Nikoli se nisem kaj posebno trudil ženskam pridržati vrat. Če lahko lopnejo po nosu mene, pa naj še njo. Nihče ni rekel, da je enakopravnost vedno prijetna. Karikiram, jasno, a nikoli se nisem trudil vrat pridržati nekomu samo zato, ker je ženska. Pridržim jih, ker je vljudno. Džentelmenstvo je pogosto le osladen izgovor za podcenjevanje, v kar ženske, v zameno za nekaj laskanja, tiho privoljujejo. Klinc pa tako džentelmenstvo, če ji potem daš nižjo plačo, jo sprašuješ, ali res namerava že letos zanositi, in v avtu podcenjujoče rohniš, da je pred tabo na cesti še ena baba za volanom. In klinc takšna emancipacija, če si ženska ne zna vrat odpreti sama. Enakopravnost zgolj takrat, ko ti paše, ni enakopravnost.
Sem pripadnik generacije, ki se je rodila ob zori spolne zmedenosti novega tisočletja. Rojen sredi osemdesetih, a odrasel v tranzicijskih devetdesetih, ko so na rejverskih paradah ljubezni v Berlinu seksali vsepovprek, hkrati pa so nam vrteli in brali Disneyjeve pravljice o tem, da mora plečat, čeden princ rešiti ljubko, vedno urejeno in povsem pasivno žensko, ki ga bo nato do konca življenja hvaležno in pokorno gledala ter mu rojevala otroke, od katerih bodo sinovi pogumni kot on, deklice pa lepe kot mama. Belska heteronormativnost v najčistejši obliki. Tam v devetdesetih se je o enakopravnosti spolov razpravljalo že na veliko, potrošništvo pa je iskalo nove načine, kako nas čim bolj razporediti po škatlah in ob tem zaslužiti. Spolno etiketirani nesmisli so deževali. Roza selotejp, po jagodah dišeče radirke, miniaturni kuhinjski kompleti, mini likalne deske, otroški vozički in celo pijače, ki so bile oglaševane samo za deklice. Na drugi strani pištole, indijanske perjanice, tovornjaki, žoge in nogometne zbirateljske kartice za dečke. Zadeve so bile celo v začetku devetdesetih kar jasno postavljene. Šport, vojna in možata služba za moške. Kuhinja, ličila, dojenčki za ženske. In aids za pedre.
​Še danes proizvajalci in prodajalci iščejo načine, kako profitirati ob razklanosti spolov. Še najbolj opazno na oddelkih kozmetike. Kjer ženske vedno dišijo po breskvah in vrtnicah, moški pa po športnih slačilnicah in lesu. Medtem so podjetneži ugotovili, da lahko zaslužek podvojijo, če moškim dajo legitimacijo za uporabo tipično ženskih izdelkov. Tako so nastale moške kreme za obraz, moški šamponi, pred časom so oglaševali celo moške higienske vložke. Menda za kolesarje. Dobičkonosnost je sčasoma dovolila uniseksualizacijo hobijev in spolno svobodo. Tako danes vse več moških pogumno priznava, da pečejo slaščice, prebirajo modne revije, si negujejo obraz, gojijo lončnice, tu in tam je kakšen celo tako pogumen, da si o drugem moškem upa glasno povedati, da je čeden. Brez strahu, da bi ga družba oblekla v usnjene trakove in poslala na parado ponosa. Toksična možatost, možata različica seksizma, se počasi, a zanesljivo razkraja in za seboj pušča na milijone neizživetih talentov, uničenih samopodob, neuresničenih sanj in kak samomor.