Četrt milijona bruto za vodenje države

"Plača pri odločitvi za ministrovanje nima vloge oziroma je vsaj pri meni ni," pravi Zdravko Počivalšek. "Pa se lahko strinjam z vami, da se moj osebni dohodek danes bistveno razlikuje s tistim izpred štirih let, a na to raje ne pomislim. Odločitev sem sprejel dokaj hitro, pod črto pa je bil moj motiv izkoristiti priložnost, da nekaj spremenim. Na strani gospodarstva imaš namreč zelo bistro sliko, kako bi v državi moralo biti, zato bi si tudi sicer želel več gospodarstvenikov na katerihkoli ministrstvih. Je pa res, da smo gospodarstveniki sicer znani po izjemno močni notranji motivaciji, ki seveda prekaša motivacijski moment, ki ga predstavlja plača," dodaja menedžer leta 2010, ki ga je državni zbor decembra 2014 imenoval za gospodarskega ministra, pred tem pa je bil petnajst let na čelu Term Olimia. Pravi, da mu vest ni dala, da bi sodelovanje v vladi odklonil, "saj si na koncu kariere ne želiš očitati, da nisi izkoristil vsega, kar bi lahko, da bi bilo bolje za vse".
Gregor Virant je bil minister v prvi vladi Janeza Janše in v ministrski ekipi Alenke Bratušek. "Plača seveda ni edini motiv, je pa eden od motivov. Iz lastne izkušnje lahko povem, da je bil zame glavni motiv za prevzem ministrskega mesta zanimivo delo in možnost, da nekaj spremeniš. Funkcijo sem sprejel kljub temu, da bi lahko zunaj politike precej bolje zaslužil. Vendar sem bil tedaj še mlajši in poln idealov. Danes za ta denar verjetno ne bi bil več pripravljen prevzeti tako izpostavljene funkcije," poudarja Virant, ki ga sedaj širša javnost pozna kot svetovalca v tujini. Hkrati pa opozarja, da so plače na najvišjih mestih v vladi praviloma v vseh državah nižje kot na najvišjih delovnih mestih v gospodarstvu, a v Sloveniji je to razmerje za vlado še posebej neugodno: "Angela Merkel na primer ima več kot štirikrat višjo bruto plačo od našega Cerarja, čeprav je nemški per capita BDP za 'le' približno 70 odstotkov višji od našega. Če upoštevamo še učinek progresivne obdavčitve, je razmerje med najnižjo neto plačo in neto plačo predsednika vlade pri nas 1:5,5, kar je zelo nizko."

Velika občutljivost javnosti za plače

In koliko je od države za svoje delo prejel Miro Cerar, predsednik dvanajste slovenske vlade, ki predčasno zaključuje svoj štiriletni mandat? Od avgusta 2014 do letošnjega aprila je za vodenje države na svoj račun prejel 253.000 evrov bruto, v polnem letu približno 70.000 evrov bruto. Marčevska plača politika, ki vodi dvomilijonsko državo, v kateri je okoli 165.000 ljudi zaposlenih v javnem sektorju, je bila nekaj manj kot 6000 evrov bruto, torej 3500 evrov neto. Zunanji minister Karl Erjavec, ki predstavlja državo v tujini, je s plačo v višini 5300 evrov bruto (3000 evrov neto) v tem mandatu zaslužil skupno okoli 220.000 evrov bruto. Podobno tudi kmetijski minister in predsednik preostale koalicijske stranke Dejan Židan. Za primerjavo: med 50 najbolje plačanimi javnimi uslužbenci po zadnjih podatkih so samo zdravniki, januarja, ko je bilo kar 922 zdravnikov med prvih tisoč v javnem sektorju z najvišjimi zaslužki, je bil najbolje plačan višji zdravnik specialist iz UKC Maribor, ki je prejel 14.632 evrov bruto. Predsednik vlade Miro Cerar se s svojo plačo na zadnjem seznamu uvršča na skromno 769. mesto.

"To je seveda vir sistemske korupcije"

Podobno razmišlja Andrej Rus s katedre za razvoj ter menedžment organizacij in človeških virov na ljubljanski fakulteti za družbene vede. "Trenutno ne vidim junaka, ki bi podvojil predsedniško plačo, dvignil plače v javnem sektorju za tretjino, posegel v direktorske plače in republiškim voljenim funkcionarjem vrnil 24-mesečno nadomestilo. Normalizacija države to zahteva. Brez tega bomo še naprej politične predstavnike izbirali med populisti za polovično ceno in pritrjevali absurdu, da naj bo najvišja plača namenjena najslabšim bankirjem," dodaja. Slovenski odnos do plač javnih funkcionarjev je namreč po njegovih besedah zaznamovan s kulturo lažne skromnosti, ki mu pravi populizem nizkih plač. "Ta trend so začeli politiki sami: javnosti se med volitvami skušajo predstavljati kot skromni, delovni ljudje. Vsako leto, tudi letos, bodo mediji podrobno opisovali premoženjsko stanje kandidatov. V teh opisih bomo spet zaznali poudarjanje skromnih premoženjskih razmer, od starega avta do ženinega stanovanja," tokratno volilno kampanjo, v kateri se bo po nekaterih napovedih preizkusilo rekordno število strank in list, napoveduje Rus. A to še ni najhujše, rezultat kulture nizkih plač oziroma plačnega populizma ima več resnih posledic. "Prvič, s populizmom se je ustvaril vtis, da za javne funkcije niso potrebne kvalifikacije, da je dovolj korajžen nastop. Drugič, populizem nizkih plač je pripeljal do negativne selekcije v javnem sektorju. Z izjemo zdravnikov javni uslužbenci nosijo breme plačnega populizma politikov v obliki izjemno nizkih plač. Za razliko od zdravnika plača svetovalca na ministrstvu ne more presegati plače ministra zaradi enotnega plačnega sistema. Negativna selekcija je pripeljala do nemotiviranosti in neambicioznosti v javnem sektorju. Tretjič, nizke plače politikov in omejitev privilegijev in pravic po zaključku opravljanja funkcije so pripeljali do tega, da mora vsak trezen politik od prvega dne poskrbeti zase, saj država politikov ne ceni niti toliko, da bi jim omogočila dostojno preživetje med opravljanjem funkcije in po koncu funkcije. To je seveda vir sistemske korupcije, ki ga moramo dopuščati," opozarja profesor z ljubljanske fakultete za družbene vede. Da raziskave kažejo, da nizke plače v javnem sektorju vplivajo na tveganje za korupcijo, ni pa jasnih dokazov, da bi zgolj dvig plač odpravil vsa ta tveganja, navaja Sebastijan Peterka iz Transparency International Slovenia. "Odgovor na to, ali bi bile le višje plače odgovor za pritegnitev kakovostnih kadrov v politiko, ni enoznačen, saj študije kažejo, da plača ni edini faktor pri motiviranosti za določeno delo. V Sloveniji je nezaupanje v politiko po merjenjih med najvišjimi v EU, kar prav gotovo vpliva na odločitev za vstop najbolj kakovostnih kadrov v to sfero," pravi Peterka. Valiconova raziskava Ogledalo Slovenije je nedavno pokazala, da so glede merjenja zaupanja v institucije na dnu stranke vladne koalicije, državni zbor in vlada.

Tega se zaveda tudi odhajajoči minister Počivalšek, ki je prve vodstvene izkušnje v gospodarstvu pridobil v osemdesetih letih. "Mislim, da je problem politike ta, da ko enkrat stopiš vanjo, dobiš madež. Pa ne le pri nas, tudi drugod je tako. S politiko si umažeš roke. Kot da plašč strokovnosti pustiš pred vrati in po izkušnji v politiki ne moreš več strokovno opravljati svojega dela. Toliko hujše je dejstvo, da ta madež kar naenkrat dobi tudi cela tvoja družina. Mislim, da je to bistveno večji problem kot pa nizka plača glede na odgovornosti in obremenitve. Če se malce pošalim: biti moraš kar malce nor, da se podaš na to pot."