Da je rojen na sončni strani življenja, večni optimist z rezervnimi plani vse do črke ž in obdarovan z željo po ustvarjanju, sam zase pravi pater Andrej Feguš s Ptuja. Toda talent "ni nekaj, s čimer bi se hvalil. Če imaš noge kot Pogačar, pač moraš veliko trenirati, drugače talent nič ne pomaga. Talent na vsakem področju pomeni tudi žrtev, odpovedovanje," v svojem zgovornem in duhovitem slogu pripoveduje pater, ki mašuje že 28 let.
Vsak je pred odločitvijo – ali bo kar nekdo ali bo Človek. Če je Človek, potem zame ni pomembno, ali je nekdo mlad, star, moški ali ženska, musliman ali kristjan, hetero- ali homoseksualen – vse to je drugotnega pomena.
Po ptujskih ulicah se vozi s skirojem, rad dela z mladimi – tudi pri obnovitvenih delih ptujskega mestnega stolpa, zvonika cerkve sv. Jurija, mu je pomagala skupina mladih ljudi - in verjame, da je naloga Cerkve, da da duši dom. Obiskali smo ga v postnem času, "ki ni namenjen hujšanju", pred veliko nočjo, "soncem med prazniki", katere sporočilo je večno življenje. Postni čas je tudi priložnost, da premislimo, kdo želimo postati, je dejal nekaj trenutkov pred izjavo, ki je nominirana za bob leta. Kajti naš svet "nas zmeraj nagovarja k temu, kaj želimo postati, katero kariero bomo pridelali," in vsak človek je pred odločitvijo, ali bo kar nekdo ali pa bo Človek, meni Feguš. Veren človek se nima ničesar bati, dodaja: "Jaz imam z Bogom sklenjen posel. Vsi uspehi in neuspehi so njegovi, jaz sem samo orodje."Na Ptuju je merljiv odtis pustil v vsaj dveh uspešnih projektih, prenovljenem ptujskem mestnem stolpu in obnovljenih sobah v proštiji, ki jih oddajajo turistom. Povsod v življenju, tudi v maševanju, se pač upira skušnjavi, da stvari postanejo rutina. "To se zgodi tudi v odnosih. Odločitev, kaj narediti s tem, je razlika med življenjem in životarjenjem," še meni pater.
