Verjamem, da se v opojnem prazničnem vzdušju, prepolnem bojev proti okupatorju, podžiganju kresov in gašenju žeje, niste kaj prida obremenjevali s politiko, čeprav v nas naravnost po sredini šprica z leve in desne. Kako lep je v naši domovini prvi maj, ko si - za tri dni dopusta - devet dni fraj! Večina zaposlenih je izkoristila možnost dopustniške rekreacije, ne da bi se pri tem obremenjevala z volilnim preračunavanjem. Od volitev je minilo 40 dni, a se nič ni spremenilo - dva meseca predvolilnega besnila je zamenjala dvomesečna povolilna norija.
Da se spomnimo, da pozabimo
Komunajzarka gor ali dol, velik del Slovenije miselno tava v drugi svetovni vojni, ko ljudje niso imeli nič, le sreče jim niso mogli vzeti. Kdor pričakuje, da se bo z novo vlado spremenilo na bolje, naj se oglasi po štirih letih, ampak najprej naj si kuvertira svoje želje in pričakovanja, ker v politiki se pozabi še prej, preden se obljubi. Resni.ca pred volitvami ne bi, Demokrati ne bi - zdaj pa se oba kot pijanca držita desnega plota. Eni so srečni, drugi so trezni. Isto sranje, drugo pakovanje. Česar nam ne zmanjka, so komadi s politično konotacijo: "... da nazdravimo, da zapojemo, da se spomnimo in da pozabimo." To pa!
Pred volitvami in po njih je enako: pol milijona Slovencev išče zobozdravnika (jaz tudi, sem ga vmes imel in izgubil, v bistvu pa problema sploh ni, ker ko me boli zob, plačam zasebniku, pa še bele zalivke bomo s prvim julijem dobili zastonj), 140 tisoč jih nima osebnega zdravnika (Živeli neopredeljeni!), brez pediatra je 20 tisoč otrok (ah, saj bodo po 19. letu dobili osebnega zdravnika!). Zdravnikov je več, a hkrati premalo. Primanjkuje medicinskih sester, tehnikov zdravstvene nege, bolničarjev, babic. Številke so različne (podatki zavoda za zaposlovanje kažejo, da se je povpraševanje po strokovnjakih za zdravstveno nego v zadnjem desetletju početverilo), a kdorkoli je pokukal v kakšen dom za starejše ali v katero od bolniških sob, ve, da tam zaposleni delajo čudeže, ker drugače bi se sistem že zdavnaj sesul sam vase - z ljudmi vred.
Medtem ko vsak sedmi Slovenec živi pod pragom revščine (300 tisoč jih grize travo, da se pregrize skozi mesec), so (si) v prejšnjem državnem zboru krepko (za okoli 50 odstotkov) zvišali plače za prihodnje krizno obdobje: poslancu z začetnim plačnim razredom bo bruto plača s 4150 evrov (od 1. 4. 2026 do 1. 1. 2028) poskočila na 6243 evrov, poslancu v najvišjem plačilnem razredu s 5461 na 7908 evrov. Kar je samo nekaj centov nad pragom revščine.
Razen če ne izglasujejo drugače. In si plače še zvišajo v tem mandatu.
