Janez Kovačič
To je sicer manj, kot je trenutna inflacija v tej gospodarsko najpomembnejši državi članici Evropske unije – oktobrska je bila kar 11,6- odstotna – je pa po drugi strani vendarle dokaz oziroma potrditev razmeroma spokojnih in obojestransko razumnih odnosov med delojemalci in delodajalci. Nekaj, kar je v številnih drugih evropskih državah manj pogosto - ali sploh ne.
Pri dogovoru je imel odločilno vlogo najmočnejši nemški sindikat IG Metall, ki ima kar 3,9 milijona članov. Njegove izkaznice nimajo le delavci oziroma zaposleni v avtomobilski industriji, čeprav so med najštevilčnejšimi, pač pa tudi tisti, ki delajo v drugih industrijskih dejavnosti. IG Metall je v tem primeru tesno sodeloval tudi ali predvsem s tovarniškim oziroma koncernskim svetom delavcev (SV), organom, ki ima izjemno pomembno vlogo znotraj te nemške avtomobilske skupine. Že dejstvo, da je predsednica tega sveta, 47-letna Daniela Cavalo, ki je mesto prve tovarniške »sindikalistke« zasedla lanskega 1. maja (tam je nadomestila dolgoletnega predsednika Bernda Osterloha), tudi članica nadzornega sveta skupine Volkswagen, dokazuje, da tako v tej avtomobilski korporaciji kot tudi v Nemčiji nasploh resno jemljejo sodelovanje zaposlenih pri najpomembnejših odločitvah. To je moral pred časom spoznati tudi zdaj že bivši prvi mož koncerna VW Herbert Diess.
Tokratni dogovor o povečanju plač zaposlenim v VW je po drugi strani tudi dokaz, da se v Nemčiji očitno zmorejo velikokrat hitreje in morda tudi učinkoviteje dogovoriti o nekaterih bistvenih stvareh. Tudi v Italiji so zaposleni v tovarnah koncerna Stellantis, vse večjega in ostrejšega konkurenta Volkswagnu, v sodelovanju s sindikati pred nedavnim zahtevali povišanje plač za 8,4 odstotka. Ni še jasno, ali je bila njihova zahteva sprejeta, ni pa bilo mogoče prezreti, da so v vodstvu koncerna menili, da so njihovi predlogi »težki«. Toda tudi zaposleni v VW so se morali ob tem sprijazniti s postopnim uveljavljanjem dogovorjenega: do junija 2023 se bodo plače povečale za 5,2 odstotka, preostanek pa bodo dobili šele maja 2024. No, za povrh bodo vsi dobili še 3000 evrov enkratne pomoči kot nekakšno »nadomestilo za inflacijo«. Tudi ta bo izplačana v dveh delih, in sicer februarja 2000 evrov, januarja 2024 pa še preostalih 1000 evrov. Zdi se, da si je Volkswagen, druga največja avtomobilska korporacija na obli, tako zagotovil okoliščine, ki mu bodo omogočile uresničitev ambicioznih načrtov. In ta mir oziroma nekakšno stabilnost tudi potrebuje.
V zadnjih dveh letih ali vsaj v letu in pol je bilo v Wolfsburgu, kjer je avtomobilski koncern doma in kjer ima tudi največjo tovarno, precej, sem in tja tudi zelo nemirno. Za nemir je v veliki meri poskrbel od 1. septembra že nekdanji izvršni direktor skupine Herbert Diess, ki je ob vsem drugem očitno precenil svoj vpliv oziroma pomen na mestu prvega človeka - in to ne le v odnosu do lastnikov oziroma nadzornega sveta, pač pa tudi (ali morda predvsem) do že omenjenega tovarniškega sveta delavcev. Diess, mož, ki se je za krmilo koncerna zavihtel leta 2018, je trmasto vztrajal pri svojem prepričanju, da je VW nekonkurenčen zlasti v odnosu do ameriške Tesle. To pomeni, je bil prepričan, da je vsaj 30 tisoč delavcev preveč. S tem je odprl fronto, v kateri naj bi bil močnejši, saj je računal na absolutno pomoč največjih lastnikov, družine Porsche-Piëch. Po robu vsemu, kar je pripovedoval in utemeljeval – Tesla bo v novi tovarni v Berlinu za izdelavo električnega avtomobila potrebovala nekako deset ur, mi za ID.3 ali ID4. vsaj trideset – se mu je postavil tovarniški svet delavcev. Daniela Cavalo, v Wolfsburgu rojena potomka italijanskih izseljencev, mu ni ostala dolžna: lepo je, ker z različnih srečanj (v mislih je imela pogosta srečanja Diessa z Elonom Muskom, lastnikom Tesle, in objavljanje skupnih fotografij na spletnih omrežjih) pošiljate lepe fotografije, toda mi še vedno nimamo dovolj polprevodnikov in luknje v dobavnih verigah so čedalje pogostejše in globlje. Na sestanku nadzornega sveta, kjer so bili tudi člani družin Porsche-Piëch in kjer so poskušali nekako umiriti napetost med Diessom in svetom delavcev, je Cavalova tudi pokazala, da nima dlake na jeziku: vsaj eden v nadzornem svetu je preveč, je povedala.
Herbert Diess je zgodovina, saj ga je 1. septembra na mestu izvršnega direktorja skupine Volkswagen zamenjal Oliver Blume, ki je hkrati ostal tudi prvi mož slovitega in poslovno ter finančno izjemno uspešnega Porscheja. Bolj ali manj je nesporno, da so lastniki v tej šahovski partiji raje žrtvovali patricijsko figuro za mir med »plebsom«, pri čemer mu ta vrača tudi s sporazumom, kot je bil dosežen te dni. Nauk za tiste, ki mislijo ali so prepričani, da mora lastnik vedno uveljaviti svoje, pa naj stane, kar hoče, pri čemer se lahko požvižga na delavski svet, pardon, svet delavcev …
