Uroš Gramc
Maribor siv, Snežni stadion zelen, a že nekaj metrov višje prve bele zaplate in na Trikotni jasi zasnežena drevesa, še višje pa prava zimska pravljica. Narava je bila v tej zimi izjemno radodarna do Pohorja, uradno še jeseni je bila že zajetna snežna odeja, ki se je v začetku leta še odebelila. Tako so pri Marpromu nekaj prihranili, smučarji pa lahko uživajo na naravnem snegu. Na svoj račun so prišli celo tisti, ki radi zaidejo z urejenih prog in jih visoke zimske temperature najbolj prizadenejo – turni smučarji. Teh je vse več tudi v gozdovih nad štajersko prestolnico, in morda je to šele začetek, saj bo ta šport čez tri leta prvič v programu olimpijskih iger.
Doma razmah, a tujina prehiteva
"Na Pohorje se jih zagotovo vsak dan povzpne vsaj petdeset, če je sneg do doline, pa še več," obiskovalce prešteva Peter Šilec iz Športnega centra Gondola. Večinoma so to Mariborčani, ki na domačem hribu najdejo odklop od mestnega vrveža ter naredijo nekaj koristnega za telo in dušo. Šilec komu v Elanovem testnem centru posodi opremo. Na voljo imajo 20 kompletov, kar zadostuje potrebam. "Letos so si jo velikokrat izposodile družine. Pač želijo poskusiti nekaj novega. Sicer pa ljudje turno smučajo sami ali v manjših in večjih skupinah. Precej je tudi skupin na facebooku, ljudje se združujejo in so kar aktivni. Ta scena je vse bolj razvita, zadnja tri leta je doživela precejšen razmah. Ni pa še tako kot v tujini, že v Avstriji so precej pred nami," razlaga Šilec.
Pri naših severnih sosedih so proge za turne smučarje široke, zelo dobro označene s smerokazi, njihov prostor za vzpenjanje po smučišču odmerjen, pri nas pa … "Ne bi šimfali, marsikaj se bo še treba naučiti, ampak z leti je boljše. Odnosi so boljši. Saj po eni strani jih razumem, nekateri kar hodijo po sredini smučišča, tudi smučarje je treba izobraziti. Letos so že opazili, da bi se z nami dalo zaslužiti," je povedal Šilec. Za začetek je bilo nekaj nejasnosti pri vozovnici za turno smuko, ki vključuje vožnjo z gondolo. Kam se lahko peljemo? Ne dol, mi bi gor. Nad Bellevuejem je idila in veliko prostora za raziskovanje, do tja pa garaško delo. Ob prijaznih uslužbenkah smo to uredili in sveži prispeli na zgornjo postajo gondole, kjer smo srečali Janka Breznika iz Marproma, ki bdi nad vzpenjačo. Predstavnik upravljavca smučišča pravi, da so veseli, da so postali zanimivi za ta šport, hkrati pa apelira na goste, da se držijo pravil in urnika odprtja smučišča. "Saj vem, turni smučarji ste uživači," se nasmehne, toda opozori, da je lahko kršenje – nočna vožnja med delom teptalnih strojev - nevarno. In z lahkoto si nakoplješ gnev ratrakista, če zapelješ po sveže steptani progi, preden ta zamrzne, s tem pa še pokvariš veselje jutranjim smučarjem, najzgodnejšim, lovcem na "grabljice".
Najslajši prepovedani užitki
Šilec ga s smučmi najraje mahne iz doline po Snežnem stadionu, skozi Špelcin log in do Habakuka ter čez Sleme do Bellevueja, kar vzame kakšno uro ali še malce zraven, odvisno od pripravljenosti. Malce daljša tura od Bellevueja do Žigartovega vrha, ki ga "napadajo" tudi s spodnje postaje Piskra, mu je prav tako ljuba. "Za turiste je greben do Areha vrhunski. In povezave, kjer običajno ni gneče. Največja težava pri nas je sneg. Če bi bilo vedno tako kot zdaj, bi bilo noro," je navdušen Šilec.
Odlične razmere mu malce lajšajo bolečino, ker z Elanovo ekipo ni mogel odpotovati na Japonsko in tam preizkusiti snega. "Seveda mi je žal, ampak tu je norišnica," postavlja delo v času šolskih počitnic in ob vrhuncu sezone na prvo mesto. Si pa tudi v tem času vzame trenutke zase, no, tokrat jih je delil z nama s fotoreporterjem Andrejem Petelinškom. Izbrali smo dokaj lahkotno pot od Bellevueja do žičnice Videc in nazaj ter v dolino po Snežnem stadionu. V dobrih dveh urah se je nabralo dobrih šest kilometrov. Malce po smučišču, malce po globokem snegu ob njem.
In kaj Šilca navdušuje pri turni smuki? "Svoboda. Da zaviješ s prog v naravo. Da nisi odvisen od odprtja smučišča, lahko greš kadarkoli. Najlepše je ponoči z lučko," izpostavi prepovedane užitke. Podobno razmišlja Mitja Kodrič, nekoč tekmovalec v deskanju prostega sloga, ki je kasneje zašel v filmsko industrijo in pri njej kot ljubitelj "frirajda" ostal do danes. Narava in svoboda sta tudi njegovi krilatici, na Pohorju - z odmikom od gneče in od stresa vsakdanjika, tudi od resničnosti, se nasmehne - najde svoj mir, zavetje. "Včasih grem popoldne, včasih že ob šestih zjutraj pred službo v temi in se ob osmih kdaj v temi tudi v vrnem. Mariborsko Pohorje doživljam bolj kot trening, da nekaj naredim zase. V dveh urah narediš čisto super turo," pravi 32-letni Framčan, ki sem mu družbo na deski delal v popoldanskih urah, ko je na Pohorju precej bolj umirjeno kot dopoldne.
Kot gobarji zaklade skrivajo
Svoje športne užitke in izzive Kodrič najde višje, v visokogorju, domači hrib pa je vstopna točka. "Maribor je smučarsko mesto. Zime so vedno slabše, smučanje vedno dražje. Turna smuka je dobra alternativa, čeprav oprema ni poceni. Tukaj so pravi tereni za začetnike, linije so krajše, ni preveč strmo, dobro se lahko naučiš voziti in še nevarno ni. Ni skal, prepadov, ni velikih nevarnosti snežnih plazov, le v drevo se lahko zaletiš," se zareži. Z njim sva zavila z urejenih poti v gozd, ker "frirajd" je v osnovi zavijanje po svežem snegu, iskanje svoje linije. Biti prvi je presežek in Pohorje ponuja precej tega. Predvsem ker rastje to omogoča, hkrati pa so redko idealne razmere, meter in več debela odeja svežega snega, kar je osnovni pogoj.
Pet let na Pohorju že ni bilo takšne zime, po posnetkih na svojem instagram profilu izbrska Kodrič. "Zato je Pohorje tudi zelo slabo raziskano. Jaz sicer bolj uživam v zahodnem delu, v okolici Kop, kjer je višje, več snega in boljši sneg, primernejši tereni." V Sloveniji je za ta šport sezona dolga in priložnosti veliko, največ v alpskem delu, na Voglu, Kaninu, Mangartu ... "Predlani sem tam smučal zadnjega junija. Rad grem tudi v Savinjsko dolino, tam je precej zanimivih vrhov, ampak nimajo imena," se namuzne. No, ne izda jih, kot gobarji turni smučarji skrivajo svoje zaklade.
Dve sta vrsti turnih smučarjev
"Dobre lokacije vsi iščejo, vsi hočejo tja. Zato svojih ne izdamo, ker potem moraš spet iskati prvi sneg. Ampak na Pohorju zdaj ni bojazni, še dva tedna po zadnjem sneženju se najde veliko neprevoženih linij. Malo zaradi tega, ker le redki tu deskajo ali smučajo, po drugi strani pa tudi zato, ker jih je veliko." Midva sva jih našla na povezavi med Bellevuejem in Arehom, okrog prog Videc in Partizanka, na obe strani, če malo le razkrijemo. Spustila sva še pod gondolo po stari Fiski, kjer se je prav tako prašilo, a ne do konca. Malce sva spet pešačila, prečila gozd in dolino po treh urah preznojena in prijetno utrujena dosegla na stadionu.
Kodrič pravi, da obstajata dve vrsti turnih smučarjev. Običajna delitev na deskarje in smučarje tu odpade. "Večina ne išče svežega snega, ampak ciljajo na vrh. Njim je smisel hoja navkreber." Ti so večinoma na smučeh, ki so precej lažje od desk in s tem hitrejše, čeprav je industrija na tem področju naredila velik korak naprej. Niti deskarjem ni več treba uporabljati krpelj. V zadnjem desetletju so na tržišču split bordi, deske, ki se dokaj enostavno in hitro razstavijo v smuči in omogočajo pot navzgor. Naš sogovornik se uvršča k drugi vrsti, raje pogleduje v dolino kot proti vrhu, bolj uživa v adrenalinskih spustih po svežem snegu, pršiču. "Za to moraš biti zelo dober deskar ali smučar, kar pa jih večina ni," pravi deskar z več kot 20-letnim stažem. Včasih je zaskrbljen, kar vidi v gorah: "Nivo znanja je zelo skromen, tudi v tujini." Tudi zato je dobrodošlo Pohorje.
