V NEDELJO

Vsak naj ne je, kar hoče. Način življenja nikoli ni stvar sebične drže posameznika

Ivan Soče
22.01.2023
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Živila moramo jemati celovito, ker tako tudi delujejo v našem telesu.
Profimedia

Vse, kar se rodi, umre. Vprašanje je le, kdaj in kako: ko telo postane popolnoma naravno obrabljeno in življenje mirno ugasne - ali ko umremo prezgodaj in v mukah. Nikomur ni vseeno. Nikoli nam ni bilo in nikoli nam ne bo vseeno, kako bodo živeli in umirali naši najbližji - in njim ni vseeno za nas. Dilema je preprosta: ali bomo naredili vse, da smo srečni in da bomo osrečevali druge, ali bomo bolni in bomo onesrečevali druge, ali pa bomo trpeli in bomo trpinčili druge. Način življenja nikoli ni in ne more biti stvar sebične drže posameznika. Razumem, da imamo ljudje pravico odločati o lastnem načinu življenja in umiranja, a je prav, da upoštevamo interese drugih. Tudi pri drugih rečeh nam ni vseeno, kaj kdo počne - in drugim ni vseeno za nas.

Naša prepričanja niso naša

Živimo v iluziji, da so sedanje življenjske navade posledica zavestne prostovoljne odločitve posameznika. Pa niso, z izjemo zelo redkih posameznikov, ki so se uspešno samovzgajali. Naše prehranske in druge življenjske navade so oblikovali starši, vplivne osebe, industrija, družba ... - mi jih pa branimo, kot da so izvorno naše, zanje smo se svobodno odločili na podlagi argumentov. Pritiskom na oblikovanje življenjskih navad rečemo proces socializacije. Učimo se, kako živeti v skupnosti, kako ni prav škodovati drugim. Učimo se razumevanja, solidarnosti, sočutja. Ti pritiski so na začetku bolj trdi, to je obdobje, ko starši odločajo o tem, kaj bomo jedli in pili in česa ne smemo jesti in piti, kako se moramo oblačiti in kako se ne smemo obnašati, v kaj moramo verjeti in komu ne smemo zaupati. Kasneje so to lahko dobrohotni in ljubeči pritiski družine in prijateljev v obliki nasvetov. Videti je, da nam vsi želijo dobro. Če je nam dobro, je dobro tudi njim.

Tudi širši skupnosti ni vseeno za naše dobro. Izmislili smo si številne mehanizme, kako vplivati na posameznika, da ne škodi sebi in posredno tudi drugim. V mislih imam prepovedi (vožnja brez uporabe varnostnega pasu), prepoved škodljive hrane (prepoved uporabe transmaščob), destimuliranje (višji davki na alkohol, cigarete) ali motiviranje (promocijske akcije za varno vožnjo ali uporabo več zelenjave in sadja) - do čistega informiranja in usmerjanja (smernice prehranjevanja za posamezne skupine). Pritiske izvaja tudi družba, ki zahteva ali omogoča le en način delovanja. Na primer v vseh javnih menzah (vrtci, šole, tovarne, bolnišnice, domovi za ostarele ...) vsiljujejo določen tip hrane in druge prehranske prakse razglašajo za ekstremne diete. Otroke lahko pred pritiski, da morajo vsak dan uživati kravje mleko in mlečne izdelke v vrtcih in šolah, reši le zdravniško potrdilo. Tako daleč gre pri izvajanju pritiska na otrokove prehranske navade.

Pomembno si je zapomniti: sedanje življenjske in prehranske navade so posledica pritiska družine, prijateljev, družbe, države, industrije in medijev. Naše prehranske navade niso naše - podedovali smo jih.

Naše prehranske navade niso naše - podedovali smo jih. 
Profimedia

Hrana odloča o zdravju in bolezni

Naša telesa so materializirana hrana in druge snovi, ki smo jih nekoč vnašali vase. Vse se spremeni v telo, zdravje telesa pa je neposredno odvisno od tega, kar vanj vnašamo. Hrana je bolezen in hrana je zdravje. Kot da smo pozabili na to in smo skrb za prehrano prepustili prehranski industriji - a te ne zanima naše zdravje. Skrb za zdravje smo prepustili medicinsko-farmacevtski industriji - a te ne zanima naša hrana. Ali nas dovolj zanima?

Vzrok za 86 odstotkov vseh prezgodnjih smrti je življenjski slog. Vsako leto v svetu umre zaradi kajenja in alkohola več kot deset milijonov ljudi, zaradi debelosti izgubimo štiri milijone ljudi, veliko milijonov si smrt zaradi raka, srčno-žilnih bolezni, visokega tlaka, sladkorne bolezni in drugih prehranskih bolezni pridela z nezdravo hrano. Prehranske navade odločajo tudi o bolezni in smrti zaradi nalezljivih bolezni.

V Lombardiji so ugotovili, da je med umrlimi zaradi novega koronavirusa 76,1 odstotka ljudi imelo visok krvni tlak, 35,5 odstotka sladkorno bolezen in 33 odstotkov bolezni srca. V ZDA so ugotovili, da je 89,3 odstotka hospitaliziranih zaradi covida-19 imelo eno ali več osnovnih bolezni: najpogostejše so bile visok krvni tlak (49,7 %) debelost (48,3 %), kronična pljučna bolezen (34,6 %), sladkorna bolezen (28,3 %) in bolezni srca (27,8 %). Med bolniki v starostni skupini od 18 do 49 let je bila najpogostejša debelost.

Tragedija ni nikoli tragedija enega. Je družinskim članom teh ljudi vseeno? Ali imamo pravico zaradi lastnega trenutnega užitka povzročiti veliko trpljenja sebi in drugim? Tudi okolju, kar pomeni bodočim generacijam. Bolezen je draga in vsak trenutek trpljenja traja večnost. Je velik strošek, ki ga povzročimo družini in celotni skupnosti. Izbrani življenjski slog nikoli ni bil in nikoli ne bo zasebna stvar.

V zdravstveni blagajni imamo omejeno količino denarja in imamo omejeno število zdravnikov. Če za zdravljenje namerno povzročenih bolezni (na primer zaradi kajenja, alkohola in zdravju škodljive hrane) porabimo denar in zaposlimo zdravnike, bo denarja in zdravnikov zmanjkalo za tiste bolnike, ki dobro skrbijo za svoje zdravje in tudi za bolezni, ki lahko doletijo vse. Zato je za življenjski slog posameznika zainteresirana celotna skupnost. Obstoječa oblika lažne solidarnosti, ko enako obravnavamo kadilca s pljučnim rakom in njegovega otroka z enako boleznijo zaradi pasivnega kajenja, ne pomaga nikomur.

Izgovorov nikoli ne zmanjka

Ljudje mislijo, da se vse grdo dogaja le drugim. Zanašajo se na statistike, da ne zbolijo prav vsi. Vsak pozna nekaj ljudi, ki slabo skrbijo za svoje zdravje, pa so zdravi in živijo dolgo. Vsak pozna nekaj posameznikov, ki so zelo skrbeli za svoje zdravje, a so zboleli in prezgodaj umrli. A vse skupaj je slaba tolažba. Ko se nekaj slabega zgodi drugim, je to statistika, ko pa se zgodi nam, to postane tragedija.

Opravičevanje svojega (individualnega) ravnanja s tem, kaj vse je v družbi slabo ali narobe, ne more biti kaj drugega kot opravičevanje intelektualne lenobe in moralne kapitulacije. To že doživljamo: vsi lažejo, vsi kradejo, vsi razmetavajo ... in s tem opravičujemo svoja enaka dejanja. Enaka kapitulacija se dogaja na področju življenjskega sloga: vse je onesnaženo, vsa hrana je nekakovostna, vse je umazano, vsi smo pod stresom, medsebojni odnosi škripajo ... - zato je brez pomena paziti, kaj bomo jedli, pili, kadili ... Narobe in narobe. Kopičenje slabega ni rešitev. Prav zaradi vsega slabega bi morali biti še bolj pozorni, kaj vnašamo vase. Bolje je samo kaditi kot pa kaditi in piti. Bolje je kaditi in piti kot pa kaditi, piti in se prenajedati. Edino tako lahko izničimo, kolikor se le da, posledice vsega slabega okoli sebe. Škodo je treba zmanjševati, ne povečevati.

Če bi nas zdravstvene in politične oblasti učile zdravega prehranjevanja in skrbi za zdravje, če bi delček energije in sredstev, ki jih vlagajo za nadzor bolezni, vložili v zaščito prebivalstva pred zastrupljanjem industrij (prehranske, farmacevtske in vseh drugih), bi bili veliko bolj zdravi in srečni.

Da so to le utopične sanje, ki se ne morejo udejanjiti, ker vsi nimamo enakih možnosti, enake izobrazbe, enakih plač in podobno, so zgolj izgovori.

Za spremembo življenjskega sloga ni treba imeti veliko znanja. 
Mitja Sagaj

Če bi komu pred petdesetimi leti, ko so na primer jedli meso enkrat na teden, povedali, da bodo čez 50 let jedli meso in mesne izdelke trikrat na dan, bi zagotovo rekli, da je to utopija. Nastal je popolnoma nov svet, ki se je še pred kratkim zdel utopičen. Kaj je mogoče in kaj ni, je zelo relativno, odvisno od zornega kota opazovalca. Res je, da je utopično predpostaviti, da bomo imeli vsi ljudje imeli enako izobrazbo, enake možnosti, da bomo živeli v idealnem okolju, pili idealno čisto vodo ... - a nič od tega ni pogoj za spremembo na bolje. Tudi izjave vplivnih zdravnikov, da je naraščanje kroničnih bolezni posledica staranja, prispevajo k nesprejemanju odgovornosti za lastno zdravje in ne spodbujajo sprememb življenjskega sloga. Lahko pa takšno držo razumemo kot kognitivno disonanco: da opravičimo slabo prakso, čeprav vemo, da nam škodi. O tem priča hitro naraščanje prehranskih bolezni.

Za spremembo življenjskega sloga ni treba imeti veliko znanja. Ni treba biti zelo učen. Ni treba imeti veliko denarja, ni treba imeti enakih možnosti. To so izgovori, ki jim ploskajo tisti, ki nočejo potrebnega napora, s katerim bi svoje slabe navade spremenili. Ni težava znanje ali neznanje, ampak ignoranca in prepuščanje trenutnim užitkom, čeprav bomo zanje kasneje drago plačali mi in drugi.

Vse znanje o prehrani je vsebovano v nekaj knjigah, le prebrati jih je treba. Predvsem je treba prenehati slepo verjeti strokovnjakom, ki večinoma širijo industrijske resnice. Naj spomnim, kako je ugotovitev Svetovne zdravstvene organizacije, da so rdeče meso in mesni izdelki rakotvorni, naletela na zanikanje in celo posmeh zdravstvene in prehranske stroke, država pa je financirala jumbo plakate in televizijske reklame za meso in druge živalske izdelke, ki vsebujejo živalske beljakovine in maščobe - enako kot rdeče meso. Knjige, v katerih so zbrane izkušnje milijard ljudi v dolgem časovnem obdobju, verodostojna znanstvena dognanja in priporočila za zdravo prehranjevanje, se pri nas tiskajo v žalostni nakladi 400 ali 500 izvodov. Tako resnice ostajajo zamolčane in celo prikrite.

Na predavanju društva diabetikov sem v polni dvorani sladkorne bolnike vprašal, ali poznajo koga, ki si je sladkorno bolezen pozdravil z inzulinom. Bila je tišina. Pričakovano, ker inzulin ni pozdravil še nobenega bolnika - in ga tudi ne bo. Medicina se hvali s sodobnimi črpalkami za dodajanje inzulina, z udobnim načinom merjenja ravni glukoze, a bolezen ostaja. Prisotne vprašam, koliko jih je pripravljenih z radikalno spremembo prehranskih navad dokončno pozdraviti svojo bolezen tipa 2. Bila je tišina, ki me še danes boli. Ker vem, da se velika večina teh bolnikov lahko trajno pozdravi, prihrani veliko bolečine sebi in drugim ter veliko denarja v zdravstveni blagajni.

Bolje je samo kaditi kot kaditi in piti. Bolje je kaditi in piti kot kaditi, piti in se prenajedati.
Igor Napast

Kdo skrbi za naše zdravje

Ljudje nočemo znanja. Nočemo sprememb. Nočemo napora. In nočemo videti tega. Hočemo pa suvereno braniti pravico, da se zastrupljamo, da uničujemo svoje zdravje, da drugim povzročamo trpljenja in trošimo zdravstveni denar. Jezni smo, ko nam kdo svetuje v nasprotju z našimi navadami, hvaležno pa sprejemamo vse informacije, ki jih potrjujejo.

Izgovor, da je odločitev o načinu življenja brezpogojna naravna in demokratična pravica posameznika, je huda oblika egoizma. Seveda ima vsak pravico početi, kar hoče. Ampak nikoli ne govorimo o takšni obliki svobode in pravice. Zapori so polni takšnih, ki so hoteli ali pa so uveljavili svojo brezpogojno pravico. Družba jih je izločila, ker škodujejo drugim. Naša svoboda in naša pravica je vedno bila in bo omejena s tem, da pri njihovem uveljavljanju ne škodimo drugim.

Vsakršen (državni, družbeni, družinski, prijateljski …) pritisk na posameznika, naj začne skrbeti za svoje zdravje, predvsem pa se odgovorno (zdravo) prehranjevati, je upravičen, je demokratičen in je izraz ljubezni. Upam, da bo strateški svet za prehrano, ki ga je pravkar imenovala Vlada RS, primerna oblika potrebnega pritiska. A le, če bo to pritisk, da uživamo hrano, ki koristi našemu zdravju - in ne kmetijsko-predelovalni industriji.

Kar nekaj prejšnjih vlad je porabilo veliko milijonov za propagiranje hrane, ki škodi našemu zdravju, pomaga pa industriji. Izguba zdravja je počasna, dobički so na voljo takoj. Strateški svet za prehrano se ne bi smel ukvarjati z ekonomiziranjem in proizvodnjo hrane, njegova skrb ne sme biti usoda te ali one panoge, tega ali onega podjetja ali kmetije. Njegova skrb mora biti zdravje državljanov, ki jim mora jasno sporočiti, katera hrana nedvomno prispeva k njihovemu zdravju - in katera hrana povzroča zdravstvene težave. Samo to. Konkretne in jasne informacije, katera živila so se v dolgoletni praksi milijard ljudi dokazala kot tista, ki preprečujejo nastanek bolezni in delujejo zdravilno, in v kakšnih količinah je treba ta živila zaužiti. Ne sme dajati nekonkretnih in neuporabnih informacij, kot jih vsebujejo aktualne nestrokovne in neetične prehranske smernice, ki so napisane v slogu manj tega in več onega - z namenom ohranjanja prehranske zmede in obstoječega stanja. To nikomur ne koristi in vsakemu omogoča, da svojo prehrano razume kot dobro in zdravo. Izogniti se mora redukcionistični znanosti, ki se ukvarja z eno sestavino v živilu ob hkratnem zanemarjanju vseh drugih. Živila mora jemati celovito, ker tako tudi delujejo v našem telesu.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?