Samo Pitamic
Spremljajte zgodbe, ki so pomembne. Izberite Večer kot svoj prednostni vir v Googlu.
NASTAVI ↗Trumpova politika ponovnega vzpostavljanja velike Amerike (MAGA) je očitno prestrašila tudi evropske proizvajalce zdravil. Veliki diktator si namreč prizadeva proizvodnjo zdravil ponovno prenesti v ZDA, hkrati pa napoveduje radikalno znižanje cen za zdravila in manj lobiranja farmacevtske industrije v kongresu. Glede na to, da je veliko ameriških farmacevtskih megakorporacij nameščenih zunaj ZDA (na Irskem so proizvodni obrati vseh inovativnih ameriških farmakoloških družb), bi dogajanje lahko evropsko farmacevtsko industrijo še dodatno prizadelo. Ta seveda ne stoji križem rok, ampak mrzlično išče strategije za preseganje morebitnih izgub v ZDA in pri tem pristavlja svoj lonček k Trumpovim manipulativnim rabotam.
Po vzoru uspešne zastraševalne intervencije, ko je evropske voditelje prisilil v radikalno povečanje obrambnih proračunov, skuša nekaj podobnega narediti tudi na področju zdravil. Svet namreč prepričuje, da so Američani z izjemno visokimi cenami zdravil podpirali razvoj novih zdravil in tako pravzaprav skrbeli za inovacije v zdravstvu povsod po svetu. Resnica je seveda drugačna in Evropejci bi se morali pri zdravilih izogniti manipulaciji, katere žrtve smo postali na področju obrambe.
Amerikanizacija zdravstva?
Res je sicer, da ameriški pacienti z visokimi cenami zdravil posredno prispevajo tudi k farmacevtskim inovacijam, vendar je model, na katerega se sklicujeta Trumpova administracija in evropska farmacevtska industrija, manipulativen in napačen. Seveda je prav, da bodo Američani v prihodnje za zdravila plačevali manj, vendar ne na račun zviševanja cen zdravil drugje po svetu, recimo v Evropi.
Nedavna izjava Stefana Oelricha, predsednika Evropskega združenja farmacevtske industrije (EFPIA), da se bo Evropa sčasoma morala prilagoditi višjim cenam zdravil, če bomo želeli spodbuditi inovativnost, precej spominja na Ruttejevo kolaboriranje s Trumpom pri prepričevanju Evropejcev o nujnem radikalnem povečanju obrambnih proračunov na pet odstotkov bruto domačega proizvoda.
Z zviševanjem cen zdravil (in seveda tudi z oslabitvijo javnega zdravstva) se bomo namreč približali ameriškemu sistemu in izgubili prednosti, ki jih še imamo tudi na področju dostopa do kakovostnega zdravstvenega varstva. V tem primeru bodo, podobno kot se zdaj dogaja evropski orožarski industriji, svoje proračune – na račun pacientov – polnile tudi farmacevtske družbe. Res je, da je inovativnost na področju razvoja novih zdravil v hudi krizi, vendar ne zaradi pomanjkanja denarja.
Neinovativnost kot posledica nepripravljenosti na finančna tveganja
Ključni razlog za neinovativnost pri razvoju novih inovativnih zdravil se skriva v družbenoekonomskem sistemu, ki se je začel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja spreminjati v svojo manipulativno različico. Tradicionalni kapitalizem, ki s podpiranjem podjetniške pobude izrazito prispeva k inovativnosti, je vse hitreje preraščal v manipulativni monopolni kapitalizem, ki danes določa tako smer raziskav kot razvoj novih zdravil. Namesto tradicionalnemu ustvarjanju vrednosti daje prednost ekstrakciji kapitala, kar v farmakomedicini pomeni, da si predvsem prizadeva za čim večji dobiček z obstoječimi zdravili.
Inovativnost in razvoj novih zdravil sta danes odvisna predvsem od politične in ekonomske moči bank in delničarjev, sloja ljudi, ki ne proizvaja ničesar, ampak živi od naložb v vrednostne papirje – tudi v delnice farmacevtske industrije. Ti upravljajo finance in omogočajo manipulativno obnašanje, monopolni kapitalizem pa inovacij ne spodbuja, ampak jih celo zavira. Razvoj resnično inovativnih prebojnih zdravil namreč za vlagatelje ni zanimiv, saj prinaša prevelika finančna tveganja, zato svoj denar veliko raje usmerjajo v analoge že uveljavljenih zdravil, ki bolniku ne prinašajo pomembne razlike v klinični dobrobiti. Takšni vzorci obnašanja vodijo v hiperprodukcijo modificiranih obstoječih zdravil in zasičenost trga s tako imenovanimi zdravili me too.
Dober aktualni primer je razvoj zdravil iz skupine GLP-1 agonistov, zdravil, podobnih komercialni uspešnici - zdravilu Ozempic (NovoNordisk). V želji po zaslužku kar 29 velikih farmacevtskih podjetij razvija podobna zdravila, ki se bodo, z marketinškim poudarjanjem majhnih medsebojnih razlik, spopadla za milijarde pretežkih posameznikov. V resnici pacienti v strukturi cene zdravil že danes največ plačujemo prav to, namreč stroške marketinga in aktivnosti razvojnih farmacevtskih oddelkov, ki namesto inovativnih zdravil ustvarjajo pogoje za izboljšanje tržnega potenciala nepotrebnih zdravil. Je torej treba cene zdravil še zvišati?
Z molznimi kravami proti generičnim zdravilom
Vzorec neinovativnosti lahko ob omenjenih podobnih zdravilih ("me too") prepoznamo tudi v fenomenu posebne kategorije zrelih zdravil, katerih donosnost skušajo farmacevti, kolikor je mogoče, podaljšati in s tem ustaviti prodor generičnih oziroma biološko podobnih zdravil. Zdravila, ki jim povedno rečejo molzne krave, so za zdravstvo problematična z več vidikov; ob že omenjenem zaviranju inovativnosti so namreč, zaradi omejevanja dostopnosti cenejših generičnih zdravil, hkrati nepotreben strošek za zdravstvene proračune držav. Ker industrijo poganjajo dobički, se njihovi raziskovalni oddelki (farmacevti jih vešče uporabljajo za prepričevanje javnosti o svoji etični usmerjenosti) namesto razvoja inovativnih zdravil ukvarjajo z različnimi možnostmi za manipulacijo plačnikov. Sem sodijo mahinacije za podaljšanje patentnih zaščit in pridobivanje statusa zdravil za redke bolezni (rečemo jim zdravila sirote, v angleščini orphan drugs), o prioritetni kapitalski usmerjenosti vodilnih farmacevtskih gigantov pa priča dejstvo, da večina nekdanjih "originatorjev" danes služi tudi s trženjem generičnih zdravil.
Cene danes jadrajo na "strategiji vrednosti za družbo"
V zadnjih letih se je bil farmacevtski sektor za oblikovanje cen svojih zdravil prisiljen oprijeti nove strategije. Osnovo za izračun so (od seštevka stroškov nakupa, razvoja in proizvodnje zdravila) namreč prestavili na drugo stran enačbe in pri oblikovanju cene začeli seštevati stroške, za katere naj bi bila skupnost – ob uporabi novega zdravila – razbremenjena.
Novo strategijo, ki ji učeno rečejo "value-based pricing strategy", so pred leti uporabili recimo za argumentacijo enormne cene prvega zdravila, ki so ga agencije odobrile za spinalno mišično atrofijo (Spinraza, Biogen). Odmerek naslednjega biološkega zdravila (Zolgensma, Novartis) za isto bolezen so ob ameriški odobritvi leta 2016 ocenili na 4 do 5 milijonov ameriških dolarjev, takratni predstavnik družbe AveXIS (zdravilo je ta družba tržila pred Novartisovim prevzemom), Dave Lennon, pa je strukturo cene pojasnil skladno z omenjeno strategijo. Namesto izračuna, ki upošteva stroške razvoja in proizvodnje, je ceno zdravila argumentiral z ilustracijo "privarčevanih" stroškov pri oskrbi bolnika. Glede na oceno stroškov desetletne oskrbe bolnika s spinalno mišično atrofijo, ki naj bi v ZDA znašala 2,5 do 5 milijonov ameriških dolarjev, je Lennon izjavil, da cena njihovega zdravila sploh ni tako visoka.
Takšna strategija oblikovanja cen ni le nesprejemljiva, ampak tudi neetična in ogroža finančno vzdržnost zdravstvenih blagajn povsod po svetu. Če bi cene tudi v drugih sektorjih oblikovali na podoben način, bi se trg zelo kmalu zrušil sam vase – pomislite, koliko bi morali plačati recimo za zobno ščetko, če bi v njeno ceno vrinili vse stroške zobozdravnikov, zobnih tehnikov in stroške zdravljenja najrazličnejših bolezni prebavil, ki se lahko razvijejo kot posledica gnilih zob.
V tabeli so najdražja zdravila v ZDA, tako imenovana genska zdravila, katerih razvoj je tesno povezan s prebojnim razvojem biotehnologije in so namenjena bolnikom s prirojenimi monogenskimi boleznimi. Lastnikom in delničarjem prinašajo izjemne dobičke tudi številna druga zdravila in seveda cepiva, kjer zaslužke generira izjemna količina prodanih odmerkov.
Prioritetna pozicija v družbi
Pričakovati je, da nas bodo farmacevti kmalu začeli prepričevati, da moramo zaradi ameriške intervencije podražiti tudi zdravila v Evropi. Prav je, da razumemo razloge za takšno početje. Tudi farmacevtsko industrijo – podobno kot vse druge gospodarske panoge – poganjajo dobički, te pa so si farmacevti vedno znali zagotoviti na različne načine, posebno v ZDA tudi na etično sporne. Te manipulacije so tam povsem na plečih pacientov, ki za zdravila plačujejo izjemno visoke zneske. Na srečo so v Evropi stvari praviloma bolj jasne, v celotni zgodbi pa bi morali razumeti, da pomanjkanja inovativnosti tudi na tej strani Atlantika ne bomo rešili z dvigom cen zdravil.
Koruptivnost politikov in cene zdravil
Sprego politike s farmacevtsko industrijo ilustrira podatek, ki ga je v svojem poročilu (The MAHA Report 2025) nedavno navedla administracija predsednika Trumpa. Med letoma 1999 in 2018 naj bi bila farmacevtska industrija za lobiranje politikov na zvezni ravni porabila 4,7 milijarde dolarjev, kar po vrednosti presega vse druge industrijske panoge. Privlačnosti farmacevtskih ponudb se le težko uprejo tudi zaposleni v ameriški agenciji za zdravila (Food and Drug Agency, FDA), saj naj bi se bilo kar devet od desetih zadnjih komisarjev FDA zaposlilo v pisarnah farmacevtskih gigantov. Atraktivne ponudbe so v njihove vrste premamile tudi okoli 70 odstotkov strokovnjakov, ki so v agenciji pred tem urejali dokumentacijo za odobritev novih zdravil, razlogi za takšno prepletenost pa so seveda jasni. Industrija tudi ne skriva potencialno koruptivnih povezav z zdravniki. Več kot 80 odstotkov kliničnih oddelkov in univerzitetnih bolnišnic v ZDA je deležnih finančne podpore farmacevtske industrije, ki poravna tudi polovico vseh stroškov programov stalnega izobraževanja zdravnikov (continuing medical education, CME).
Kako si bodo razdelili kolač GLP-1
Vrednost globalnega trga za zdravila skupine agonistov GLP-1 je lani zanašala 64,4 milijarde ameriških dolarjev, do leta 2033 naj bi zrasla na vrtoglavih 170 milijard. Delček te neverjetno zavidljivega kolača si želi razdeliti 29 farmacevtskih družb, ki razvijajo zdravila iz te skupine. Farmakomedicina nas prepričuje, da so debeli ljudje bolni, čeprav je to le del strategije tako imenovanega disease brandinga – manipulativnega ustvarjanja novih bolezni, v resnici pa je debelost le groteskna slika obdobja človeškega preobilja in obesogenega okolja (obesogeni so kemične snovi, ki motijo delovanje hormonov v telesu in spodbujajo nastajanje maščobnih celic), ki sta seveda tudi produkt manipulativnega kapitalizma. Fenomen Ozempica kaže tipičen vzorec predatorskega obnašanja, ki razkriva odsotnost vsakršne resnične strategije v smislu izboljšanja globalnega zdravja človeštva. V tej smeri seveda delujejo tudi aktivnosti različnih izstopov držav iz globalnih organizacij, ki so se v desetletjih razvile s ciljem izboljšanja zdravstvene in socialne varnosti globalnega človeštva.
----------
Viri:
- The MAHA report – The white House 2025
- Roy V. Capitalizing a cure. How finance controls the price and value of medicines. Uni of California Press 2023
- https://www.marketsandmarkets.com/ResearchInsight/leading-glp-1-analogues-companies.asp
- https://www.drugs.com/article/top-10-most-expensive-drugs.html
