Veliki narodnoosvobodilni vestern? Ga ne bo

Marko Crnkovič Marko Crnkovič
13.01.2019 06:02

Crowdfunding ZZB

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Bitko opisuje knjiga partizanskega komandanta Franca Severja Frante "Past na Menini planini"
Tit Košir

Te dni sem zasledil bizarno novico, ki relativizira komaj porojeno prepričanje ljubiteljev domače kinematografije, da smo priča generacijskemu, tematskemu, produkcijskemu in umetniškemu preporodu slovenskega filma: Zveza združenj borcev za vrednote NOB bo posnela partizanski film! Novega! To bi naj bil igrani dokumentarec pod naslovom Preboj. O tem, kako se je 500 obkoljenih partizanov izvilo iz obroča 12.000 esesovcev.

Past na Menini planini

Skoraj 40 let po Dražgoški bitki – ki je nikoli niso posneli, ker je kot megalomansko zastavljen in računovodsko slabo vóden spektakel po vzoru Bitke na Neretvi in Sutjeske postala slovenski filmski Agrokomerc – ima ZZB idejo za film o bitki na Menini planini. Očitno me v mladih letih niso dovolj indoktrinirali s tekovinami revolucije in partizanstva, ker za to bitko nisem še nikoli slišal. No, to napako je treba vsekakor popraviti. In kako lepo od borcev na čelu s Titom Turnškom, kajneda, da poskrbijo za to namesto TVS, recimo, ki meče stran denar samo za tiste domobranske dolgočasnosti od Jožeta Možine, pri izpovedih partizanov pa varčuje.
Današnji čas pa novokomponiranim filmarjem narekuje tudi drugačne pristope. Pa ne samo v tem smislu, da se zadeve lotevajo skromno. Film o bitki, posneti po knjižni predlogi udeleženca z naslovom Past na Menini planini, naj bi bil financiran s crowdfundingom. In ker je v Sloveniji še vedno veliko, če ne celo vedno več privržencev partizanstva, so zbrali v 30 dneh natanko 12.901 evro. S spletne strani Adrifunda je razvidno, da je večina podpornikov (nekaj čez 200) donirala po 5, 10, 14, 25 ali 50 evrov, deset po 100, eden 250, štirje pa po 500 evrov. Avtorja knjižne predloge, komandanta Franca Severja Franto naj bi igral Domen Valič, režiral pa bo Dejan Babosek, ki mu je ZZB že prej enkrat financirala kratkometražni film o – wow! – "nevarnostih širjenja neonacizma med mlado generacijo ter o naraščajočem strahu, ki se vse bolj zajeda v ljudi zaradi gospodarskih, socialnih in političnih razmer doma in v širšem globalnem, mednarodnem okolju, katerega del je tudi Slovenija".

Vestern ali eastern?

Verjamem, da se bo nadobudni režiser zlahka identificiral s predvideno tematiko. V omenjenem članku namreč tudi berem, da so se partizani na Menini planini soočali "s snegom, mrazom, pomanjkanjem hrane, vode, opreme, oblačil in streliva, na drugi strani pa […] še z izurjenim peklenskim nemškim vojaškim strojem". Hja, tako je to takrat bilo in je po svoje še danes. Tudi današnji slovenski filmarji se soočajo s pomanjkanjem finančnih in tehničnih sredstev – predvsem pa z izurjenim peklenskim ameriškim holivudskim strojem.
Da v Sloveniji pride nekomu na misel, da bi tri četrt stoletja po koncu druge svetovne vojne posnel partizanski film kot nekakšen umetniško-zgodovinarski hommage, je vsaj tako nenavadno kot to, da v Sloveniji nikoli ni bil posnet noben velik narodnoosvobodilni vestern (ali vsaj eastern).
Razlogi za to so verjetno tako kulturni kot politični. Leta 1980 je bilo za filmsko dražgoško bitko že prepozno – toda zakaj je niso posneli že kdaj prej? Zakaj ni nikomur pod budnim očesom sekretarjev za kulturo prišlo na misel, da bi recimo posnel spektakel o herojskem zadnjem boju Pohorskega bataljona? Obe bitki sta se kot dramatična zgodovinska in zanimiva moralna dogodka ponujali kar sami – a sta zaman čakali spretnega scenarista in vsaj napol genialnega režiserja, ki bi s pomočjo odličnih igralcev in drugih profesionalcev, ki jih v Sloveniji v tistih časih ni primanjkovalo, posnela strašen in obenem gledljiv film.
Zase lahko rečem, da bi bil takratnim komunističnim kuratorjem kulture še danes hvaležen, če bi se tega spomnili in če bi jim uspelo. Tudi za današnje čase bi bilo veliko bolje, če bi bili dražgoška bitka in bitka na Osankarici del kulturnega, magari popkulturnega, umetniškega, lifestyle izročila – ne pa, da še danes tam gledamo politike, ki na prizoriščih polagajo vence in se prsijo z gromoglasnimi govori, in v borce našemljene ljubitelje poljudne polpretekle zgodovine. In da jim pri tej marginalizaciji partizanstva pomagajo še borci sami s tretjerazrednimi filmskimi projekti.

Vaše mnenje šteje!

Vaše mnenje šteje!

Sodelujte v anketi in pomagajte soustvarjati prihodnost naših vsebin.

Sodelujte
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta