Velike nogometne spopade ponuja osmina finala lige prvakov. Toda za nostalgike ga ni obračuna, kakršen bo med Liverpoolom in Bayernom, vladarjema sedemdesetih in osemdesetih. Kljub vsem pokalom, ki sta jih nanosila na kup, bi mu težko rekli rivalstvo. Rivalstvo na daljavo, morda, kajti žreb ju je na tekmah za evropski prestol združil le enkrat. Leta 1981 v polfinalu, ki so ga dobili Angleži. Udarila sta se še v polfinalu pokala pokalnih zmagovalcev '72, ko je zmagal Bayern, in na uradni tekmi nazadnje pred 18 leti v Uefinem superpokalu, ki ga je odnesel Liverpool.
Ena dinastija se mora sesuti sama vase, da se lahko začne druga. In dvojec nogometnih velikanov je moral počakati, da se razstavi sijajni Ajax. V Amsterdamu je Rinus Michels radiral vse dotlej znane postulate s svojo filozofijo totalnega nogometa. Seveda je pomagalo, da je imel Johana Cruijffa. Leto 1971 je bilo njuno, Ajax je prvič postal prvak Evrope. Potem pa je najprej odšel Michels, za trenerja v Barcelono. S Cruijffom v moštvu bi lahko za trenerja postavil kogarkoli, pa bi šlo zmagovito dalje. Drugi in tretji naslov zapored je vzel Romun Stefan Kovacs, preden je od doma pobegnil še Cruijff. Kam drugam kot k Michelsu v Barcelono.

Zmagovalec pretepa: Bayern

Stopnišče do prestola je bilo izpraznjeno. Kdo bi si mislil, da se bo po njem povzpel klub, za katerega nekaj let prej še doma v Nemčiji niso vedeli, kaj naj z njim. Zahodni Nemci so vse do leta 1963 igrali prvenstvo, sestavljeno iz petih oberlig. Poraz proti Jugoslaviji na SP '62 je bil eden od impulzov, da potrebujejo enotno ligo, ne na fragmente razbito prvenstvo. Ob ustanovitvi bundeslige so pri Bayernu verjeli, da sodijo vanjo, saj so bili tretji klub južne oberlige. Toda 1860 München je bil prvi. In ker zveza ni hotela dveh klubov iz istega mesta, so Bayern pustili med drugoligaši. Dve leti je trajalo, da se je le pojavil med elito. In ji pokazal talente, za katere se je zdelo, da bi lahko postali odlični nogometaši: Franza Beckenbauerja, Gerda Müllerja in Seppa Maierja.

O, bog, ta navija za Rangerse

Za trenerja je imela Boba Paisleyja. Toda prejšnji bos, legendarni Bill Shankly, ki je z besedami "rdeča je nevarnost, rdeča je moč" Liverpoolu dal povsem rdečo opravo, prej je igral v rdeče-beli kombinaciji, je še vedno hodil gledat treninge. S "šef" so ga naslavljali nogometaši, ko so ga videli ob igrišču. Zato je Paisley nekega dne stopil do njega, požrl cmok v grlu in ga prosil, naj ne hodi več blizu, vsaj med treningi ne, sicer si sam nikoli ne bo mogel zgraditi avtoritete med igralci. Vžgalo je, tako zelo je vžgalo, da je pred sezono 1976/77 izjemni napadalec Kevin Keegan preroško zinil: "Vse smo že osvojili v zadnjih petih letih. Imam občutek, da zdaj sledi še naslov evropskega prvaka." Da se ni bi motil, so redsi v finalu potolkli Nemce, Borussio iz Mönchengladbacha, on pa je odšel k - Nemcem. V Hamburg. Njegova zamenjava naj bi bil fant, čigar pot je še bolj čudna od Beckenbauerjeve.

Vrsta pri blagajni ni dovolj

Ponovitve Bayerna, treh naslovov v nizu, ni bilo. Ko je Liverpool, tedaj še aktualni prvak, izpadel v prvi rundi proti Dinamu iz Tbilisija, si je klub privoščil drzno potezo: prvi na Otoku si je čez dres dal napisati ime sponzorja. Navijači so škripali z zobmi, ko so zrli v japonski Hitachi na sveti rdeči podlagi. Predsednik kluba John Smith jih je miril: "Konec je časov, ko si je klub, kakršen je naš, svojo usodo lahko krojil z denarjem, ki priteka pri linici za prodajo vstopnic." Z novim denarjem si je lažje privoščil mladega Iana Rusha, ki je šel v zgodovino Liverpoola kot najboljši strelec in Evropo osvojil še v letih 1981 in 1984.
Toda raznorazni hitachiji so bili znanilec nove dobe. Začel se je nogometni svet denarja, v katerem je Bayern na evropski vrh sicer skočil še v letih 2001 in 2013, v katerem je Liverpool imel še leto 2005 in svoj čudež iz Carigrada, da sta kluba izenačena pri petih naslovih.