​​Kdor je bral roman Vražja Liza (Založba Pivec, Maribor, 2017) in morda tudi obiskal grad Riegersburg, domovanje Elizabete Katarine pl. Galler, katere življenjsko zgodbo odkriva omenjeno literarno delo, morda ne ve, da je ta v vseh pogledih nenavadna ženska svojevrstne sledi pustila tudi v Mariboru. A preden odkrijemo, kje in kdaj se je to zgodilo, najprej nekaj besed o njej sami.
Elizabeta Katarina pl. Galler se je kot prvi otrok rodila v družino Hansa pl. Wechslerja in Ane Katarine pl. Haslinger v Radgersburgu (avstrijski del Radgone), pri čemer se kot letnica njenega rojstva včasih navaja leto 1607, drugič pa 1608. Njeno rojstno hišo lahko obiskovalec tega mirnega štajerskega mesteca, ki mu je na vsakem koraku videti, da spoštuje svojo kulturno dediščino, najde še danes, in sicer na Langgasse 43.

Lizino ljubezensko življenje

Družina barona Wechslerja je nase opozorila zlasti septembra leta 1627. Tedaj je Elizabetin oče od enega od članov družine Herberstein namreč odkupil grad Vurberk. Ta je v tedaj 20-letnem dekletu, ob že tako nenavadnih zanimanjih, zaradi svoje bogate opreme, ob konjih in lovu prebudil še zanimanje za zgodovino in staro orožje. Le do snubcev, ki so se pogosto oglašali, je menda ostajala vzvišena, vse dokler je ni pritegnil po njenih predstavah oblikovan mlad mož - Ivan Maksimiljan Herberstein, kasnejši štajerski glavar. Toda ta zveza ni bila dolgega veka. V navalu ljubosumja jo je Elizabeta prekinila, a potem potrebovala kar tri leta, da je nanjo pozabila.

Naporna, težka, huda

Življenje živahne, menda tudi čedne, vsekakor pa bistre, samosvoje, v ravnanju premočrtne, in časti plemiškega stanu dosledno zavezane ženske, je odtlej postalo vredno psihološke analize in literarne obdelave. Še posebno, ko ji je po smrti očeta, nato tudi brata, in nekaj kasneje še ostarelega strica, pripadlo vse bogastvo družine Wechsler. Zaradi tedaj veljavnih pravic o dedovanju izključno po moški liniji je vse pristalo v rokah njenega moža. A njega posesti niso zanimale. Uspelo ji ga je izplačati, nato se je hitro znebila tudi Vurberka in se toliko bolj zavzeto posvetila posestvu in gradu Riegersburg. Ta je postal njena glavna življenjska okupacija.

Povezava z Mariborom

A kaj ima ta nenavadna štajerska plemkinja opraviti z Mariborom? Poleg tega, da je imela stike s tukajšnjo plemiško družino Khiesl, je njena zgodba, kot je razvidno iz romana Vražja Liza, na poseben način povezana še z grofom Ivanom Ernestom Tattenbachom. Ta izjemno bogati plemič, ki je na spodnjem Štajerskem posedoval vrsto gradov, je imel tudi tu, v mestu ob Dravi, dve hiši. Zaradi lahkomiselnosti, pohlepa in sanjarjenj o vlogi, kakršno so imeli nekoč celjski grofi, predvsem pa zaradi zagledanosti v grofico Ano Katarino Zrinski, ki jo je spoznal na gradu Riegersburg, se je zapletel v zaroto proti cesarju. V ta namen sta se kasneje pogosto sestajala, največkrat na njegovem gradu v Račah ali Podčetrtku, kjer ga je lepi grofici uspelo pridobiti za interese svojega moža oziroma svoje družine Zrinski-Frankopan. Grof Tattenbach je svojo zaslepljenost kasneje drago plačal. Ne le on, tudi njegovi najbližji.
Mogočen branik krščanstva, kot je utrdbo vrh Riegersburga imenoval habsburški dvor, in njena gospodarica Elizabeta pl. Galler sta z Mariborom povezana s še nečim drugim. Res pa posredno in šele posmrtno. Novi gospodar, hčerin mož Ernest Purgstall, je, ne da bi si to sam želel, postal glavni razsodnik v čarovniških procesih, ki jih je zakuhalo ljudsko vraževerje pa tudi neizmerna človeška zloba in domišljija. Med temi, ki so jih tu mučili in usmrtili, so bile tudi ženske iz mariborskega okoliša. Obiskovalec lahko njihova imena, kot tudi imena vseh drugih, najde na spisku žrtev, še enega spomenika z dolgega seznama zlovešče človeške histerije.

Bitka za dediščino

Najpomembnejša sled za to, gotovo najvidnejšo štajersko plemkinjo vodi do osrednjega živca starega Maribora. Po njeni smrti, smrti njene edine hčere Regine, zlasti pa po smrti njenega zeta, grofa Ernesta pl. Purgstalla, ki se je po Reginini smrti še dvakrat poročil, se je vnela dolga, skoraj 20 let trajajoča bitka za dediščino. Prvi dedič, najstarejši vnuk nekdanje gospodarice, Hans Rudolf pl. Purgstall je namreč star komaj 24 let padel v bitki, mlajši Hans Ernest pa se je po materini zaobljubi že pri 15 letih zapisal jezuitskemu redu (s prevzetim redovniškim imenom Albert je dolga leta vodil jezuitsko gimnazijo v Gradcu. Po doktoratu iz filozofije in teologije je ostal na Dunaju, sicer pa za časa življenja slovel kot veder, odprt in ustvarjalen duh z bleščečo izobrazbo). V njegovem imenu se je med drugimi za dediščino zanj potegoval jezuitski red z Dunaja. Na koncu mu je bil izplačan delež, ki ga je red po njegovi smrti leta 1744 namenil najprej za nakup stavbe na Koroški 1, in nekaj kasneje še na Koroški 7 v Mariboru. Vse za to, da bi dne 6. 7. 1758 tu - kot pričajo številni dokumenti - zaživela prva, jezuitska gimnazija v mestu.