Ozon se proizvede neposredno pred uporabo v generatorju ozona (ozonatorju) iz čistega kisika, ki je v jeklenki z medicinskim kisikom. Končni produkt, ki ga apliciramo pacientu, je vedno mešanica čistega kisika in ozona v določenem razmerju. Terapevtski učinek ozona se doseže s pravilnim odmerkom ozona glede na individualne potrebe pacienta.
Možnosti terapevtske aplikacije so različne, v osnovi jih delimo na sistemske in lokalne. Sistemske aplikacije ozona so avtohemoterapija z ozonom, infuzija ozonirane fiziološke raztopine, DIV ozonska terapija in insuflacija ozona v danko ali nožnico. Lokalne aplikacije ozona so injekcije v podkožje, mišice, sklepe in ob sklepe; površinska izpostavitev ran in razjed ozonu v obliki plina ali pa v obliki olja pri različnih kožnih spremembah ter uporaba ozonske savne; kontaktna aplikacija v ušesa, oči, lasišče, fistule ali sečni mehur; vdihavanje hlapov pri ozoniranju oljčnega olja.
• Avtohemoterapija z ozonom (v žilo). Terapevtski postopek Major ozone autohemotherapy (MaH) velja za zlati standard varne sistemske aplikacije ozona. Med terapevtskim posegom, ki je bil prvič opravljen leta 1961 (dr. Wolff), se iz vene na zgornji okončini pridobi v infuzno steklenico 50–225 ml krvi in se ji doda ustrezna količina zdravila proti strjevanju. Nato se v infuzno steklenico doda enak volumen mešanice ozona in kisika s točno določeno koncentracijo ozona. Med nežnim mešanjem reagirata oba plina s krvjo. V tem času se posamezniku zaradi vzdrževanja venske poti aplicira fiziološka raztopina. Kisik se veže na hemoglobin v rdečih krvničkah in ozon reagira z vsebino krvne plazme, s čimer ustvarja sekundarne signalne molekule. Po vrnitvi krvi v veno (po isti poti – ni potrebe po dodatnem zbadanju) ta aktivira številne biokemične procese, ki vodijo v regeneracijo telesa in stimulacijo antioksidativnega sistema. Postopek traja približno pol ure.
Za najboljši učinek oksidativne terapije je potrebno pogosto izvajanje terapije. Najbolje je kombinirati intravensko aplikacijo pri specialistu enkrat do dvakrat tedensko z drugimi oblikami terapije v domačem okolju. Med slednjimi bi izpostavil pitje ozonirane vode, vaginalno in rektalno aplikacijo. Seveda je način dopolnilne terapije z ozonom odvisen od zdravstvenih težav. Na začetku zdravljenja je postopke zaželeno izvajati (skoraj) vsakodnevno.
• Manjša avtohemoterapija z ozonom (v mišico). V primeru, da se na zgoraj opisani način pripravi 2–10 ml krvi, ki se nato aplicira v mišico, govorimo o mali avtohemoterapiji. Razlika je samo v tem, da se kri premeša z ozonom neposredno v brizgi, s katero smo kri odvzeli. Ta postopek se velikokrat uporablja vzporedno s klasično ozonsko avtohemoterapijo, saj okrepi sistemski učinek infuzijske terapije. Lokalno na mestu vboda se pojavi blago sterilno reaktivno vnetje, telo aktivira procese za razgradnjo krvi in vsrkanje krvnega seruma nazaj v limfatični sistem.
Pri manjših zdravstvenih težavah, utrujenosti in izčrpanosti že samo s to terapijo običajno dosežemo revitalizacijski učinek, vendar izboljšanje stanja beležimo tudi pri virusnih okužbah in bolečinah, vezanih na nevralgijo po okužbi z virusom herpesa. Prednost te oblike avtohemoterapije je tehnična enostavnost ter manjša stroškovna in časovna zahtevnost kot pri postopku z infuzijo.
• Infuzija ozonirane fiziološke raztopine. Gre za manj invazivno sistemsko terapijo, za katero ne potrebujemo odvzema krvi. Pri infuziji ozonirane fiziološke raztopine apliciramo le-to v veno. Indikacije so enake kot za MaH. Učinek je podoben, vendar manj intenziven.
• Rektalna insuflacija ozona (v danko). Prednost aplikacije ozona v debelo črevo je enostavnost postopka. Z vbrizgavanjem ozona skozi danko v spodnji del debelega črevesja se tudi doseže kompleksni terapevtski učinek, vendar je manjši kot pri MaH-u. Različne signalne molekule, ki nastajajo v črevesju po stiku ozona z vsebino črevesja in njegovo sluznico, prehajajo skozi stene žilnih pletežev v kri (enako kot zdravila v obliki svečk). Najbolj optimalno je terapijo izvajati vsakodnevno, v prvih dveh tednih zdravljenja lahko tudi dvakrat dnevno. Glede doziranja se je najbolje posvetovati s strokovnjakom, ker visoki odmerki lahko poškodujejo sluznico črevesja. Terapijo je idealno izvajati v domačem okolju, saj vzame samo 10–15 minut časa.
• Vaginalna aplikacija ozona. Že v dvajsetem stoletju je bila terapija pogosto uporabljana v zadnjih letih se čedalje bolj poudarja njen sistemski učinek. Dokazano je, da ozon prehaja skozi kožo v kri. Posredno lahko sklepamo, da bo prehajanje ozona v kri skozi vlažno sluznico nožnice najmanj tako učinkovito kot skozi kožo. V Madridski deklaraciji iz leta 2020 je vaginalna insuflacija opredeljena kot močna sistemska terapija z ozonom. Skupina zdravnikov, specializiranih za medicinsko uporabo ozona, trdi, da so vaginalne ozonske insuflacije celo bolj učinkovite kot nekatere vrste ozonske intravenozne terapije in rektalne insuflacije.
• Injekcije ozona. Apliciranje ozona neposredno v obolelo mesto je v klinični praksi razširjeno že najmanj trideset let. Najpogostejše indikacije so obraba (koleno, kolk, rama), zmrznjena rama – adhezivni kapsulitis, burzitis (vnetje majhne vrečke s tekočino v sklepih, ki deluje kot blazina med kostmi, mišicami in kitami), monoartritis pri revmatičnem ali psoriatičnem artritisu (vnetje enega sklepa), okvara rotatorne manšete (skupina štirih mišic in kit, ki obdajajo ramenski sklep), artroza (oblika artritisa) malih sklepov hrbtenice, diskogena bolečina pri protruzijah medvretenčnih ploščic (bolečina v hrbtenici zaradi vnetja in draženja živčnih končičev na zunanji strani ploščice), bolečina zaradi prenapetih mišic hrbta.
• Ozonska savna. Postopek v ozonski savni je priljubljena oblika izvajanja ozonske terapije med športniki, kakor tudi vsemi, ki ne želijo ali ne morejo opravljati intravenozne terapije. Vse več podpore pridobiva v zdravniških krogih in med laiki v državah, kjer je ozaveščenost o koristih ozonoterapije na splošno večja. Gre za močno, a hkrati neinvazivno alternativo intravenskemu ozonskemu postopku. Izvaja se lahko doma ali v wellness in spa centrih brez nadzora zdravnika.
• Transdermalna aplikacija ozona. Ta postopek je namenjen spodbujanju naravnih procesov celjenja mehkih tkiv. Terapija se izvaja predvsem z namenom spodbujanja celjenja ran, še posebej pri pacientih z vnetimi ranami. Zdravljenje izkorišča močne protimikrobne lastnosti ozona za uničevanje bakterij ter njegovo sposobnost spodbujanja sproščanja rastnih faktorjev, izboljšanja pretoka krvi in zmanjševanja vnetja. Študije so pokazale, da je terapija lahko učinkovita pri zdravljenju kroničnih ran, kot so recimo diabetične razjede na stopalih ali rane, ki nastanejo zaradi zamašenih žil ob aterosklerozi.
Obstaja še nekaj načinov medicinske uporabe ozona, kot so ušesna in nosna insuflacija, vdihavanje hlapov pri ozoniranju oljčnega olja. Prav je, da katerokoli terapijo indicira zdravnik, ki bo presodil, ali obstajajo kakršnikoli zadržki do njenega izvajanja. V Sloveniji ozonske terapije izvaja le Peter Kurila, dr. med. spec. fiziater, soavtor knjige Zdravilna moč ozona.
