Ženske, ki jih štejejo krepko čez 70, največkrat povezujemo z vezenjem gobelinov in kuhanjem marmelade. Težje si jih predstavljamo med spogledovanjem ali osvajanjem. A marsikatera starostnica danes aktivno išče partnerja, tudi spolnega. "Povedala je, da je z novim partnerjem, ki ga je spoznala na ljubljanski tržnici, zelo zadovoljna. Izbrala ga je na drugačen način kot prvega. Da je pravi, je vedela, ko je opazila, kako na stojnicah preudarno izbira zelenjavo," pripoveduje Ivan Bernik, profesor in sociolog, ki se je o spolnosti pogovoril s sto Slovenkami, rojenimi v prvi polovici 20. stoletja. "Seveda na podlagi te raziskave ne morem reči, da zdaj pa vem vse o tej generaciji. Veliko vem o teh sto ženskah, ne morem pa tega brez zadržkov posplošiti na celo generacijo. Raziskava ponuja uvid, ne moremo pa te informacije posplošiti na celo generacijo."

Prepuščene same sebi

Ženske, ki so bile rojene v prvi polovi 20. stoletja, v obdobju njihovega spolnega zorenja pa so se koledarska leta gibala tam okoli 1935, med odraščanjem o tej temi niso dobile skoraj nobene informacije. Ozaveščenost je bila sicer pogojena s tem, ali so živele v mestu ali na podeželju, ključno vlogo je imela tudi izobrazba staršev, a splošna slika kaže, da se ljudje o spolnosti niso odkrito pogovarjali. Tudi na menstruacijo, ki je nekakšna uvertura v plodno obdobje ženske, mladostnice niso bile pripravljene. Ker niso razumele, za kaj gre, so od strahu jokale. Nekatere so se lahko v tem obdobju naslonile na starejše sestre pa na bližnje sorodnice (recimo tete), presenetljivo malo jih je vprašanja o tem naslovilo na mater.
"Ko smo delale na njivi, je starejša sestra začela pogovor, ki je bil malo povezan s spolnostjo. Mama je po hitrem postopku odšla z njive. Spolnost je bila prepovedana tema, starši so se ob takih pogovorih počutili nelagodno," so Berniku povedale sogovornice. V bolj izobraženih družinah so starši na nočnih omaricah odraščajočih žensk sicer "pozabili" kakšno poučno knjigo o spolnosti in razvoju telesa, a to je bila bolj izjema kot pravilo. Vsega se je bilo treba naučiti s prakso.
Same sebi so bile ženske prepuščene tudi takrat, ko je šlo za vprašanje prvega spolnega odnosa, ki ga še danes razumemo kot pomembno (in celo prelomno) izkušnjo. Pri pripadnicah te generacije je bil prvi spolni partner zlasti pomemben, saj je bil največkrat tudi potencialni življenjski partner.
"Za spolni odnos so se ženske po večini odločile, ko so precenile, da je ta moški zanesljiv, videle so ga v vlogi moža," neločljivost partnerstva in spolnosti pojasnjuje Bernik. A da ne bo pomote - starši žensk pri zakoličenju zakonov takrat niso imeli kakšne odločilne besede. "Pričakovali bi, da bi imeli starši v tistem času velik vpliv na izbiro partnerja, a ga niso imeli. V tem obdobju je bila v ospredju romantična izbira partnerja, ženske so vzele tistega, ki se jim je tako ali drugače zdel privlačen. Pa naj bo to zaradi socialne situiranosti ali česa drugega," poudarja Bernik. Doda, da med sogovornicami ni naletel na nobeno, ki bi jo starši silili v zakon, spoznal pa je nekaj žensk, ki so jih starši "pregovorili", da vzamejo nekoga, ki sicer ni bil njihova prva izbira.
Prvi spolni odnos je praviloma vodil k poroki, kar seveda pomeni, da se je zgodil že pred poroko. Med vsega sto ženskami je Bernik govoril le s štirimi, ki so se s spolnostjo prvič srečale po poroki, dobršen del pa se jih je poročil v času nosečnosti.

Tabletk ni bilo, smo pač "pazili"

Tudi užitek pri prvem spolnem odnosu za ženske tistega časa ni bil najpomembnejši. Pobudo za spolno občevanje je v največ primerih dal moški, le ena ženska je Berniku povedala, da jo "je spolnost pač zanimala, hotela sem probati".
Sogovornicam je bilo med prvim spolnim odnosom povečini neprijetno, nelagodno. Bernik poudarja, da so danes situacije, v katerih da prvo pobudo ženska, bistveno pogostejše, saj se lahko - v bolj praktičnem smislu - ženske tudi aktivno zavarujejo pred neželeno nosečnostjo. "V tistem času pa si tega niso mogle privoščiti, saj so bile one tiste, ki so morale paziti, da se je stvar zgodila v pravi situaciji in ob pravem človeku, ker kontracepcija ni bila razširjena, čeprav je obstajala," pojasnjuje.
Seksa s kondomom sogovornice niso prakticirale, čeprav jih je večina hodila h ginekologu in so bile z obstojem te zaščite najverjetneje seznanjene. Spomnimo se, da je kontracepcijska tabletka na svetovni trg prišla šele leta 1962, v Sloveniji pa so jo spoznali leta 1964.

Utrujene, a željne spolnosti

Skoraj vse ženske, s katerimi je sociolog opravil intervjuje, so bile zaposlene, še danes pa so zelo ponosne na to, kar so v svojem poklicu dosegle. "Veliko se jih je izobraževalo tudi ob delu, ena je rekla, da je bila najprej samo gospodinja, potem pa so ji svetovali, naj konča šolo, ker je zelo bistra," pogovor povzema Bernik. To je storila, kljub temu da mož nad idejo ni bil navdušen.
Samostojnost žensk se je izrazila tudi v materialni neodvisnosti in prej omenjenem načrtovanju družine. Ob opolnomočenju žensk pa se poraja tudi zanimivo vprašanje ohlajanja odnosov, ki je zelo aktualno tudi danes. Po kolikšnem času je strast med partnerjema začela usihati? V partnerstvu, ki se stara, se pogostost spolnih odnosov načeloma zmanjšuje. Bernik ugotavlja, da je bilo število spolnih odnosov na tedenski ravni primerljivo z današnjo situacijo.
"Na začetku naj bi danes partnerja občevala dva- do trikrat na teden, tako izkušnjo pa imajo tudi moje sogovornice. Nekatere so povedale, da je pogostost razmeroma hitro usihala, ker se nista razumela, druge pa, da je taka praksa dobro funkcionirala večji del zveze. Ena od žensk je povedala, da sta imela z možem na kmetih veliko dela, a spolno življenje je bilo še zmeraj aktivno," pove Bernik. Prida pa, da sodobne raziskave kažejo, da imajo danes ljudje v povprečju manj spolnih odnosov, kot si jih imeli pred, denimo, 20 leti. Češ, da smo preveč obremenjeni, da zanje ni časa.
"Garala je cel dan, a je imela zvečer, čeprav je bila zelo utrujena, še vedno veselje do spolnosti," povzema Bernik in poudari, da bi morali razloge za nezainteresiranost za spolnost iskati drugje, ne samo v natrpanem urniku. Seveda pa je treba izpostaviti, da so takrat partnerji - v nasprotju z veliko ljudmi današnjega časa - večinoma živeli skupaj in so bili "drug drugemu vedno pri roki". Krivično bi bilo trditi, da so razmere za spolnost danes iste, kot so bile pred leti.

Pogosteje so se ločevale mestne dame

Spolnost se je začela ohlajati tudi takrat, ko so bile ženske nad partnerji razočarane, poglavitni razlog za razočaranje pa je bil alkohol. "Marsikatera pred poroko sploh ni opazila, da moški pije. Večina jih potem partnerja ni mogla pregovoriti, da bi nehal piti. Samo ena je rekla, da je mož po poroki nehal piti, iz vsega grozdja, ki so ga imeli doma, je potem kuhala samo sadni sok. Odnos se ob alkoholizmu zelo poslabša, taki moški so pogosto tudi nasilni, potem se, jasno, krha tudi spolnost," pojasnjuje raziskovalec, a dodaja, da so bile ločitve vseeno zelo redke, glede na izkušnje njegovih sogovornic so se zanjo odločile bolj izobražene, mestne ženske.
​Avtorji in sociološki teoretiki so v preteklosti sicer ugotavljali, da so generacije, ki doživijo vojno, na nek način še celo bolj konservativne od generacij, ki živijo pred vojno. Vojna naj bi ljudi pripravila do tega, da se vrnejo v stare okvire intimnega življenja, da opustijo eksperimentiranje. To naj bi veljajo tudi za generacijo iz začetka 20. stoletja, ključne premike v spolnosti pa naj bi beležili šele v šestdesetih letih, ko sledi seksualna revolucija.
"Jaz pa mislim, da se to povojno generacijo podcenjuje, pa ne samo, kar zadeva intimno življenje, ampak v splošnem smislu. To je generacija, ki je doživela vojno. To je generacija, ki ni dremala, ampak je doživela silne spremembe, bila je mobilna v družbenem in prostorskem smislu," tudi na podlagi najnovejše raziskave zaključi Bernik.

Kaj je to oralni seks?

Ob konservativnosti povojne generacije se rado izpostavlja, da je zadržanost s seboj potegnila zelo ukalupljeno spolno življenje, da so vsi venomer občevali na enak način, po predvidenih vzorcih. Nekaj resnice v tem vendarle je, kljub temu pa posploševanja niso na mestu.
Med Bernikovimi sogovornicami je bila večina takih, ki so imele v življenju enega spolnega partnerja. "Seveda včasih kdo kakšnega tudi zamolči, a zaključimo lahko, da je imela večina žensk enega partnerja. Sem pa srečal sogovornico, ki je že na začetku intervjuja rekla, da je bila 'zelo vroča'. Povedala je, da je imela približno sto spolnih partnerjev, in nadaljevala, da jih je bilo 'nekaj za denar, nekaj pa kar tako'. A večkrat je poudarila, da je v odnosih 'zmeraj uživala'," pojasni.
Nekoliko drugačno je vprašanje raznolikosti spolnih praks, danes namreč poznamo veliko takih, za katere večina Berninkovih sogovornic še sploh ni slišala. "Ko sem jih vprašal po oralnem seksu, me jih je večina direktno vprašala, kaj je to," pojasni sociolog. Raziskave sicer kažejo, da se je ta spolna praksa uveljavila šele v sedemdesetih letih, ženske pa so v intervjujih potrdile, da so "to (spolnost, op. p.) počeli večinoma na enak način" in da posebne domišljije na tem področju ni bilo. Bernik sicer ugotavlja, da je pri manjšem delu parov sicer obstajala odkrita radovednost, a še to bolj na pobudo moškega. "Mož je domov prinesel neke knjige, pa sva malo to pogledala," navedbe žensk povzema sociolog.

Če bom šla na kmetijo, bom privezana

Za generacijo žensk, ki so odraščale v prvi polovici 20. stoletja, je značilna tudi intenzivna prostorska mobilnost. Svojega življenja povečini niso preživele v kraju, kjer so se rodile. V mesto so se preselile same ali s partnerjem, hkrati pa so se izobraževale. Prostorska mobilnost pa ni bila vezana samo na Slovenijo, ampak na celotno Jugoslavijo. Čeprav si je manjši delež partnerje poiskal zunaj domačih mej, je zanimivo, da je večina žensk izbrala takega, ki je bil iz domače ali sosednje vasi. Ta trend bi lahko povezali tudi s tem, da so imele za izbiro partnerja največkrat samo eno možnost.
"Danes lahko naša generacija partnerja praviloma izbere večkrat. Spodrsljaj lahko popravimo, še več, dobro je imeti nekaj spodrsljajev, da se na koncu pametno odločimo. Takrat pa so jih spodrsljaji izjemno drago stali, izbrati napačnega partnerja je pomenilo napako za vse življenje," pravi Bernik. Kljub vsemu je bilo med njegovimi sogovornicami nekaj takih, ki so tvegale.
Ena od žensk je imela na izbiro fanta, ki je bil kmet in ga je dobro poznala, pa tudi moškega, ki je bil priseljenec in ga ni dobro poznala. "Sem tehtala, kako bi se odločila. Na koncu sem se odločila za priseljenca. Mislila sem si, če bom šla na kmetijo, bom privezana, drugi bodo odločali o meni. Če izberem priseljenca, bom bolj svobodna. Poročila sem se z njim. Na koncu sem ugotovila, da sem se odločila prav."