Pa je mimo čas daril in objemov. A verjemite, niso vsa voščila enaka. So takšna, ki te ganejo tako močno, da jih v nizu podobnih zlepa ne pozabiš. Takšna, ki te podžigajo daleč čez silvestrovo. Bil je dan mrzličnega odpiranja prazničnih kuvert, kdo pa bi takrat naslovnika preverjal, smo v božičnem času vsi eno ali nismo?! Zares posebno pismo, ki smo ga našli v nabiralniku, se je bralo imenitno. "Pred nami je najlepši del leta in čas za nove začetke ..." Človek lahko samo prikima. "... zato nam dovolite, da vam pomagamo leto 2019 pričeti znova ..." Hudiča, tole pa ni kar tako. Po vseh željah, za katere moraš itak poskrbeti sam, saj veste, zdravja, sreče, ljubezni, denarja, se je končno nekdo spomnil, da vsega ne zmoreš brez pomoči.
Rosnih oči sem bral naprej: "Zavedamo se, da obstaja razlog, zakaj obveznosti še niste poravnali ..." Čakaj malo! Obveznosti? Še zadnja runda je bila plačana, kaj šele položnice. Zdaj že rosnega čela, ne več oči, mi je pogled zaplesal čez znesek 2702,09 evra, k logotipu neke firme. Zmračilo se mi je, zdelo se mi je, da so še kitajske lučke na jelki ugasnile. Izterjevalci! Ko se mi je povrnila luč, sem pogledal še naslovnika. Ne že spet. Na praznik ene same družinske topline so nas prijazni eksekutorji dolgov spomnili, da so nam poštarji, banke in država dali še enega družinskega člana. Da se nadaljuje nelogičen boj, ki nikoli ne bo za nami. Gre pa takole ...
Nekoč je na parceli zraven, ki je takrat še imela isto hišno številko, živel tip, ki ga na teh koncih že desetletje nihče ni videl. Toda en rubež pozneje, dve spremembi lastništva leve in desne hiše pozneje in eno spremembo hišnih številk pozneje, da sta tam zdaj dva naslova, za skoraj vse inštitucije tam še vedno živi. In ta tip, poimenujmo ga kar Erik, bo tam očitno živel za vse večne čase. Čeprav smo ga pred desetimi leti, siti tega, da k hiši kar naprej prihaja tuja pošta, prijazno odjavili na občini. Naivno misleč, da delamo uslugo njemu, pošti, občini, državi. Pa se je s tem šele začelo. Postalo je - tekma. Bolj ko je poštar prinašal kuverte, bančne in državne, bolj pridno smo jih odnašali nazaj. Se z uradniki spraševali, kako je to mogoče. Kako posluješ z banko in državo s potečenim osebnim dokumentom, mogoče z naluknjanim dokumentom, morda celo brez dokumenta? Poskusimo, gremo vsak po svoj kredit, jaz z vašo osebno, vi z mojim pasošem, pa bomo videli, kako daleč pridemo.
Vedno obstaja zadnje upanje. Mojstri, s katerimi ni heca. Saj poznate ono, da te dacar povsod najde, a ne? E, našega nesojenega družinskega člana že ne. Ko je letos na naš naslov, pardon, k Eriku domov, če vprašate državo, spet prišla pošta Fursa, sem zgrabil telefon. Državljanska dolžnost je pač državljanska dolžnost, sem si rekel in financarju navrgel, da mi bo prej roka odpadla, preden odprem tujo Fursovo pošto, čeprav je na nek sprevržen način tudi naša. Možakar me je pohvalil, na oni strani linije sem čutil ponos, kako resno jemljem njegovo službo. Sukal sem kuverto, mu na njegov predlog prebral neko serijsko številko spredaj, da je strokovno ugotovil, da to ni njihova pošta. Da je od druge veje Fursa. Kdo bi si mislil, da v sodobnih časih pri tako resnih firmah ni vse na en knof. Čeprav ... Saj je logično, zakaj bi potem potrebovali še več javne uprave.
V drugo je telefon dvignil še bolj ustrežljiv dedec. Razložil, da on sicer na ekranu vidi, da so našega Erika pri nas odjavili in da je nov naslov neznan. A da ta drugi Furs svoja pisanja razpošilja na naslove, ki jih dobi od onega prvega Fursa. In od prvega Fursa dobi spremenjen naslov le, če ga naslovnik sam spremeni. S telefonom na ušesu sem srepo zrl skozi balkonsko šipo na grunt, naš in Erikov grunt. In izdavil: "Gospod, potemtakem smo v neskončnem krogu. V večni pasti." Da je res tako, me je potolažil. Takoj mi je bilo lažje, ker me reprezentant javne uprave razume.
Tedaj se mi je posvetilo: če še država, ne le izterjevalci, ki so ljudje akcije in terena, pravi, da Erik živi z nami, potem pač živi z nami in konec. Ne preostane nam drugega kot to, da odštevamo do leta 2020, čakajoč nove voščilnice. Kot je bila nedavno tista, ko so nam ponoči pred hišo prerezali gume na avtu. Sumili smo, da nas, bog ne daj, kdo sovraži. Po onem voščilu, ki nam bo pomagalo pričeti znova, slutim, da so bili v akciji kakšni manj vljudni finančni operativci. Pa smo se še s tem sprijaznili. Le takrat se bomo počutili neumno, ko bomo plačevali davke in druge račune, kakršni našega Erika nikoli ne najdejo.
