Neskončna nizko poraščena ravnina ob Karibskem morju, 35 stopinj v senci, ubijalska vlaga, skratka ničesar, kar bi na tem koledarskem listu dišalo po domu. Pozno zvečer je znosnejše. Rad sedim na odprtem, kozarec rdečih mišic, dim ameriškega kavboja in že z mislimi odtavam v svoj svet. Nazadnje je švigalo o tisoč in eni resnici o vinu.
Kultura pitja vina se v naši družbi dviguje, a je še daleč od tiste, ki bi obljubljala dostojen status brezskrbne prihodnosti. Slednja nikakor ne more biti le v tem, kako držimo kozarec ali da znamo izbrati pravo vino k pravi jedi, da ga ohladimo na primerno temperaturo in tako naprej.
Pijani, vinjeni, kulturni
Čar vzgoje kulture pitja je spoznavanje, učenje, primerno tolmačenje užitkov in prenašanje na bodoče generacije. To ni le poslanstvo sommelierjev, temveč vseh nas. Konec koncev imamo v slovarju knjižnega jezika tudi neposrečen izraz za alkoholiziranost. Najraje ji rečemo vinjenost, kakor da bi vseh deset litrov etilnega alkohola letno na prebivalca zaužili le z vinom. V resnici ga kakšnih 45 odstotkov, preostalo pa preide na pivo in druge alkoholne pijače. Že to je odraz kulture in vzgoje.
V Franciji je steklenica vina stereotipno prisotna na vsaki mizi družinskega obeda. Tudi otroci ga smejo pokusiti, seveda "za prst" v primernem kozarcu. A preden pride do okušanja, so najprej poučeni o tem, kako je nastalo, kako držijo kozarec, kako ga povonjajo in na koncu sami izrazijo občutke, kaj so okusili. Četudi Francozi sodijo visoko na prej navedeni lestvici (sicer zaužijejo na prebivalca manj kot mi), pa je resnična stopnja alkoholizma med najnižjimi v Evropi.
V domačih krogih pogosto nimamo vseh pripomočkov za ravnanje z vini, a se z nekaterimi napotki lahko močno približamo primernosti tovrstnega rituala. Že ob nakupu steklenice vina se soočamo z vprašanjem, kam jo shraniti. Najslabša rešitev je steklenico postaviti na polico v dnevni sobi, kot kakšen okrasek ali ne vem kaj. Vino je živa stvar, ki potrebuje temo ali nežno svetlobo, zadovoljivo vlago, konstantno nižjo temperaturo in horizontalno lenarjenje. Tudi če nimamo kletnega prostora, naj bo vsaj v shrambi, ki je po navadi najmirnejši, najtemnejši in najhladnejši prostor bivališča.
Zakaj steklenice ležijo?
Poznamo navojne, steklene in plutaste zamaške. Le pluta, ki jo pridobivajo iz skorje hrasta plutovca, je porozna, kar pomeni, da diha in se razteza oziroma krči. Na ta način zrak zelo počasi pronica v steklenico in tako omogoča primerno zorenje oziroma staranje v steklenici. Če je tega zraka preveč, lahko vodi od želene mikrooksidacije do oksidacije, česar si seveda ne želimo.
Najslabše je steklenico postaviti na polico v dnevni sobi
Nikoli v zamrzovalnik za 15 minut
Frapiranje je v bistvu ohlajevanje, a to ne pomeni, da steklenico položimo v zamrzovalnik za 15 minut, saj na takšen način sprožimo prevelik šok, kar se bo odrazilo tudi v senzorični percepciji. Posodo napolnimo z ledom, ga potresemo s soljo, kar povzroči hitrejše taljenje in tako sproščanje hladu, dodate nekaj curkov hladne vode in naprava je pripravljena. V posodo pokončno oziroma nekoliko pod kotom vstavimo steklenico in jo nežno s svaljkanjem vratu med dlanmi vrtimo okoli svoje osi. Na takšen način boste belo vino najhitreje ohladili.
Šambriranje je postopek nežnega segrevanja, s katerim po navadi temperiramo rdeča vina, če so prehladna. Nikakor steklenice ne položimo pod curek vrele vode, saj s tem uničimo vse. Idealna rešitev je, če vino pravočasno prinesemo iz hladnega prostora in ga zavijemo v prtiček. Na meji dovoljenih opcij je tudi nekoliko segreti karafo oziroma stekleno posodo in nato vanjo pretočiti vino.
Tisoč in ena? Resnica ali laž? Ne, števila so v tem primeru popolnoma odveč.
Vsaka zgodba ima svoje pero.
