drugače imam budilko z imenom Mia in ta po navadi "zvoni" precej bolj zgodaj. Danes želim še malo poležati, ampak slišim, da se je zbudila tudi Mia, tako da hitro vstanem. Tudi partner Luka se je zbudil, ker mora v službo. Poskusiva skupaj spiti kavo na balkonu, ampak Mia navija sirene, zato nama to ne uspe. Takrat se zbudi tudi Ema. Luka odide v službo, jaz pa poskušam zabavati punci. Včasih že res več ne vem, kaj naj si še izmislim. Komaj čakam, da bo ura 11.00, ko gresta k dnevnemu počitku in imam končno malo miru. Ampak časa za počitek ni. Sploh zadnje tri tedne, ko sem se zaradi zaprtja šol lotila projekta, v katerem skupaj s prostovoljci pomagam otrokom do toplega obroka.
Toliko ljudi, ki so pripravljeni na različne načine pomagati, kuhati, kupiti hrano, celo lastniki manjših trgovin in kmetje bi podarili hrano. Na drugi strani pa tako slab odziv družin, ki potrebujejo pomoč. Stigma je prevelika. Ljudem je nelagodno prositi za pomoč, sram jih je. Čeprav niso sami krivi za situacijo, v kateri so se znašli. Ravno ko punci nesem v sobo in ju položim k počitku, zazvoni telefon. Kliče me svetovalna delavka iz osnovne šole otrok s posebnimi potrebami. Obvestim jo, da me je včeraj klicala mamica učenca njihove šole, neizmerno hvaležna za hrano, ki jim jo je dostavila prostovoljka. Skuham si kavo in pregledam aktualne novice. Po približno uri spanca se punci prebudita, pogrejem govejo juho, ki je ostala od včeraj, in skuham hrenovke. Tašča jih odpelje na svež zrak, jaz pa se lotim pospravljanja. Ves čas upam, da se mi javi družina, ki potrebuje pomoč s toplimi obroki ali hrano, in hkrati premlevam, kako bi lahko do teh družin prišla. Zopet dobim krasno sporočilo prostovoljke, ki vozi hrano otrokoma, katerih mamica je cel dan v službi in sta sama doma. Otroka sta ji spekla piškotke in napisala prisrčno sporočilce. Takšne stvari mi res polepšajo dan!
/ SOBOTA, 21. NOVEMBER
Večina ljudi komaj čaka, da je sobota. Zame, ki sem na porodniškem dopustu, pa je sobota enaka kot vsi drugi dnevi. Spočiti se tako ne morem. Edina prednost vikenda je, da je Luka doma, ampak danes je odšel na delo, tako da sem dopoldan spet sama z otrokoma. Včeraj pozno zvečer sem imela videokonferenco s predstavniki dobrodelne organizacije Leo klub, s katerimi sem se dogovorila, da bomo v prihodnje sodelovali pri projektu, ki je namenjen pomoči otrokom. Celo dopoldne v glavi premlevam naš pogovor in razmišljam, kako na najboljši način pomagati družinam v stiski. Ravno ko je Luka prišel iz službe, sta se Ema in Mia zbudili. Skuhala sem jima kosilo. Zunaj je sijalo sonce, zato smo se oblekli in odšli na sprehod. Punci se ne marata voziti v vozičku, zato so zadnje čase sprehodi z njima res naporni. Vedno ju vzameva malo iz vozička, da si pretegneta nogice, in upava, da se bosta utrudili in zvečer hitreje zaspali. Vendar - po pravici povedano - sva na koncu najbolj utrujena midva, ker morava tekati za njima. Ko smo se vrnili domov, smo prelistali otroške knjige in sestavljali kocke, ki jih imata punci zelo radi in so ena izmed redkih igrač, s katerimi se zamotita. Po dolgem času sva z Luko legla v fotelj, si privoščila pico in pogledala film.
/ NEDELJA, 22. NOVEMBER
Danes sem spala dlje kot po navadi, ker je Luka vstal, ko sta se punci zbudili. Saj ne vem, ali sem zaradi daljšega spanca kaj bolj spočita ali pa sem še bolj utrujena. Nedelja je moj najljubši dan, saj je edini dan, ki ga lahko v celoti preživim z družino. Pred vsemi temi ukrepi smo z veseljem odšli na izlet na Štajersko k moji mami in babici, ki živita v Slovenskih Konjicah. V najstniških letih sem komaj čakala, da pobegnem iz tega mesta, zdaj pa se tja tako rada vračam. Narava v Slovenskih Konjicah je prelepa. Na eni strani Konjiška gora s starim gradom, na drugi strani gričevje Škalce, napolnjeno z vinskimi trtami. V Konjicah imam tudi vse prijatelje, ki jih res pogrešam. Trenutno sem "obsojena" na Kranj. Tukaj nimam še nobenih prijateljev, saj sem se v Kranj preselila pred slabima dvema letoma. Večino časa sem preživela v stanovanju. Sama z dvojčicama nisem mogla nikamor, ker naš blok nima dvigala in ju nisem mogla nositi po stopnicah. Zdaj, ko sta večji in sami hodita, je vse lažje. Danes sem stoodstotno pozornost namenila družini in sem delo pri svojem projektu preložila na jutri.
/ PONEDELJEK, 23. NOVEMBER
Po telefonu se pogovarjam z gospo Nadjo, svetovalno delavko na osnovni šoli v Slovenskih Konjicah. Z njo sodelujem že skoraj od začetka svoje pobude glede zagotavljanja toplih obrokov otrokom. Poizkušali smo na različne načine priskočiti na pomoč družinam v stiski. Vendar družine nekako nočejo sprejeti naše pomoči. Verjetno spet zaradi sramu in te preklete stigme. Pa sem se sedaj odločila ubrati drugačno pot. Če bo mogoče, bom iz finančnih sredstev, ki jih je mojemu projektu daroval gospodič Rek – za kar se mu iz srca zahvaljujem –, poskušala plačati šolska kosila otrokom, ki jim ne pripada subvencija, pa šolsko kosilo njihovi starši vseeno težko plačajo. Pa tudi za otroke s posebnimi potrebami bom v tem tednu poskušala poskrbeti. Veliko izmed njih zaradi različnih razlogov ne more do šolskega kosila, čeprav jim pripada. Poskušala bom aktivirati prostovoljce, da jim kosilo odpeljejo na dom. Upam, da nam to tudi uspe. Malo me jezi, ker se tega nisem spomnila že prej, ampak bolje pozno kot nikoli. Mogoče pa vseeno komu polepšamo teden in starše malo razbremenimo. V popoldanskih urah me končno pokliče nekdo, ki sprejme mojo pomoč. Dve družini v stiski mi pošljeta skromen seznam stvari, ki jih potrebujeta. Še v istem trenutku najdem prostovoljce, ki so pripravljeni kupiti hrano in jo dostaviti pred vrata družin. Danes je bil zame uspešen dan.
/ TOREK, 24. NOVEMBER
Nikakor mi ne gre iz glave včerajšnji pogovor z eno izmed mamic. V preteklosti se nikoli nisem ukvarjala s problemi, ki jih imajo družine. Saj kaj prebereš v člankih in vidiš na TV in ti ni vseeno za te družine. Ampak to je nekaj povsem drugega. Ko ti nekdo osebno predstavi zgodbo svoje družine, se te to dotakne čisto drugače. Ko poslušaš, kaj vse so v življenju prestali otroci, ki so živeli v totalno razbiti družini, kjer sta verbalno in fizično nasilje trajala tako dolgo, dokler tej družini niso bili otroci odvzeti … To se enostavno ne bi smelo dogajati! Otroka pri dvanajstih letih zaradi vsega hudega, kar se jima je zgodilo v življenju, zaostajata v razvoju, ne poznata prave ljubezni, se zbujata zaradi nočnih mor … Nikakor ne morem razumeti, kako lahko država oziroma centri za socialno delo dopustijo takšne stvari. Pa ko pomislim, koliko je takšnih otrok in kaj vse morajo preživljati – sploh zdaj, ko šolanje poteka na daljavo in so zaprti med štiri stene s starši, ki jim ni mar zanje. Srčno upam, da se šole čim prej odprejo, v nasprotnem primeru lahko pri otrocih nastane nepopravljiva škoda. Popoldan me še enkrat pokliče mamica od včeraj in se mi kar ne more nehati zahvaljevati za paket hrane, ki ji ga je dostavil prostovoljec. Pove mi, da od presenečenja in sreče ni mogla nehati jokati. V preteklosti je njena družina bila tista, ki je darovala stvari in pomagala družinam v stiski, zdaj pa se je sama znašla v položaju, ko potrebuje pomoč. To mi da misliti, saj nikoli ne veš, kaj te čaka jutri.
/ SREDA, 25. NOVEMBER
In spet je bil eden tipičnih, dolgočasnih dni v tednu, ko se ves dan ni zgodilo prav nič zanimivega in omembe vrednega. Tudi enega samega klica ali sporočila nisem prejela. Sem že skoraj pozabila, kako so videti ti dnevi, čeprav je bila, odkar sem na porodniškem dopustu, večina dni takšnih. Zadnje tri tedne sem res trdo delala pri projektu in iskala nove rešitve in načine, kako pomagati otrokom do toplega obroka. Sem se nekako navadila na nenehno piskanje telefona, organizacijo nakupa in dostave hrane, na odgovarjanje prostovoljcem. Čeprav smo nekaj družinam pomagali, me žalosti, da nikakor ne morem vzpostaviti stika tudi z drugimi družinami, ki bi potrebovale pomoč.
/ ČETRTEK, 26. NOVEMBER
Danes sem se zbudila v megleno in mrzlo jutro. Že kakšen teden se moji punci zbudita kasneje, tako da zdaj vsako jutro malo poležim. Danes sem se odločila, da preverim pri vseh družinah, ki smo jim do zdaj pomagali, kakšno je stanje in ali bi jim naša pomoč ponovno koristila. Ker se približuje december, prazničen mesec, bom skupaj s prostovoljci poskušala razveseliti družine v stiski, jih presenetiti s paketom hrane in kakšno malenkostjo za otroke.
