Zmago Gomzi
Drugega oktobra bo minilo točno trideset let od sijajnega dosežka kegljačev mariborskega Konstruktorja. V nemškem mestu Plankstadt so leta 1993 na tekmovanju za klubski svetovni pokal pokorili vse tekmece in osvojili zlato kolajno. Mariborčani so postali najboljši kegljaški klub na svetu. Čeprav so kot slovenski prvaki še nekajkrat nastopili na tovrstnih prvenstvih, dosežka niso nikoli več ponovili, so pa na tekmovanjih za evropski klubski pokal in pokal NBC nekajkrat osvojili drugo ali tretje mesto.
Delo opravljeno, želodec prazen
Dosežka se živo spominjam, saj sem kot poročevalec Večera ekipo Konstruktorja spremljal v Plankstadu in bil priča zgodovinskemu dosežku mariborskega (in slovenskega) kegljanja. A tudi zaradi tega, ker sta se v nedeljo ob vrnitvi v Maribor kombija ustavila v avstrijskem Rosenbergu, kjer je novinarski kolega Zoran Milovanovič z Radia Maribor na bencinski črpalki po telefonu poslal kratko sporočilo o tekmovanju, ko pa sem za njim začel narekovati veliko daljše poročilo naši tajnici v športnem uredništvu, gospe Cvetki Lešnik, ki je ob tipkala članke na svojem črnem pisalnem stroju iz druge svetovne vojne, me je po nekaj stavkih godrnjava uslužbenka na črpalki prekinila, češ da telefon črpalke ne more biti tako dolgo zaseden. Razočaran in jezen sem zapustil črpalko in nov telefon našel v pisarni restavracije, kjer so se kegljači že mastili s poznopopoldanskim kosilom - tam mi je prijazen šef restavracije dovolil uporabiti telefon. Gospa Lešnik se je zelo trudila, a na starem tipkarskem stroju je vse šlo počasi, po dobri uri in pol so kegljači, ki so se že okrepčali, začeli trkati po oknu, češ, čakamo te, podvizaj se. Malo pozneje sem oddal poročilo, sedel v kombi in hajd proti Mariboru s praznim želodcem. Takšno je pač delo novinarjev ...
Spodbudno v predtekmovanju
Izkušeni trener Konstruktorja Milan Amer se je odločil, da v Plankstadt za vsak primer potuje osem kegljačev: Franc Kirbiš, Bojan Pihlar, Bogdan Hribar, Harry Steržaj, Stane Nareks, Miro Truntič, Stane Gmajner in Darko Merčnik. Mariborčani so bili prvi dan kvalifikacij s skupno 1851 podrtimi keglji (Hribar 923, Steržaj 928) za zagrebškim Medveščakom (1949), romunskim Vulkanom (1906) in nemško Victorio Bamberg (1892) četrti. Drugi dan sta keglje podirala Nareks in Kirbiš, prvi je podrl 935 kegljev, drugi pa s sijajnim nastopom 1003 keglje, kar je bil tudi najboljši dosežek na tekmovanju. Mariborčani so se s skupno 3789 podrtimi keglji v finale uvrstili kot tretji, za Medveščakom (3812) in Bambergom (3805) ter pred Vulkanom (3787).
Bogdan Hribar junak finala
Finale se je za ekipo Konstruktorja začel odlično. Prvi je kegljal Nareks in podrl 971 kegljev, Steržaj kot drugi kegelj več in po nastopih dveh kegljačev iz vsakega kluba je Konstruktor s skupno 1943 podrtimi keglji za Medveščakom zaostajal le še za sedem kegljev, nemški in romunski klub pa veliko več. Nato je na stezo stopil Kirbiš, še enkrat je kegljal sijajno, podrl je 992 kegljev in ekipo Konstruktorja popeljal v vodstvo s kar 57 podrtimi keglji več od Medveščaka. Mariborčanom se je nasmihalo prvo mesto, toda Pihlarju, ki je kot zadnji kegljal za Konstruktor, ni šlo najbolje od rok, je pa šlo večkratnemu svetovnemu prvaku Nikoli Dragašu (Medveščak) in po prvih 50 lučajih je prednost mariborskega kluba skopnela na 17 kegljev. Tedaj je trener Amer Pihlarja zamenjal s Hribarjem. Pihlar je kasneje svojo menjavo komentiral takole: "Z odhodom s steze sem pravzaprav okrepil ekipo!"
In res jo je, čeprav je Hribar začel skromno - po 100 lučajih je prednost Konstruktorja znašala le še enajst kegljev, po 150 lučajih pičlih devet, v zadnji seriji pa nekaj trenutkov le še štiri. Toda Zagorjan je ob bučnem navijanju s tribune "cigl-malta, cigl-malta, les, les les" v prelomnih trenutkih zaigral odlično in prednost pred Medveščakom do konca tekme povečal na 24 kegljev. Konstruktor je podrl 3856 kegljev, Medveščak pa 22 kegljev manj.
Slavje v mariborski ekipi je bilo po veličastni zmagi nepopisno, v objem kegljačev, ki so spisali najbolj svetle strani zgodovine mariborskega kegljanja, so skočili tudi Gmajner, Truntič in Merčnik, ki sicer niso dobili priložnosti za dokazovanje, so pa soigralce glasno spodbujali ob njihovem pohodu na kegljaški Olimp.
Spomnim se, kot da je bilo včeraj
Ko sem se v teh dneh pogovarjal z junaki mariborskega kegljanja v letu 1993 - Amer in Nareks sta žal že preminila -, so se vsi zelo dobro spomnili tedanjega zmagoslavja. "Spomini so krasni, nepozabni. Kadar se srečamo, običajno je to na vsakoletnem pikniku kegljačev Konstruktorja, podoživljamo sijajni uspeh iz Plankstadta. Predtekmovanja in predvsem finala se spomnim, kot da bi se to dogajalo včeraj. Zmaga na klubskem svetovnem pokalu je bila izjemen dosežek tedanje ekipe, ki je zablestela v pravem trenutku," se spominja Bojan Pihlar, ki je leta 2004 končal aktivno tekmovalno pot in od tedaj kot trener prve ekipe osvojil trinajst (od skupno šestnajstih) naslovov državnega prvaka.
Plankstadt je v zelo lepem spominu ostal tudi Francu Kirbišu. "To je bil največji klubski dosežek Konstruktorja, ponosen pa sem tudi na to, da sem bil izbran za najboljšega igralca svetovnega pokala. Tudi moji soigralci so bili odlični in vsi so bili zaslužni za imeniten dosežek, seveda tudi trener Amer, ki je spretno vodil ekipo. Trenutka, ko smo v zrak dvignili pokal, ne bom nikoli pozabil," je poudaril nekdanji as slovenskega kegljanja.
Edini Neštajerec v ekipi Konstruktorja je bil Ljutomerčan Harry Steržaj, še eno veliko ime slovenskega kegljanja. "Na sijajni dosežek se večkrat spomnim. Ko se srečamo člani tedanje ekipe, beseda nanese tudi na zmago v Plankstadtu. Takrat mi je pri srcu zelo toplo. Dosežek iz leta 1993 mi je ostal v spominu tudi zaradi tega, ker smo kot povabljenci NK Maribor ob koncu oktobra pred tekmo pokala Uefe med Mariborom in Borusio Dortmund stopili na atletsko stezo pred tribuno in bili deležni gromkega aplavza množice gledalcev."
Čeprav je bil junak finalne tekme, Bogdan Hribar zasluge za zmago pripisuje vsem sotekmovalcem. "Ko sem zamenjal Pihlarja, sem bil naprej malo nervozen, nato pa iz minute v minuto manj. Vedno bolj sem užival, in ko sem si v zadnjih lučajih priigral visoko prednost, sem le še dokončal delo. Bilo je krasno, kdo bi pričakoval prvo mesto?! Po nastopu mi je Dragaš z opaznim razočaranjem stisnil roko. Tega dneva ne bom nikoli pozabil."
V Plankstadtu niso dobili priložnosti za igro, a so Truntič, Gmajner in Merčnik delež k zmagoslavju ekipe prispevali z bučnim navijanjem na tribuni. "Po osvojitvi pokala smo si dali duška in vožnja domov je minevala v sproščenem ozračju," se spomni Miro Truntič. "Resda nisem zaigral, a sem bil na tribuni glasen navijač. Še posebej v finalni tekmi, spomini nanjo so čudoviti," pravi Stane Gmajner. Podobno je povedal Darko Merčnik. "Biti del šampionske ekipe je bila zame velika čast. Plankstadt sem zapuščal zelo ponosen. In na ta naš skupni podvig sem ponosen še danes."
