Lokalne volitve so najbolj zanimive v Mariboru. Pa ne zato, ker se drugje ni prijavilo toliko kandidatov. Niti se ne zdijo najbolj zanimive ravno meni, ker sem star, izobčen Mariborčan. Zanimive so zato, ker simbolizirajo spopad med tremi tipi političnih figur, političnega angažmaja, politične samopromocije, političnih vrednot.
Te tri tipe seveda utelešajo nekdanji župan Franc Kangler, (do)sedanji župan Andrej Fištravec in novinec Saša Arsenovič. In ti trije tipi so: mučenik, brezveznik, amater.

Kangler

Kangler uteleša profil samovšečnega, nikoli za nič krivega, najbolj poštenega, najbolj pametnega pa vztrajnega in trmastega, kao sposobnega, a nerazumljenega politika oziroma kandidata, ki so ga zmanipulirani volivci morali nekoč s foteljem vred odnesti s položaja, ker sam ni hotel, ker ima pač vedno on prav in ne ljudstvo.
Kangler je tudi simbol človeka, ki se mu je godila krivica. Vse te tožbe proti njemu, ki so bile opuščene, so zanj in za privržence dokaz, da je pokončen in pošten - čeprav je bolj verjetno, da so tožilci nesposobni. Tako zdaj jezdi na valovih mučeništva in mu, sodeč po anketah, še kar dobro kaže.
In tako kot je res, da je bila averzija do Janše eden od razlogov za Kanglerjev untergang leta 2012, je danes tudi res, da je lahko akumulirana desničarska jeza razlog za njegov eventualni comeback.

Fištravec

Fištravec je ob svojem pohodu na Ulico heroja Staneta simboliziral model obetajočega alternativnega župana. Seveda pa se je po izvolitvi hitro izkazalo, da ni imel pojma, v kaj se spušča, in da je predvsem precenjeval svoje sposobnosti. Fištravec ne bi mogel postati župan niti v najbolj norih sanjah, če ne bi bil pred njim na tej funkciji klavrni Kangler. Frustrirani in frustrirajoči Fištravec je bil ob svojem nastopu do neke mere celo fenomen novega obraza, ki pa se je v mandatu preobrazil v sliko Doriana Graya - torej v podobo nemoči in nesposobnosti bolj humanistično razmišljujočega kot pa operativno delujočega posameznika, ki se v slovenskem političnem sistemu enostavno ne znajde.

Bourdain

Arsenovič mi je uganka. No, ne čisto. Imam svojo teorijo, zakaj se je spustil v ta Trivial Pursuit - čeprav seveda upam, da se motim.
Zakaj se človek kot Arsenovič spusti v politiko? Kako mu lahko pride na misel, da bi postal župan? Od kod mu ta altruistična ideja, da bi na oblastniški, eksekutivni funkciji naredil nekaj dobrega za sokrajane?
Blagopokojni chef Anthony Bourdain v svoji avtobiografiji Kuhinja strogo zaupno opisuje mentaliteto kulinaričnih amaterjev - zdravnikov, odvetnikov, profesorjev, podjetnikov vseh sort - in to uspešnih, samorealiziranih -, ki se nekega dne odločijo, da bodo odprli restavracijo. Ljudje, ki znajo uživati v dobri hrani in znajo tudi sami dobro kuhati, se projekta lotijo za svojo dušo. Prijatelji jim že pol življenja govorijo: "Ej, stari, ti tako dobro kuhaš, ti bi moral odpret restavracijo!" Bo pa že nekaj na tem, ne?
Čez leto ali dve restavracija klavrno propade, privoščljivo zaključi zgodbico Bourdain. Ker v resnici niso imeli pojma, v kaj se spuščajo, kako to funkcionira, kako se stvári streže.

Niti Cerar niti Šarec niti Špenga niti Janković

No, po mojem je Arsenovičev adut v tem, da je v političnem smislu amater. To je dokazal, še preden se je sploh uradno evidentiral kot kandidat - najprej na predlog SMC, ker se mu ni dalo tik pred zdajci zbirati podpisov, pa potem vendarle s podpisi, ki jih je zbral zlahka in hitro, pa da si pusti zdaj srati na glavo vsakemu, ki pride mimo, češ, zapufan in v konfliktu interesov itd.
Arsenovičeva improvizacija je dvorezna in se seveda lahko obrne proti njemu. (Čeprav je treba vedeti, da Mariborčani v povprečju niso tako hudobni kot Slovenci v celoti.) Je pa seveda dejstvo, da je Arsenovičev meteorski pristanek na kandidaturo eksperiment drugačne in zelo posebne vrste: kaj lahko naredi na javni, županski funkciji nov obraz - kakršnih smo videli že ničkoliko -, ki je za mesto že marsikaj naredil kot privatnik, podjetnik? Ker nota bene: Arsenovič ni niti Cerar niti Šarec niti Špenga - niti Janković, for that matter -, niti en iks-ipsilon, ki je iz oportunizma ali samovšečnosti in samoprecenjevanja šel v politiko.