Če kaj, potem skoraj zagotovo zvončnic ne gojite za hrano. Če pa jih, ste med zelo redkimi, ki vedo, da je ta rod ne le v okras, ampak tudi za izbran kulinarični užitek. S temi rastlinami lahko hkrati lepšamo vrt in dopolnimo nekatere jedi, kaj več bi si še lahko zaželeli od sicer klasične okrasne rastline?
Po vrtovih najpogosteje opažamo le nekaj vrst zvončnic. Take so na primer Portenschlagova, Campanula portenschlagiana, breskovolistna, C. persicifolia, Poscharskyjeva, C. poscharskyana, trebušasta, C. cochleariifolia, klobčasta, C. glomerata … Nekaj vrst je zimzelenih ali delno zimzelenih, spet drugim jeseni nadzemni del odmre. Za večino so značilni bolj ali manj zvončasto oblikovani cvetovi, najpogostejša barva cvetov pa je vijolična. Pri skoraj vsaki vrsti poznamo tudi številne sorte v beli, rožnati, temno vijolični, tu pa tam celo kremno rumeni barvi. Poznamo tudi enoletne in dvoletne vrste, pri nas pa gojimo največ vrst, ki jih prištevamo med zelnate trajnice.
Lahke za gojenje
Predvsem alpske vrste potrebujejo zelo odcedna tla, saj so občutljive za mokroto okoli koreninskega sistema, predvsem koreninskega vratu. So pa odporne proti pomanjkanju hranil in tako lahko uspevajo tudi na bolj revnih, včasih precej kamnitih rastiščih.
Kam na krožnik
Pri prav vseh zvončnicah (pri tem mislim le na prave zvončnice, torej tiste z znanstvenim imenom Campanula) so užitni listi, korenine in cvetovi, ki jih lahko uporabljamo sveže v solatah ali kuhane.
Surove, na tanko narezane korenine uporabimo v solatah
