Nataša Grandovec, diplomirana oblikovalka nakita
Obdobje srednjega veka je trajalo tisoč let. Pričelo se je v petem stoletju z razpadom rimskega imperija in trajalo do petnajstega stoletja, do vzpona renesanse.
Srednji vek imenujemo tudi obdobje mraka in ga vidimo kot čas praznoverja, ignorance in nerazsodnosti. V poznem srednjem veku, med dvanajstim in petnajstim stoletjem, so moški, ženske in otroci nosili zelo malo nakita, najpopularnejši pa so bili prstani in broške. Srednjeveška oprava je bila relativno preprosta, narejena iz težke volne, pri vratu speta z broško ali zaponko, najbolj zaželene pa so bile broške v obliki srca. Broške in prstane so nevestam poklanjali ženini kot simbol krepostnosti.
Včasih so nosili tudi pasne sponke različnih oblik iz plemenite ali pozlačene kovine.
Materiale za nakit so izbirali zelo pazljivo, saj so verjeli, da ima vsak dragoceni kamen posebne lastnosti, in so jih nosili kot amulete. Za veliko kamnov je veljalo, da imajo določene zaščitniške lastnosti. Safirje so uporabljali za škofovske prstane, saj naj bi ščitili pred poškodbami, goljufijami, nesrečami, ugrizi kač, hkrati pa pripomogli, da je bil lastnik takega kamna priljubljen pri Bogu in ljudeh. Za ametiste so verjeli, da preprečujejo opitost, diamanti pa naj bi ščitili pred kugo. Turkizi naj bi imeli zdravilne lastnosti in moč posrkati vase bolezni.
Kamen zeleni bufonit (žabji kamen) je bil še posebno priljubljen. Verjeli so, da nastaja na glavi krastač. Zanje so mislili, da se pričnejo potiti, ko pridejo v stik s strupom. Tako so bufonite, ki so v resnici fosilizirani zobje lepidotusa, izumrle ribe iz obdobja jure, vdelovali v prstane, saj naj bi nosilca tega kamna s potenjem opozarjali na prisotnost strupov in hkrati razstrupljali. Obstajala so točna navodila, kako je krastači treba odvzeti kamen. Živo žabo je bilo treba prekriti z rdečo tkanino in počakati, da izloči kamen. Priporočljivo je bilo, da se kamen hitro pospravi, preden bi ga krastača zahtevala nazaj.
Bolj eksotične materiale, kot so korale, za katere so verjeli, da so rog samoroga, in starodavne kamnite puščice, ki so jih imenovali kačji jeziki, so si zavezovali okoli vratu in jih uporabljali kot nakit. Za vsakega od teh materialov je veljalo, da odkrivajo strupe, nekateri od njih pa so imeli še dodatne pozitivne učinke. Korale so bile vsesplošno znane kot močna zaščita pred boleznimi, krepile naj bi tudi srce. Najpogosteje so jih kot amulete vezali okoli vratu otrokom.
Poleg kamnov, ki so jih nosili zaradi njihovih magičnih lastnosti, so verjeli, da imajo iste moči tudi religiozni napisi in simboli. Tako so mnoge broške in prstane krasili napisi Jezus, napis INRI, Ave Maria, imena treh kraljev, Kasparja, Baltazarja in Melhiorja, pa naj bi ščitila popotnike in veljala tudi kot zaščita proti epilepsiji.
V literaturi štirinajstega in petnajstega stoletja je mogoče zaslediti, da je bilo priporočljivo, da se na prstane in nakit vgravirajo magične besede. Med njimi so bile tiste, ki so preprečevale določene bolezni (proti zobobolu beseda BURO Berto Berneto, proti epilepsiji Ananazpata), besede za astrološka znamenja in zvezdne konstelacije.
Nakit srednjega veka je služil tudi kot označba za določen poklic. Prstani niso bili samo znak prestiža, pač pa so bili, na primer pečatniki, tudi neka vrsta osebne izkaznice. Najpogosteje so jih nosili na kazalcu ali palcu in so imeli pomembno vlogo pri pečatenju dokumentov in dokazovanju avtoritete in identitete. Papeži so ob posvetitvi dobili prstane, ki so predstavljali znak avtoritete in so jih nosili na sredincu desne roke. Seli in ženitni posredniki so nosili embleme, ki so predstavljali njihov poklic. Ti so bili velikokrat narejeni iz svinca in so jih nosili kot značke na pokrivalih ali pa na oblačilih.
Ogrlice v srednjem veku, vse do petnajstega stoletja, niso bile pogoste, potem pa so se pojavile preproste moške zlate verižice, ovekovečene na portretih flamskih mojstrov. V poznem petnajstem stoletju so kot obvezen del moške oprave nosili na klobukih značke. Ta tradicija se je nadaljevala tudi v šestnajstem stoletju. Uhanov in zapestnic praktično niso nosili.
