Cena poprazničnega mačka

Moramo res globalno plačevati ceno ameriških predvolilnih iger? Moramo res poslušati Trumpove verbalne izbruhe, ki se jih potem ves njegov vladni in upravni aparat trudi prikriti, popraviti, skrtačiti, da zvenijo kolikor toliko razumne, nakar ta najhujši tviteraš na svetu spet vse pokvari? In še huje je, saj to privržence takega načina vodenja politike spodbuja, da s posnemanjem njegovega ravnanja spravljajo ob pamet še svoj mali svet. Ne, tako zelo spet nismo pretiravali med prazniki ... A nekateri nedvomno so.
Imperialni medij je, kar se mačka tiče, presegel samega sebe: objavil je fotografijo trupla iranskega generala, nato pa - iz besa, ker Kolinda, preverjena trumpistka, ni dobila volitev - še posnetek nekoga iz Hrvaške, ki je v jezi s svojim spolnim organom napadel televizijski zaslon z Milanovićevo podobo. Se je mogoče spustiti še nižje? Seveda. Na razpisu za prispevek s popolno izgubo razuma trenutno kandidirajo tvit Mitje Iršiča, v katerem pravoslavni božič povezuje s komunisti, peticija proti oboroženim Romom (avtor tvita, rasistični zakonolomec Brščič, govori o "Ciganih"), peticija proti nekomu, ki je navedel citat iz božičnega filma (ni še zahteve po prepovedi filma) ter naslednji kratki opis novejše zgodovine Slovenije (avtor Mitja Iršič, 31. december 2019, portal Nova24TV):
"Poslavljamo se od desetletja, ki ga je zaznamoval državni udar leta 2013. Vseslovenski protesti anarhosocialistične drhali - ki so jo naščuvali pajdaško-kapitalistični osiveli gospodje, na življenje in smrt odvisni od javnega denarja - so proizvedli politiko, kakšne še ne pomnimo. Politiko ulice. Politiko propadlih, zavistnih, nesposobnih, spletkarskih množic, ki so bolj glasne od tistih, ki se zjutraj vstanejo ob petih, da bi proizvedli svojo dnevno dozo dodane vrednosti."
Zelo težko si je predstavljati več laži in zavajanj v tako malo neumnih besedah. Toda to je samo končen dokaz, da je v tem mediju prišlo do implozije ... ki ji je sledil zelo hud maček. Ob stalnem dodajanju novih sovražnikov, na primer pravoslavcev, in popolni izgubi nadzora nad izražanjem celo v izjavah starih privržencev (Vasko Simoniti, Tamara Griesser-Pečar, Dimitrij Rupel) postane tudi tistemu, ki s to luknjo v medijski javnosti pride v stik samo občasno, jasno, da je kriza dosegla vrhunec. Ni preveč smiselno razmišljati o vzrokih, med katerimi bi lahko bili zmanjševanje prilivov in večanje števila amaterskih pisunov (ter njihovo hitro zamenjevanje), notranja borba za oblast pa poglabljanje spoznanja, da nič v rednem normativnem sistemu ne omogoča več naskoka na oblast: vsi ti prepričljivi razlogi bodo prišli na plan v razumnem času. Medtem pa se v nerazumnem času hudega mačka kopičijo dejanja, ki bi morala končno pripeljati do odziva institucij.
Stvari so šle že predaleč tudi na državni ravni. Obletnico neodvisnosti države je zaznamovalo doslej nepredstavljivo nizanje škandalov ter kršitev vseh pravil in ustaljenih norm vedenja in govora. Od zapornikov kot govornikov na spominski slovesnosti do zahtev za izgon posameznikov in manjšinskih skupin pa žalitev verskih opredelitev - kršitev ustavnih načel še nikoli ni bilo toliko v tako kratkem času. Nihče se ne more več pretvarjati, da to ne obstaja, zdaj ni več vprašanje, ali je bila mera ravnokar prekoračena, ampak kakšno zlo bo proizvedla naslednji trenutek.