Slovenija je potne liste uradno začela izdajati 18. oktobra 1991, a že prej je za promocijo države ministrstvo za notranje zadeve nekaterim omogočilo, da so jih dobili. Med njimi je bil tudi Marjan Beranič iz Skok, ki je takrat delal v Nemčiji in si je zelo želel dobiti slovenski potni list. "Štiriindvajsetega septembra sem ga v Ljubljani dobil, dan kasneje sem že imel v njem žig z meje z Avstrijo v Šentilju."
Z Avstrijci na meji ni bilo težav, bili so naklonjeni slovenski državi, čeprav so jo formalno priznali 15. januarja 1992, takrat je vstopilo v veljavo tudi nemško priznanje, razglašeno manj kot mesec prej, 19. decembra. So pa Nemci vztrajali, da potni list še ni veljaven, in jim je on tudi vztrajno razlagal, da Slovenci prihajamo in bomo del združene Evrope. "Bil sem neznansko ponosen na to, da imamo svojo državo, vsem v tujini bi to povedal in pokazal ter z velikim veseljem sem potoval s potnim listom svoje države. Na švicarski meji so mi dali žig vanj pred priznanjem." Takrat je to oznanil nemškim časopisom in eni so objavili, da Švica resda uradno še ni sprejela priznanja, a da potni list že upoštevajo.
Pomembna priznanja v letih 1991 in 1992
Slovenijo je prva priznala Hrvaška, 26. junija 1991, Litva je to storila 30. julija 1991, Gruzija in Latvija avgusta tega leta, Estonija septembra, Ukrajina decembra, takrat tudi Islandija, priznanje sta razglasili Nemčija in Švedska, 13. januarja 1992 jo je priznal Vatikan, San Marino 14. januarja 1992, 15. januarja Avstrija, Belgija, Bolgarija, Danska, EU, Francija, Kanada, Madžarska, Malta, Norveška, Poljska, Švica in Velika Britanija. Dva dni kasneje Italija, Rusija 14. februarja, BiH 19. marca, ZDA 7. aprila, Kitajska 20 dni kasneje.
Njegov potni list z modrimi platnicami, ki je zdaj že preluknjan, ker smo potem dobili nove z rdečimi, kot jih imajo vse države EU, ima številko 110, vendar se pohvali, da ga je on od navadnih državljanov prvi kazal na evropskih mejah. "Takrat sem zelo veliko tudi pričakoval od nove države, kot mnogi drugi sem menil, da bomo uspešni, da se bomo znali dogovoriti o pomembnih vprašanjih. Ko je bil Willy Brandt bolan, ga je Helmut Kohl prišel zaskrbljen obiskat v bolnišnico. In na novinarsko vprašanje vprašanje, zakaj je to storil, je bil odgovor: 'Ker je to pomembno za Nemčijo!' Od Nemcev bi se morala država, če bi hotela biti uspešna, naučiti še marsičesa drugega, meni Beranič, predvsem to, kako nujen je za delovanje države red, da politiki delajo za državo, da je korupcijo, klientelizem in vse drugo treba preprečevati in strogo kaznovati, ker delajo nepopravljivo škodo. "Pri nas so nepopravljivo škodo politiki dopuščali in delali ves čas, tako je navdušenje, ki je bilo v času, ko je nastajala samostojna država, plahnelo, razočaranje je veliko, grenkoba ostaja in ni videti, da bi šlo na boljše."
V času, ko je Ivan Kramberger stopal in stopil na slovensko politično sceno, je bil v stikih z njim, spremljal ga je na njegovih shodih, ga podpiral in posnel veliko filmskih trakov. Naredil je film o dobrotniku iz Negove, za katerega je menil, da je končal tragično zaradi slovenskega fatalizma, zavistnosti, zlobe, nevoščljivosti in še česa. Pri nas je bilo in še vedno je tako, da tisti, ki dela v hlevu, svojemu kolegu pri kidanju gnoja ne more dopustiti, da bi postal nekaj več.
"Bil sem neznansko ponosen, z velikim veseljem sem potoval s potnim listom svoje države"
Leta 2007 je tudi sam poskušal kandidirati za predsednika države, a je ugotovil, da ni za politiko. Vseeno meni, da ljudem - tako je učil Erhard F. Freitag, katerega knjigo Podzavest centrala moči, pomoč iz nezavednega je prevedel v slovenščino - ni treba vse življenje sprejemati tega, da ne morejo uiti svoji usodi. Vsi dogodki so tu, ker smo jih pritegnili, in to, kaj bomo počeli z njimi, je naša stvar. Pa še nekaj Freitagovega je za zdajšnji čas: nujna bi bila osvoboditev od fanatizma in egoizma.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
