Verjetno bi protest dijakov na Trgu svobode v Mariboru minil brez pretirane pozornosti, kot še marsikateri drug poizkus opozarjanja na prezrte pravice v tem času, če ne bi policisti pričeli popisovati protestnikov. Od novinarskih ekip je mariborske protestnike spremljala menda le Večerova, protestiralo se je po vsej Sloveniji in leče kamer iz osrednje Slovenije niso bile izostrene v Maribor. Zakaj so imeli prav tukaj policisti navodila, da popišejo in oglobijo dijake, najprej tiste s transparenti, še danes ni povsem jasno. Kot ni prave epidemiološke podlage za policijsko uro in številne druge ukrepe, tako je ni tudi za prepoved protestov. Zbiranje v nakupovalnih središčih in z nakupovalnimi vozički torej da, na trgih s transparenti - ni šans! Globa! In še sodišče. Naš fotoreporter je v objektiv ujel drobna mulca, ki zmedeno stojita pred velikima policistoma, in posnetek je eden tistih, ki povedo več od besed. Katarina Kolar in Matic Gosak sta dijaka tretjega letnika II. gimnazije: "Vse skupaj je že šlo mimo, pravzaprav smo že malo pozabili na dogodek. In česa takega res nismo pričakovali." Kmalu bodo mladoletni dijaki namreč stopili pred sodnika. Pogovor z dijakoma je velikokrat pogovor med njima, nekakšen besedni nogomet; podajata si besede do gola.
"To ti žre možgane"
Začnimo na začetku nočne more, ki se je pričela pred kakim letom. Svet je postal zoom distopija, hipni obrat, ki je sploh za mlade pomenil 180 stopinj odklona od vsega, kar je prej definiralo njihovo življenje. Matic: "Ko hodiš v šolo, si velikokrat utrujen. Gimnazija je kar naporna in obakrat, ko so nam povedali, da bo karantena, smo najprej rekli 'O, super. Dva tedna počitnic.' In prvih par tednov paše. Spiš lahko malo dlje, ni treba hiteti. Ampak že po enem mesecu te začne zelo utrujati. Pa ne vem iz kakšnega razloga. Ker v bistvu si ves čas pri miru. Bolj kot telesno te mentalno izmuči do te mere, da še komaj deluješ. Vidi se, da nismo narejeni za tako delovanje - biti ves čas pri miru in gledati v zaslon. Ko pa se gremo sprostit, se prestavimo na telefon - na drug zaslon. To ti žre možgane." Katarina: "Zanimivo je, da bi pričakovali, da bomo sčasoma pridobili zoom kondicijo, kar se načeloma zgodi, če dovolj dolgo ponavljaš neko stvar. Ampak tukaj je ravno obratno. Na začetku imaš polno energije, jaz sem prvih 14 dni super sledila pouku, si razporedila urnik, nato pa je začelo vse skupaj samo upadati. Vedno težje slediš, če se ne discipliniraš in ne greš malo ven na zrak, postajaš invalid. Jaz to čutim na očeh, na obrazu. Ko sem imela enih sedem ur pouka in sem nato hodila po mestu, sem bila tako zmedena, da sem imela občutek, da se je premaknila ulična svetilka. Bolela me je glava, nisem dobro zaznavala sveta okoli sebe. Nobeden od nas se ni vpisal na gimnazijo, ki je kot osemurni delovnik v pisarni za računalnikom." Matic podčrta zoom življenje: "Če sem sedaj o čem prepričan, je, poleg tega, da ne bom šel v politiko, še, da ne bom delal v pisarni. Zagotovo."
Mehurčki in fazani
V času, ko bi si morali mladi ustvarjati prve odcepitve od matične celice, so pristali v istem prostoru s starši in sorojenci. Ves čas skupaj, naporno je. Šele sedaj se izriše, kako neverjetno veliko je interakcij, dogodkov v šoli, ki so lahko čisto mimobežni, a ti lahko dajo res veliko. "Morda brez enega pogovora ne ustvariš novega stika, ki bi te usmeril v življenju. Denimo, če se ne bi vključila v gledališče, do katerega sem prišla dobesedno s pogovorom, ki je bil priložnosten, danes ne bi bila, kjer sem, in ne bi vedela, kaj me zanima," pravi Katarina.
Nemogoče si je predstavljati, koliko takih mikromožnosti in dražljajev so dijaki izgubili. V tretjem letniku bi bilo dobro pričeti razmišljati o faksu, a "ne dobimo nobenih novih informacij, izkušenj, ves čas smo z eno skupino ljudi, ki seveda razmišljajo podobno kot mi, in ves čas si izmenjujemo iste informacije. Širše slike ni. Ni čudno, da smo v Sloveniji in po celem svetu tako polarizirani," razmišlja Matic. Katarina nadaljuje: "Že prej smo bili ves čas v mehurčkih, sedaj pa so postali prav fizični. Sedaj nimaš stika z ljudmi, ki ti gredo na živce, ker ti ga ni treba imeti. Ampak tudi to so izkušnje." Skoraj eno leto socialne distance bo imelo dolgoročne posledice. Dijaki prvih letnikov so prišli v šolo za dva meseca, sedaj, sredi marca, se sploh ne poznajo. "Zadnjič sem videl fazane in obnašali so se, kot da smo septembra, preprosto je bila med njimi taka energija. Izgubili bodo leto druženja, znanje je pomanjkljivo, ampak se da nadoknaditi, socialno druženje je problem. Vse se zamakne, prve ljubezni, prvi dobri prijatelji," napoveduje Matic.
Leto, ki ga ni bilo, in dijaki, ki jih ni bilo
"Spomnim se stvari, ki so se zgodile pred dvema letoma, a se zdi, kot da so se zgodile pred enim, ker tega leta ne dojemam kot leto ..." začne Katarina. In prevzame Matic: "Jaz sem trenutno v isti življenjski situaciji kot marca lani. Ne počnem ničesar, kar me napolni z energijo in kar imam res rad. Dvomim, da sem v tem letu kaj napredoval, ujeti smo v rutine in ne moremo drugam. Naša socialna baterija je izpraznjena. Sem socialen človek, ampak mnogim zmanjkuje energije za druženje in tudi jaz se težko intenzivno pogovarjam z drugimi več kot pol ure." Odnose bo, kot kaže, treba graditi na novo.
Epidemiologi so pravzaprav že lep čas pred odprtjem šol ponavljali, da šolska okolja niso zelo tvegana za nastanek novih žarišč koronavirusa. Govorilo se je predvsem o osnovnih šolah, reševali smo gospodarstvo, seveda zdravstvo, starostnike v domovih, o dijakih se je ves čas zaprtja govorilo le malo. Zelo malo.
Matic v "samo še dva tedna" že dolgo ne verjame več: "Pred nekaj meseci mi je postalo jasno, da se naša vlada odloča med šolo in gospodarstvom. Kar je umetna izbira. Ampak odločili so se za gospodarstvo, nam pa govorili, da sta naslednja dva tedna ključna, da se moramo potruditi, malo potrpeti in bo vse super. Nas so čisto pozabili, ni mi bilo jasno, zakaj jih ne zanima, kaj je z nami, kaj je naše trpljenje. Počutiš se totalno brez moči in nismo bili slišani. Niti malo."
Politika brutalis in odgovornost
Kaj sta sogovornika pričakovala od ministrice? Kaj so od nje pričakovali drugi? "Na začetku si misliš, da seveda ne bi neka vlada delala proti mladim ljudem. Mi pridobivamo izobrazbo, kar je najbolj apolitična zadeva. a nato se pokaže, da ministrica za šolstvo sploh ni ministrica za šolstvo - ne pozna dijakov, v vsej epidemiji se ni postavila v našo pozicijo. V sebi začutiš odpor - do vlade, politike, ministrstva za šolstvo, neki gnus, saj vidiš, da tem ljudem dejansko ni mar. Ministrica niti ni pokazala želje, da bi delala za nas, da si res želi, da bi šli nazaj v šolo. Pričakovali smo dialog in sočutje, ne pa arogance, ker si želimo nazaj v šolo," velike upe pojasnjuje Katarina. In Matic podčrta: "Niti za trenutek ni bilo čutiti, da res obžaluje, kaj se nam dogaja. Kar je nenavadno, saj so jo kot profesorico študenti cenili in je veliko naredila zanje. Sedaj pa deluje kot lutka." Ni prav, da se v šoli tako jasno čuti politika in da jo čutijo mladi tako neposredno na svoji koži, ko bi vendar morali biti nevtralna skupina. "Še vedno smo otroci, mladinci, ampak s to situacijo so nas prisilili v prehitro odraščanje, da pustimo za sabo igrivost in optimizem in moramo razmišljati, kakšne odločitve naj bi sprejemali odločevalci," pove Matic.
Ko so se dijaki odločili, da bodo protestirali za vrnitev v šolo, so se pripravili, oborožili so se z argumenti, alternativnimi rešitvami. Niso se le postavili na trg in protestirali, pripravili so se, naštudirali so model C, možnosti ... Katarina: "Mladi smo velikokrat označeni za apatične. Ampak ko se nekaj tako globoko zareže v sistem, nismo več tiho. Hvala bogu."
In ministrica je vendar lepo podala nauk, da je sprejemanje odgovornosti korak k odraslosti. Matic se prime za glavo in postavi ramena ob ušesa v skomigu: "Res mi ni jasno, kaj je želela povedati s to izjavo?! Za kaj naj prevzamemo odgovornost? Za to, da smo protestirali in se borili za svojo ustavno pravico?! Kaj? Naj bi plačali, ker smo tako ali tako krivi? Misli, da bomo to sprejeli?" Katarina: "Mislim, da ne bi prevzeli odgovornosti, če ne bi bili na protestu. Za tem stojimo zelo trdno in odgovornost smo prevzeli, ko smo se postavili in povedali svoje mnenje. To je bila naša odgovornost in dobro vemo, zakaj smo to storili."
Podpora dobrodošla, a lahko bi prišla prej
Tudi z epidemiološkega vidika niso storili prav nič narobe. Če bi bil Trg svobode trgovinski center, bi lahko šlo vanj 105 ljudi, protestnikov pa je bilo okoli 100. Če bi bila to trgovina, bi lahko bili tam, in to brez distance. A težavni del prenosa virusa so, kot kaže, transparenti. Katarina: "Če bi popisali vseh 100 ljudi, bi bili še vedno jezni, a recimo, da bi sprejeli epidemiološki argument. Tako pa je bila direktiva popisati samo tiste s transparenti, torej smo bili utišani, ker smo izražali svoje mnenje. Enako kot taksisti in vsi drugi protestniki. To je bil moment, ko smo se zavedeli, da smo v državi, ki ne funkcionira kot svobodna demokratična država. In vso pravico imamo še enkrat protestirati, če se šole še enkrat zaprejo."
Že prej smo bili ves čas v mehurčkih, sedaj pa so postali prav fizični
Po tem momentu je bila podpora široka, profesorji, župan, zasebniki, akademiki, univerza. Matic: "Mene kljub vsemu malo moti, da so vsi ti podporniki prišli šele, ko je prišlo do krize. Kje so bili prej? Recimo, ko smo protestirali prej, nas ni poslušal nihče." Tudi profesorji bi se jim lahko pridružili, pred srečanjem s policisti so se mladi zaletavali ob apatijo. Katarina: "Seveda, sedaj je prišla podpora, ampak bolj zato, ker smo mladi, ker smo res upoštevali ukrepe, ker se bojimo za šolanje, ker nam je bila kršena pravica do govora. Je pa res, da nas je presenetila tako široka podpora. A nismo edini, ki smo bili utišani, je pa res, da smo mladi morda naivni in se borimo za šolo, ki je vrednota večine."
Tudi javnost je zanimalo, kaj se dogaja, in zlasti Matic je čez noč postal prvi obraz dijaškega upora. Kako je, ko si vržen iz zoom sobe direktno na naslovnice časopisov, v prime time oddaje? "Res. Ful. Naporno. Že tako nisem bil v pravem stiku z ljudmi, ves čas si zaprt, potem pa je ena prvih večjih interakcij po enem letu to, da grem na televizijo! Dvakrat v enem tednu! To je tak preskok, da je neverjetno. Pa dijaki smo in moramo delati za šolo, tudi petminutni intervju ti vzame dosti časa in koncentracije," je iskren mladenič, ki stavi na premislek. Sploh ker po doslej videnem mladi nočejo postati orodje politike.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
