
Pogleeeeeej, kako me neeeeeese, sploh se ne pogaaaaaanjam ... Na rezilih brzimo po črnem ledu zamrznjenega jezera, medtem ko nam veter pritiska v hrbet. Po dobrih dveh kilometrih se zavemo neizpodbitne resnice: vračale se bomo po isti poti, z vetrom v prsi. Lahko si mislite, da je šlo nazaj veliko počasneje in z manj navdušenja.
Drsalne užitke na naravnem ledu obiskovalcem ponuja Weissensee oziroma Belo jezero, na nadmorski višini okrog 930 metrov najvišje ležeče kopališko jezero na avstrijskem Koroškem. Z dolžino deset kilometrov in širino do enega kilometra omogoča ureditev skupno 25 kilometrov prog za drsanje. Ko voda konec jeseni ali v začetku zime zamrzne, je led najprej smaragdno zelen, debel kakih pet do deset centimetrov. Črn postane pri debelini 15-20 centimetrov, če vmes ne sneži. Bel je namreč led, pomešan s snegom, ki je padel nanj. Naravni led je bolj kot tisti v dvorani odvisen od vremena, zato ga vsak dan pregleda "mojster ledu" (Eismeister) s svojo ekipo. Preverijo debelino, počistijo proge in zadelajo razpoke, v katere se hitro ujame rezilo.

Se sprašujete, za koga to počnejo v dolini, ki ima kakih 750 prebivalcev? Poleg domačih in nemških turistov so Weissensee pred 33 leti "okupirali" Nizozemci in odtlej tukaj vsako leto januarja pripravijo Alternativno dirko enajstih mest. Nizozemske potoke in kanale so zamenjali za kristalno čisto jezero, ležeče v naročju Ziljskih Alp. Čeprav je bila prireditev lani in letos zaradi epidemije odpovedana, so številni Nizozemci kljub temu prišli na zimski dopust v kraj, kjer se lahko po mili volji predajajo svojemu nacionalnemu športu. Najprej smo se čudili, zakaj so prvi drsalci na ledu že ob osmih zjutraj, a prej opisana izkušnja s popoldanskim vetrom je pojasnila vse.
Kaj pa potapljanje in ribarjenje pod ledom, kolesarjenje in jadranje na njem?
Vse do osnov hitrostnega drsanja
Seveda pa v Weissensee - po jezeru se imenuje tudi občina s petimi naselji - ne zahajajo zgolj Nizozemci, vedno več je obiskovalcev iz Italije, Češke, Madžarske, tudi Slovenije. Poleg drsanja in hokeja so jim na voljo še tek na smučeh, smučanje, sankanje, pohodništvo in pa nekoliko bolj redke panoge: potapljanje in ribarjenje pod ledom, kolesarjenje in jadranje na njem, vožnja s sanmi s konjsko vprego po zaledeneli površini pa tradicionalno avstrijsko kegljanje na ledu, imenovano Eisstock Schießen. Ko so roke in noge že čisto premrle od mraza, pa v hotelskih velnesih vabijo k okrepčilu savne in bazeni.
Pet ur za 200 kilometrov
Izvirno Elfstedentocht oziroma Dirko enajstih mest so prvič izvedli leta 1909 med enajstimi mesti v Friziji, pokrajini na severu Nizozemske. Približno 200 kilometrov dolga trasa je bila speljana po kanalih, tekmovalci pa so jo premagali v enem dnevu - če niso vmes odnehali. Potem ko vremenske razmere v Friziji konec minulega stoletja niso več omogočale varnega drsanja, so Nizozemci leta 1989 našli zatočišče na Weissenseeju. Alternative Elfstedentocht, kot se imenuje vsakoletni dogodek, traja 14 dni, udeleži se ga kakih 250 poklicnih hitrostnih drsalcev z vsega sveta in približno 1500 rekreativnih, 89 odstotkov vseh pride iz Nizozemske, v tem času pa se zvrsti več tekem. Najdaljšo razdaljo, 200 kilometrov, je rekorder prevozil v petih urah in enajstih minutah. Rekreativci tekmujejo na 50 ali 100 kilometrov, "obvezni program" prireditve pa je tudi Blaren Party - Ples žuljev.
Del obsežne ponudbe smo nedavno spoznale tudi slovenske novinarke: poleg osnov hitrostnega drsanja še štirikilometrsko sankanje z enega od okoliških vrhov v dolino ter čar majhnega družinskega smučišča, na katerem v petkovem dopoldnevu ni bilo gneče. "Poudariti hočemo, da se pri nas gostje lahko povsem sprostijo," je ob kosilu povedal Thomas Michor, vodja turističnega urada v Weissenseeju, "ker imajo na voljo raznovrstne dejavnosti in se lahko vsak dan ukvarjajo z drugo, celo z dvema, če želijo. Smo alternativa velikim smučarskim centrom, bolj smo namenjeni oddihu." Po Michorjevih besedah je bilo sodelovanje z Nizozemci zadetek na loteriji: "Zdaj pa moramo iskati še druge možnosti, na primer v kulinariki s slow foodom, regionalno hrano."

"Tu se držijo dogovorov"
Ob tem je zanimivo, da nas je povabil na kosilo v Bergbahn Stüberl, kočo ob spodnji postaji sedežnice, ki jo ima v najemu Slovenec Robert Šinkovec. Poleg avstrijskih in koroških specialitet ter obvezne pice ponuja tudi čevapčiče in pravi, da jih čez poletje proda od 300 do 400 kilogramov. V Slovenijo se ne namerava vrniti na delo: "Do upokojitve bom najbrž ostal kar tukaj. Odnosi so v Avstriji čisto drugačni, bolj spoštljivi, vsi se držijo dogovorov," pravi Idrijčan, v Weissenseeju že od leta 2011.
Alternativa velikim smučarskim centrom
Michor nam razkrije še eno zanimivost, na katero ob zaledenelem jezeru ne bi pomislili: glavna sezona tukaj ni pozimi, temveč poleti. "Medtem ko imamo pozimi približno 140.000 prenočitev, jih je poleti kakih 350.000. Pred korono sta obe številki rasli, vendar smo poleti dosegli vrhunec zapolnjenosti, pozimi pa je še prostor," pojasnjuje sogovornik. Tudi poletna ponudba se seveda vrti okoli jezera, na katerem je mogoče veslati ali supati, se popeljati z ladjo in seveda plavati, voda v povprečju doseže 24 stopinj Celzija. Med preostalimi športi so še potapljanje, ribolov, na kopnem pa pohodništvo, gorsko in cestno kolesarjenje - urejene so tri proge v bike parku in pot okoli jezera pa še pump track.

Z vlakom je ekološko
Tako Michor kot naš drugi sogovornik, Christopher Puntigam iz podjetja NLW Tourismus Marketing, ki trži turistična območja Nassfeld-Presseger See (Mokrine-Preseško jezero), Lesachtal (Lesna dolina) in Weissensee, poudarja ekološko naravnanost tamkajšnjega turizma. "Smo ena najbolj okolju prijaznih regij v Avstriji, ker smo znižali izpuste ogljikovega dioksida. V turizmu je transport ena večjih obremenitev, zato bi želeli, da 50 odstotkov naših gostov pride k nam z vlakom," pove Michor. Najbližja železniška postaja, Greifenburg, je od Weissenseeja oddaljena 15 minut vožnje z avtomobilom, imetnikom kartice Premium Card pa ponujajo brezplačen transfer. Za zdaj je takih gostov zgolj tri do pet odstotkov, zato to ostaja eden od ciljev za prihodnost. "Ne želimo večati števila kapacitet, zato vlagamo v kakovost, in ena od prednosti je gotovo neokrnjena narava. Želimo jo ohraniti, kakršna je, zato si prizadevamo za večjo uporabo javnega prevoza," pojasnjuje Christopher Puntigam.
Mokrine
Umirjeni šarm Weissenseeja je nekaj povsem drugega od športnega, vrhunsko urejenega smučišča Mokrine, kjer lahko smučarji uživajo na 110 kilometrih prog, dosegljivih s 30 žičnicami in vlečnicami. Zagotovljen sneg in veliko število sončnih ur na prisojnih pobočjih povsem na italijanski meji dopolnjujejo številne zanimivosti, od nočnega smučanja, video posnetka vožnje, snežnega parka do sončnih teras, foto točk in kotičkov za sproščanje po smučanju. Posebne površine so urejene za družine z otroki in turne smučarje. Iz kraja Tröpolach skoraj na vrh hriba od leta 2000 vozi gondola Millenium Express.
Leta 2006 je bilo območje Weissenseeja razglašeno za naravni park, tudi zato veljajo v njem posebna pravila za varovanje narave, obenem pa turistični delavci na tem gradijo strategijo razvoja. "Trudimo se privabiti goste, ki želijo uživati prednosti čiste narave in so za to pripravljeni plačati več," pojasnjuje Puntigam, "vendar moramo najprej navaditi prebivalce, da bodo zgled gostom." Asfaltna cesta je denimo speljana le okoli 30 odstotkov jezera, kjer so strnjena naselja, preostalo je gozdna pot. Urejen je javni avtobusni prevoz, poleti po jezeru vozi električna ladjica, tudi zasebni čolni so lahko zgolj na električni pogon ali na vesla. Avtobus pa ne vozi zgolj po dolini, z njim se lahko zapeljete tudi do bolj oddaljenih krajev, denimo do 35 minut vožnje oddaljenega smučišča Mokrine. Da bi bil javni prevoz turistom privlačnejši, so oblasti v Weissenseeju podražile parkirnino, ta znaša na parkiriščih znotraj parka sedem do devet evrov dnevno, zunaj parka pa štiri evre na dan. Hoteli sicer ponujajo gostom brezplačna parkirišča, a jih spodbujajo, da v času bivanja ne uporabljajo avtomobila.

Oddih "bolj na izi"
Dodatna ugodnost za turiste je že omenjeni Premium Card, ki ga brezplačno dobijo gostje v nastanitvah, vključenih v ta projekt. S kartico lahko denimo izkoristijo brezplačen prevoz z avtobusom in ladjico, pa prevoz s sedežnico, vstopnino za drsanje in tek na smučeh oziroma poleti kopanje na javnih plažah ob jezeru in podobno.

Kljub temu da območje s 750 prebivalci gostom ponuja približno 5000 postelj v hotelih, penzionih in gostiščih, apartmajih in počitniških hišah ter na turističnih kmetijah, poleti pa tudi v kampu, vsaj pozimi nikjer ni zaznati gneče. Tudi zato se je mogoče strinjati z besedami Thomasa Michorja, da k njim prihajajo gostje, ki si želijo oddih "bolj na izi". Morda je drugače poleti, ko se k jezeru zgrnejo večje množice turistov. A tudi tedaj okoliški hribi nedvomno ponujajo številne poti proč od ponorelega sveta, na katerih je mogoče zadihati s polnimi pljuči.