V Mariboru je vsaj sedemdeset lokacij, kjer so si zavetišče našle brezdomne mačke. To so večinoma kolonije do tridesetih mačk v zapuščenih stavbah, najpogosteje so skupnost oblikovale same in v njih prevladujejo samice. Zato, da preživijo in se ubranijo pred svojimi sovražniki, med katerimi so tudi ljudje. V Melju je eni takšni skupnosti v vsakdanjo pomoč Aleksander Malov. "Pozimi imajo tu mir, ki ga imajo rade," je rekel ob našem obisku. Tistih, ki si poleti naredijo tam zabavo na prostem, ni. "Vendar oster mraz mačkam škodi. Ko je minus, morajo imeti zavetje, v katerem ohranijo potrebno temperaturo. Brez hranjenja takrat, ko je zmrzal, ne bi preživele."

Niso nikogaršnje, ampak naše

Nikogaršnje jim eni tudi rečejo. In divje. A Malov spomni, da so jih ljudje odvrgli in prepustili samim sebi, da životarijo in se razmnožujejo. "Če smo dosledni, nobena od pogostih oznak ni pravilna, ker so te mačke naša skupna last in odgovornost. So namreč produkt človeškega ravnanja z živalmi."

Mačja zvestoba do groba

Malov je delo, ki ga opravlja prostovoljno in brezplačno, nasledil od gospe, ki je prej to počela, a ni več zmogla. "Prosila me je, da sem šel nekajkrat tja, in leta so hitro tekla," se nasmehne. Pravi, da prej nikoli ni bil kakšen velik ljubitelj mačk. "Rad sem sicer imel živali, v rani mladosti sem celo razmišljal, da bi bil veterinar, vendar me je poklicna pot odpeljala drugam."
Odkar prihaja dvakrat dnevno na točko, kjer so za mačke dva prostora z ležišči, odprti prostor, je drugače. Mačke se zelo navežejo na človeka, to je tista prava zvestoba do groba, tega pri ljudeh skorajda ni več. Hvaležne so, da jih braniš. Tudi tiste, ki v rani mladosti, ko se oblikujejo, z ljudmi niso imele dobrih izkušenj, postanejo zaupljive." Predvsem pa pridejo vsak dan ob istem času na zajtrk in kosilo.