Od njihovega razpada bo kmalu minilo že šestdeset let, vendar še danes poslušamo zgodbe in teorije o tem, zakaj so se Beatli razšli, teorije zarote o živih in umrlih članih skupine (tisti, ki danes veljajo za žive, so, menda, že kot prvi umrli). Predvsem pa so Beatli še danes ena najbolj priljubljenih, najbolj poslušanih in tudi najbolj prodajanih glasbenih skupin sploh. In še danes veljajo za najpomembnejše, najvplivnejše in najuspešnejše glasbenike vseh časov. The Beatles (krajše Beatles, poslovenjeno Beatli) so bili britanska pop-rock skupina iz Liverpoola, aktivna "le" v 60-ih letih prejšnjega stoletja. Bili so prva pomembnejša rock skupina. In verjetno tudi zadnja - če bo rock kdaj umrl, bo umrl z Beatli.
Beatli iz Liverpoola
Liverpool na začetku 60-ih ni bil glamurozen, bil je pristaniško, delavsko mesto. Prebivalci so bili večinoma revni, mladina z bolj ali manj eno samo željo – čim prej oditi v London. Še nogomet jih ni privlačil. Imeli so sicer svoj FC Everton, ki se je tolkel v prvi ligi, danes slavni FC Liverpool je bil takrat še drugoligaš, čeprav s svojo zvesto publiko. Imeli pa so prednost, ki se je takrat niso zavedali. V Liverpoolu so namreč pristajale ladje iz ZDA. In z njimi mornarji, ki so prinašali plošče.
Elvis Presley, Chuck Berry, Little Richard – za te ameriške junake so v Evropi prvi slišali v Liverpoolu. Korak za korakom je tam nastala scena, ki jo danes poznamo pod imenom Merseybeat. Ta glasbeni slog se je razvil v Liverpoolu in dobil ime po reki Mersey, ki lenobno teče skozi mesto. Merseybeat ni bil le slog, bil je gibanje mladih bendov, ki so skušali igrati na podoben, skoraj enak način. Preproste, nalezljive melodije, ujete v močan, enostaven ritem (beat), dopolnjene z večglasnim petjem, kar je zadevo povezalo v harmonijo. Klavir je v glavni vlogi zamenjala kitara, pesmi so bile pozitivne, vesele, optimistične. Skupine so se pojavljale ena za drugo. Sramežljivi Quarrymen, ki so jih leta 1957 ustanovili najstniki John Lennon, Paul McCartney in George Harrison, so se leta 1960 preimenovali v The Beatles. In legenda je zaživela.
Vas vse skupaj malce spominja na mesto ob Dravi? Upravičeno! Tudi naši žogobrcarji so se takrat še tolkli v drugi ligi in tudi mariborska mladina je bila dovzetna za tuje moderne glasbene vplive, zato si bo čez desetletje Maribor prislužil ime jugoslovanski Liverpool. A lepo po vrsti.
Hamburg kot prelomnica
"V Hamburgu smo postali bend, tam smo tudi odrasli. Vse prej je bilo otroštvo, v Hamburgu smo postali najprej mladeniči, nato pa ekspresno hitro tudi možje," so se Beatli spominjali svojih hamburških dni. Pozneje se bo pokazalo, da je bil njihov odhod na gostovanje v severnonemško prestolnico prelomen. Pet mladeničev – takrat še niso bili v slavni zasedbi, se je podalo v avanturo. Verjetno še bolj kot tamkajšnja glasbena scena (o rocku se jim tam leta 1960 niti sanjalo ni) jih je privlačil sloviti Reeperbahn, slavna hamburška rdeča četrt, polna prostitutk, droge in vsega, kar življenje lahko ponudi. Hudega ali lepega, če na zadeve pogledamo z očmi fantov, ki so komaj zakorakali v dvajseta leta, eni pa še to ne. Beatli so v Hamburg odšli dvakrat in obakrat ostali nekaj mesecev. Kakšna dogodivščina! Igrali so vsak večer, pogosto vse do jutra, tudi po šest do osem ur na noč. Selili so se iz kluba v klub, teh na Reeperbahnu tako ali tako ne zmanjka. A prav tam so našli energijo, izpilili odrske nastope, napisali številne pesmi in predvsem postali neverjetno uigrani, moderen mlad bend.
Po vrnitvi v Liverpool so jim bila vrata odprta. Za svojo bazo so si izbrali Cavern Club, takrat že rockovsko jazbino. Igrali so skoraj vsak večer, velikanska gneča in vročina sta bili stalnica, ta pravo energijo pa jim je dajala publika, ki je stala tik ob njih, se jih dotikala in norela z njimi. Zavladala je lokalna bitlomanija. Dogajanje seveda ni ostalo neopaženo.
Beatle je še dvakrat pobožala usoda. Prvič v liku Briana Epsteina, ki se je kar nekako sam določil za njihovega menedžerja in je imel v naslednjih letih sila pomembno, morda odločilno vlogo pri njihovem osvajanju sveta. Epstein je bil daljnoviden: fantje so usnjene jakne zamenjali za elegantne obleke, kaos, v katerem so se najbolje znašli, je zamenjala profesionalnost. Lokalni bend je začel pogledovati naokoli. In z vsako spremembo je publika bolj in bolj norela za njim. Nato se jim je zgodil še George Martin, producent pri založbi EMI. Ni mu bilo težko prepoznati neverjetnega potenciala skupine, a je želel še več. Od fantov je zahteval, da zamenjajo bobnarja, in tu se je zgodbi priključil Ringo Starr. Martin se je potrudil in preoblikoval marsikatero pesem, ki jo je tako že videl kot naslednji hit. Zgodilo se je neverjetno: povezali so se talent (The Beatles), menedžment (Epstein) in produkcija (Martin).
John Lennon, Paul McCartney, George Harrison, Ringo Starr – četverica, ki bo za vselej spremenila evropsko glasbo in si mimogrede pokorila še Ameriko in svet. Imena, ki jih še danes zdeklamira vsak vsaj malo izobražen ljubitelj rocka.
Kdo je kdo
Začel je pravzaprav John Lennon, ki še danes velja za prvega in najpopularnejšega med Beatli. Fant, ki je imel zvok v glavi. Nenehno neko melodijo, nekaj nedokončanega, kar ga je vleklo naprej. Lennon ni imel preveč srečnega otroštva, sicer pa, le kdo ga je v tistem sivem Liverpoolu imel. Držal se je bolj zase in po nizu naključij se je spoprijateljil z dve leti mlajšim Paulom McCartneyjem. Izkazalo se je, da sta odlična, zmagovita kombinacija. Kaos v Johnovi glavi se je fantastično dopolnjeval s Paulovim občutkom za red, za strukturo. Oba sta bila sijajna skladatelja in še boljša tekstopisca. Čez čas se jima je pridružil še George Harrison, najmlajši član bodoče zasedbe zvezdnikov. Najmlajši, a verjetno najbolj nadarjen. Kitara zanj ni bila le inštrument, in ko je zaigral, čeprav bolj po tiho, so poslušali vsi.
Legenda pravi, da sta John Lennon in Paul McCartney skoraj vsako dopoldne napisala kakšno pesem. Kar tako, mimogrede, kot del te ali one zafrkancije. Marsikatera od teh pesmi je pozneje postala hit, se prebila na prva mesta lestvic popularnosti. Občasno je kaj napisal še George Harrison. Med njimi je vladal tak ustvarjalni naboj kot morda nazadnje pri Mozartu. Le redko najdemo bolj produktivne genije, ki bi s svojimi deli začarali svet.
Popoldne so vadili. Dolgo, vse do popolnosti. Zvečer so igrali. Sprva nekaj znanega. Malo Chucka Berryja, malo Little Richarda. Ljudje so začeli migati, potem plesati, potem kričati. Ko so sledili še avtorski vložki, se je publiki začelo mešati. Znoj je kapljal, strune so se trgale, ojačevalci so pokali. A Beatli so še kar nabijali. Po koncertih, tam v začetku 60-ih, še ni bilo glamurja. Ni bilo limuzin. Samo utrujenost, smeh in pogovor. Analiza. Kaj je šlo dobro. Kaj ne. Kaj bi lahko bilo bolje. In naslednji dan enako. V tistih dneh, v tistih kleteh, med neštetimi ponovitvami se je rodil evropski rock. Rodilo se je nekaj, kar bo kmalu preseglo Liverpool. Ko se je leta 1962 skupini pridružil še Ringo Starr, je bilo vse nared. Nared za največji napad v zgodovini glasbe.
Eksplozija
Kar je sledilo, je bilo eno najhitrejših in najbolj neverjetnih "osvajanj sveta" v zgodovini – v komaj štirih letih je klubski bend iz Liverpoola prišel do absolutne globalne dominacije. Leta 1962 so Beatli izdali prvi singel, malo ploščo Love Me Do. Na videz skromno, preprosto, a s prepoznavnim zvokom, ki je poslušalcem takoj šel v uho. Začelo se je skromno, a premišljeno in skrbno načrtovano.
Leta 1963 je mali plošči sledila velika (album) Please, Please Me. Velika Britanija je ponorela, hiti kot She Loves You ali I Want to Hold Your Hand so doneli iz vseh zvočnikov. Zavladala je bitlomanija. Množice na koncertih so histerično kričale, mediji so podivjali. Štirje lepi fantje so sicer še imeli dolge lase, a povsem drugačen slog. Čistemu rocku so dodali pop, neverjetno posrečen koktejl je osvajal svet. "Mi sploh nismo vedeli, kaj se dogaja. Kar raslo in raslo je," je pozneje povedal Lennon.
Naslednje leto (1964) so jih povabili v ZDA. Vabilo, ki se ne zavrne, je prišlo s televizije, za gostovanje v slovitem Ed Sullivan Showu. Oddajo je spremljalo takrat neverjetnih 73 milijonov gledalcev. Če so Beatli v Veliki Britaniji in Evropi postali slavni, so v ZDA postali še bogati. Oboževalci so kupovali vse, kar je bilo povezano s tem bendom, ob prihodu na letališče ga je praviloma pričakala nekajtisočglava histerična množica. 11. februarja so Beatli imeli v Washingtonu prvi ameriški koncert v živo – igrali so na okroglem odru, koncert pa je prenašala televizija. Junija so skočili v Avstralijo, kjer jih je pričakalo 300.000 ljudi. Tu sploh ni šlo več za glasbo, temveč za gibanje – bitlomanija je zajela tudi najbolj oddaljene kotičke sveta.
Fantje so v slavi uživali, a je breme postajalo vse težje. Zasebnega življenja praktično niso imeli. Ustvarjalni naboj pa je še kar kipel. Album A Hard Day's Night, z legendarnim začetnim akordom naslovne pesmi, je prišel v povezavi s prvim filmom o Beatlih. Postali so globalno slavni, prvo ime glasbene scene. Sledila je največja svetovna turneja vseh časov, najprej po Evropi, nato po celem svetu. Kakšno leto je bilo to, 1965! Beatli so v le nekaj mesecih izvedli neverjetnih 74 koncertov. Začeli so v Evropi, poleti odleteli v ZDA in se znova vrnili v Evropo. Koncertna prizorišča so bila polna do zadnjega kotička. Dekleta so omedlevala, predvsem pa kričala. Okrog koncertnih dvoran se je ustavil promet, vstopnica za koncertno prizorišče je veljala celo premoženje. Leta 1965 so bila ozvočenja na prireditvah še razmeroma šibka. Strašno kričanje, tuljenje publike je zato privedlo do tega, da se ni nič več slišalo. Ne v dvorani, še na odru ne. "Lahko bi igrali kjerkoli, opazil tako ali tako ne bi nihče," je govoril Lennon. "Ničesar nisem slišal, le opazoval sem premikanje kolegov na odru in tolkel v njihovem ritmu," se je muzal Ringo Starr.
Zgodovinski koncert so imeli v New Yorku 15. avgusta 1965. Na Shea Stadiumu se je zbralo nekaj več kot 55.000 gledalcev, to je bil sploh prvi stadionski koncert v zgodovini rocka. Koncert, ki je na novo definiral glasbeno industrijo, kar naenkrat je postalo jasno, da so stadioni nadvse primerni za rockovske koncerte. Konec leta so se Beatli le umirili. Film Help je bil naslednja velika uspešnica, decembra so izdali dva albuma: Help, na katerem so zbrali pesmi iz filma, in Rubber Soul, ki so ga kritiki pozneje označili kot peti najpomembnejši album v glasbeni zgodovini. Konec leta 1965 so začeli kazati znake glasbene odraslosti. Slovita pesem Yesterday je bila nekaj povsem novega – Paul McCartney je zapel ob spremljavi godalnega kvarteta. V pesmi Norwegian Wood se pojavi zvok sitarja, indijskega brenkala, s katerim je bil obseden George Harrison. A norije še ni bilo konec, čakalo jih je še eno naporno leto. Žal so si izčrpanost vse pogosteje lajšali s prepovedanimi substancami. A tega takrat še nihče ni vedel …
Krščanstvo je v krizi ...
Na svojo zadnjo turnejo so se odpravili junija 1966. Najprej so čarali po Nemčiji, kjer jih je dočakalo enako vzdušje kot v prejšnjem letu. Hrup, kričanje, kaos. Iz Nemčije so odšli na Japonsko, tam pa šok: v sloviti športni dvorani Budokan se je zbralo več kot 10.000 ljudi, ki pa so sedeli mirno in v tišini poslušali njihove umetnije. Beatli so prvič po dolgih letih sploh slišali, kaj igrajo! Japonska je bila posebna tudi drugače: strogo varovanje, ko glasbenikom sploh niso dovolili zapustiti hotela, njihove grožnje so japonski varnostniki zlahka obvladali.
Z Japonskega so Beatli odpotovali na Filipine. Tam pa naslednja nesreča: pripotovali so kot globalne zvezde, zato jih je prva dama Imelda Marcos (tista, ki je imela v omari 8000 parov čevljev) povabila na uradni sprejem v predsedniško palačo. Po spletu nesrečnih dogodkov pa fantje vabila niso dobili v roke, zato jih ni bilo na sprejem. To na Filipinih takrat ni bila majhna stvar - njihova "ignoranca" je bila razumljena kot žalitev države in režima. Državna televizija je vse skupaj objavila, javno mnenje se je obrnilo proti Beatlom, množice so postale sovražne. Policija je umaknila zaščito, Beatli so ostali sami in zgodbo so komaj preživeli. Celo davke so jim ob izstopu iz države zaračunali kar v gotovini. To ni bil le incident, to je bil prelom. Beatli so izgubili občutek varnosti, a kaj, ko jih je čakala še ameriška turneja. Izkazalo se je, da bo ta sploh zadnja.
V začetku marca 1966 so Lennona intervjuvali za britanski časopis Standard Evening. Med razgovorom o tem in onem je beseda nanesla tudi na aktualni trenutek v svetu in vlogo krščanstva. Lennon je ocenil, da "je krščanstvo v krizi, ker, poglejte, trenutno smo mi bolj popularni od Jezusa!" V Britaniji so izjavo jemali kot del razgovora, v ZDA so jo iztrgali iz konteksta. Sledil je plaz sovražnih dogodkov: radijske postaje so prepovedale pesmi Beatlov, ljudje so javno zažigali njihove plošče, v številnih protestih so sodelovali celo člani Kukluksklana in zahtevali glave Glasbenikov. Lennon se je avgusta v Chicagu javno opravičil in razložil, da s svojo izjavo ni imel namena žaliti, a zaman – 29. avgusta so v San Franciscu Beatli še zadnjič javno zaigrali. Nato so se umaknili v studio, se iz koncertnih, stadionskih razbijačev prelevili v umetnike. "Končno smo lahko delali glasbo, ki je nismo mogli igrati v živo," je pozneje povedal Paul McCartney.
Kar je sledilo, je bila čista poezija. V naslednjih štirih letih so posneli sedem studijskih albumov, enega boljšega od drugega. Na lestvici najbolj cenjene rockovske revije Rolling Stone najdemo tri njihove albume med petimi najboljšimi vseh časov, še enega na desetem mestu in naslednjega na štirinajstem. Prodali so dobro milijardo plošč (po nekaterih ocenah skoraj dve), kar že samo po sebi prinaša milijardne zneske. Kje so še avtorske pravice, milijarde streamov, majice, filmi, licence. Če bi Beatli živeli danes, bi vsako leto zaslužili vsaj milijardo, vsak med njimi bi bil na lestvici najbogatejših glasbenikov. Na mestih od ena do štiri.
Škandali
Najbolj znane, od zavrnitve filipinske prve dame do Lennonove nesrečne izjave o Jezusu, smo že opisali. Med letoma 1965 in 1967 je bilo v skupini precej droge (tudi pozneje, a bolj individualno). Ob neškodljivi marihuani so eksperimentirali predvsem z LSD, substanco, ki so ji posvetili enega svojih največjih hitov Lucy in the Sky with Diamonds (velike začetnice so hkrati kratica prepovedane droge). Fantje so imeli tudi razgibano ljubezensko življenje. Omenimo le Lennonovo usodno zaljubljenost v nekaj let starejšo Japonko Yoko Ono ali škandalček, ko se je Harrison zapletel z Ringovo ženo Maureen.
Leta 1966 so se za naslovnico albuma Yesterday and Today oblekli v mesarje, likom pa dodali kose mesa in razkosane lutke. Menda kot protest proti vojni v Vietnamu, ki pa ni uspel. Naslovnico so hitro prepovedali in bili so jo prisiljeni zamenjati. Leta 1969 je svet bliskovito obkrožila "vest", da Beatli več javno ne nastopajo, ker je Paul McCartney že leta 1966 umrl v avtomobilski nesreči. Prav tisti, ki bo leto pozneje tožil člane skupine in zahteval "pravično" razdelitev dobička, češ da njemu pripada največ, saj si lasti največ avtorskih pravic.
Beatli danes
Velika četverica je bila rojena v začetku 40-ih let. Danes sta živa le še Paul McCartney in Ringo Starr, John Lennon in George Harrison sta že dolgo na drugi strani mavrice.
Lennon je umrl star komaj 40 let kot žrtev slovitega atentata, ko ga je 8. decembra 1980 zvečer pred vhodom v stavbo Dakota v New Yorku (ob Centralnem parku, kjer je glasbenik živel) ustrelil Mark Chapman. Le nekaj ur prej mu je član razpadlih Beatlov podpisal svoj zadnji album. Lennon je po razpadu skupine nadaljeval glasbeno kariero, delno z ženo Yoko Ono (mnogi jo krivijo za razpad Beatlov, a je bila je le eden od vzrokov), delno samostojno in se proslavil predvsem s svojimi mirovniškimi pesmimi – mnoge so postale hiti, ki jih prepevamo še danes.
McCartney je konec skupine zelo težko doživljal, se je pa hitro znašel in začel drugo, prav tako zelo uspešno kariero. V 70-ih je navduševal s skupino Wings, pozneje kot samostojni umetnik, ki je sodeloval in še sodeluje s številnimi zvezdniki. Če za koga, potem za Lennona in McCartneyja lahko trdimo, da nista postala "nekdanja člana Beatlov", temveč sta nadaljevala kariero. Paul McCartney je še danes ena najbolj spoštovanih osebnosti v svetu glasbe.
Tudi Harrison je nadaljeval kariero in je takoj v začetku 70-ih posnel zelo odmeven in uspešen album, na katerega je uvrstil pesmi, ki mu jih z Beatli ni uspelo posneti. Povleklo ga v duhovno življenje, v indijsko filozofijo, ki jo je predano propagiral skupaj s tamkajšnjo legendo Ravijem Shankarjem. Še pozneje je poskušal s filmom, nadaljeval z glasbo, dokler ga ni leta 2001, starega komaj 58 let, pokosil rak.
Ringo Starr je po razpadu skupine ostal v svetu šovbiznisa. Nadaljeval je z glasbo, se lotil filmov, televizije in še marsičesa. Še naprej je izredno popularen.
