Okoli 70.000 protestnikom je novembra 1999 v Seattlu s pet dni trajajočimi protesti in človeško verigo preprečilo sklenitev dogovorov na ministrskem srečanju Svetovne trgovinske organizacije (WTO). Aretiranih je bilo več kot 600 ljudi, policijski načelnik mesta Seattle je odstopil. Zahtevali smo drugačen svet, se je pred časom, ob 20. obletnici, spomnila aktivistka iz Indije Vandana Šiva v oddaji Democracy Now!.
Protestniki na ulicah so tedaj govorili o svetu, ki ni naprodaj. O svetu, kjer epidemija nove bolezni ne bi sprožila zapiranja mej in razprav o posledicah, ki jih bodo utrpeli gospodarstvo in finančni trgi. O svetu globalizacije spoštovanja človekovih pravic, kjer bi bila prioriteta, kako pomagati in zagotoviti dostopnost najboljše zdravstvene oskrbe, kar je zmore človeštvo, vsem, ki bi zboleli.
Povezani, skupni boji
Zakaj ni svet tak? "Leta 1999 smo se zbrali tudi v Ljubljani," se spomni filozof Darij Zadnikar. Boj in odziv na politične obtožbe, da so na ulicah kriminalci, sta bila globalna. Okoli trideset aktivistk in aktivistov je stalo na Prešernovem trgu s transparentom Nismo kriminalci. Odšli so po ulicah in nato v Ljubljansko banko. "Varnostniki so nas debelo gledali, mi pa tudi nismo zares vedeli, kaj bi," se spominja danes predavatelj na pedagoški fakulteti. Na vratih kabineta mu visi plakat z napisom Prevrednotimo vrednote. Dve leti kasneje, doda, je bila "zgodba že čisto drugačna". Februarja 2001 so se organizirali v podporo beguncem, ki jih je tedaj več prišlo tudi iz afriških držav. "Mediji so poročali o športu, vremenski napovedi in o tem, koliko Afričanov je ujela policija. Bilo je ogabno," opiše okoliščine ustanovitve UZI – urada za intervencije.
Po pol stoletja neoliberalizma se je govorica zažrla v ljudi. Ljudje ponavljajo in govorijo čiste neumnosti, a se tega niti ne zavedajo več. Res pa je tudi, da če ljudem zastaviš že dve podvprašanji, zaznajo in se začno zavedati neumnosti in omejenosti kapitalistične ideologije. A če le nekritično sledijo večini medijev, je dejstvo, da ne prejmejo informacij, ampak propagando. Ponavljajo se iste floskule o neučinkovitih javnih sistemih, o koristih privatizacije, ljudje pa kot da nimajo niti več časa, da bi mislili.
Darij Zadnikar
Pomembna je interdisciplinarnost razmišljanja. Ni hierarhij – nič ni manj pomembno in vse je treba misliti hkrati. To je za sistem pomenilo destabilizacijo. In če nas je preteklost kaj naučila, je to, da je boj vedno obsojen na propad, ko se omeji na le en cilj in pozabi na solidarnost z vsemi drugimi organiziranimi pobudami ljudi. Na Avtonomni tribuni smo poudarjali, kaj nam bo svobodna univerza, če živimo v nesvobodnem svetu ...
Tjaša Pureber
Novi jezik in prostor upora
Protesti v Seattlu so podrli zid med centrom in periferijo, vedenja in izkušnje so se začeli mešati. Ignoranca Evrope ostaja, a vse močnejše je zavedanje o dekolonizaciji, krepi se epistemologija juga, o kateri govori portugalski sociolog Boaventura de Sousa Santos, razmišlja se o idejah socialne ekologije Murrayja Bookchina in demokratičnem komunalizmu Abdullaha Öcalana, raziskujejo se prakse gibanja odrasti, našteva filozof nove razmisleke o organiziranju družb. "Ena največjih družbenih organizacij na svetu je Via Campesina," spomni na globalno gibanje ljudi, ki živijo od zemlje. "O tem mnogi še vedno ne vedo nič. Ne ker bi bili neumni, ampak ker se o tem tu ne govori. Imeli naj bi veliko medijev, neprestano smo informirani, a informacije so hierarhizirane in selektivne. Družbena omrežja – če pustimo ob strani močno cenzuro, so narejena tako, da zmanjšujejo možnosti našega odgovora in komunikacije," opozarja Darij Zadnikar.
Alternativna govorica ni bila nikoli dovolj dobro oblikovana, česar smo se zavedali. Znali smo prepoznati, pojasniti in povedati, kaj bi bilo treba spremeniti ali ukiniti v predlaganih prostotrgovinskih in investicijskih sporazumih, a resne vizije o drugačnem sistemu ni bilo. Hkrati smo se zavedali, da težko izboljšamo nekaj, kar je že v svojem izhodišču tako slabo. Za to imamo zgodovinske dokaze. Videli smo, kaj so ti sporazumi naredili srednjemu sloju v Evropi, Mehiki in Južni Ameriki, tudi v Aziji. Povzročijo toliko škode – kako jih bomo izboljšali? Ni mogoče.
Andrej Gnezda
Frustracije in nacionalizmi
A vendar sistem melje naprej in se prilagaja. Svetovna trgovinska organizacija si po dogodkih v Seattlu ni nikoli zares opomogla. A po besedah okoljske aktivistke Vandane Šive se izkoriščanje, s katerim nekateri služijo, nadaljuje in stopnjuje, človeštvo pa je pripeljalo na rob ekocida in ponovnih genocidov. Isti akterji, ki so pred dvajsetimi leti hoteli vzpostaviti sistem Svetovne trgovinske organizacije, ki bi lahko preglasila nacionalne vlade in demokratične interese ljudi, želijo zdaj ta sistem razgraditi in sklepati raje bilateralne zavezujoče sporazume. "Rezultat je isti," pravi Vandana Šiva.
Pomembna je interdisciplinarnost razmišljanja. Ni hierarhij – nič ni manj pomembno in vse je treba misliti hkrati. To je za sistem pomenilo destabilizacijo. In če nas je preteklost kaj naučila, je to, da je boj vedno obsojen na propad, ko se omeji na le en cilj in pozabi na solidarnost z vsemi drugimi organiziranimi pobudami ljudi. Na Avtonomni tribuni smo poudarjali, kaj nam bo svobodna univerza, če živimo v nesvobodnem svetu ...
Tjaša Pureber
