Letos mineva 50 let od tedaj, ko so košarkarji Maribora 66 igrali v prvi jugoslovanski zvezni ligi. Uvrstitev vanjo je bila velik dosežek na novo oblikovane ekipe, ki so jo sestavljali košarkarji treh tedanjih mariborskih klubov - Branika, ŽKK Maribor in MTT. Ustanovni občni zbor KK Maribor 66 je bil 6. aprila 1966 v prostorih restavracije Ljudski vrt v Mladinski ulici. Prvi trener Maribora 66 je bil Miha Rostaher, klub je že naslednje leto osvojil peto mesto v slovenskem prvenstvu, kar je bilo dovolj za napredovanje v drugo jugoslovansko zvezno ligo zahod. V sezoni 1967/68 je presenetil z naslovom prvaka te lige in si zagotovil kvalifikacije za uvrstitev v prvo zvezno ligo. Toda v Slavonskem Brodu Mariborčani niso bili kos kos Mladosti iz Zagreba, Rabotničkemu iz Skopja in Borcu iz Čačka, doživeli so tri poraze in sanje o igranju v prvi zvezni ligi tedanje Jugoslavije se jim niso uresničile.

Prek Slovana v elito

Jeseni leta 1968 je treninge prevzel Slavko Kline in Maribor 66 je pod njegovim vodstvom prvenstvo v drugi zvezni ligi v sezoni 1968/69 končal na vrhu skupaj z ljubljanskim Slovanom; po tedanjih pravilih sta tekmeca za naslov prvaka odigrala tretjo, odločilno tekmo. Ta je bila 19. oktobra 1969 v Domžalah, spremljalo jo je približno tisoč gledalcev, med katerimi je bil častni gost Stane Dolanc, član izvršnega biroja Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, sicer velik ljubitelj košarke. Ob spretnih menjavah trenerja Slavka Klineta so si Mariborčani v drugem polčasu priigrali deset točk prednosti, slovanovci pa so v nadaljevanju z ostro obrambo onemogočali mariborske košarkarje v prodorih pod koš. V 37. minuti je Slovanu uspel preobrat z vodstvom 65:62 in boj za vsako žogo in koš je postajal vedno bolj ogorčen. V zadnjih sekundah se je Mariboru posrečil zasuk, povedel je z 69:67, košarkar Slovana Sušnik je izvajal dva prosta meta, prvega je zgrešil, drugega zadel, nekaj sekund zatem pa sta sodnika odpiskala konec tekme in vijoličasti so si z zmago 69:68 zagotovili igranje v prvi zvezni ligi. Po tekmi je na igrišču zavladalo nepopisno veselje, nekaj stotin mariborskih navijačev je skupaj s košarkarji naredilo pravi klobčič navdušenja, čestitk, solz in objemov ni manjkalo.

Gledalci napadli sodnika

Slavko Kline je ekipo vodil le pet tekem, saj je odšel na študij v Ljubljano, zamenjal ga je Nikola Mišović iz Čačka, ki pa ni izpolnil pričakovanja vodstva kluba. Mariborčani so prve štiri tekme, ker v Mariboru ni bilo ustrezne dvorane, igrali v Tivoliju v Ljubljani in zapovrstjo izgubili proti Borcu iz Čačka, Olimpiji in Crveni zvezdi, nato so gostovali v Skopju in doživeli poraz še proti Rabotničkemu.
Tekmo petega kroga so odigrali v dvorani B Mariborskega sejmišča, prvič pred svojimi navijači. Dvorana, ki je sprejela približno 1500 gledalcev, je bila premajhna, da bi lahko sprejela vse, ki so si želeli ogledati tekmo proti Zadru. Gostje so zmagali 78:76, po tekmi pa so gledalci, nezadovoljni s sojenjem, napadli sodnika. Tekmovalna komisija je Maribor 66 kaznovala s prepovedjo igranja dveh tekem v dvorani na sejmu in od takrat so se vrstili le še porazi. Bolj ali manj je bilo jasno, da se mariborski košarkarji kot amaterji ne bodo mogli enakovredno kosati z Olimpijo, Partizanom, Crveno zvezdo, Zadrom, Jugoplastiko in drugimi prvoligaši. Naslov je tisto sezono osvojila Olimpija z Ivom Daneuom, Borutom Bassinom, Vinkom Jelovcem, Aljošo Žorgo ... Maribor 66 je brez zmage prvenstvo končal na zadnjem, dvanajstem mestu.

Brez zmage, a z lepimi spomini

Večina nekdanjih košarkarjev Maribora 66, ki so igrali v prvi zvezni ligi, se je po 50 letih zbrala v gostilni Pri treh ribnikih v Mariboru in obujala spomine na igranje v drugi zvezni ligi in še posebej v prvi. "Spomini na leta, ko sem nosil majico Maribora 66 in bil pozneje tudi trener ekipe, so neizbrisni. Po uspešnih igrah v drugi zvezni ligi je bila uvrstitev v prvo ligo podvig. Nihče v Mariboru ni verjel, da bi nam to lahko uspelo," je povedal Slavko Kline. "Igranja v prvi ligi smo se vsi zelo veselili tudi zaradi številnih košarkarskih privržencev. Tedanja mariborska oblast nam je, ko smo se potegovali za uvrstitev v prvo ligo, obljubljala pomoč, a s figo v žepu. Verjetno ni verjela v naš podvig. Če bi nas denarno podprla, bi si lahko privoščili nakup kakšnega kakovostnega košarkarja in tudi za nagrade domačih košarkarjev bi nekaj ostalo, toda dobili nismo nič in celo ostali brez dveh ali treh igralcev. V primerjavi z drugimi prvoligaškimi klubi smo bili amaterji in po letu dni smo se morali posloviti od prve lige. Ostali pa so lepi spomini."

"Kar pri srcu me stisne"

Iz Ljubljane je na srečanje pripotoval 74-letni Franc Benet, ki je kot branilec najprej igral pri ŽKK Maribor, nato pa pri Mariboru 66. "Košarki sem daroval najlepša leta, ob šoli me je zanimala le še košarka. Spomini so prelepi, lepo se počutim tudi med nekdanjimi soigralci, ki jih sicer poredko videvam. Ko sem zapustil Maribor in se preselil v Ljubljano, sem ostal v košarki kot trener vseh selekcij KK Domžale. Pozorno spremljam slovensko košarko in pri srcu me stisne, ko se spomnim, kaj se z njo dogaja v mojem rojstnem mestu. Maribor potrebuje ekipo v prvi slovenski ligi, kako to doseči, pa najbolje vedo tisti, ki se spoznajo na ta šport. Nadarjenih fantov zagotovo ne manjka, treba jih je košarkarsko vzgojiti in poskrbeti, da bo za njihov razvoj tudi dovolj denarja."
Branilec je bil v prvoligaški ekipi tudi 74-letni Boris Židanik. "Z nekdanjimi soigralci ohranjam prijateljske vezi in vsako srečanje jih le še utrjuje. Igranje v prvi ligi je bilo za nas velik izziv, a smo hitro spoznali, da se ne bomo mogli kosati s tedanjimi najboljšimi jugoslovanskimi klubi. Mi smo igrali iz ljubezni do košarke, oni za denar. Tekme v hali B Mariborskega sejmišča so bile dobro obiskane, toda tekmeci so bili premočni, da bi se gledalcem oddolžili s kakšno zmago."

Pomanjkanje centimetrov

Jure Jurančič, ki mu je 69 let, je bil eden najmlajših v mariborski ekipi, a med najvišjimi, še zdaleč pa ne tako visok kot večina centrov drugih ekip. Toda pod košem se je dobro bodel z njimi. "Vesel sem druženja nekdanjih soigralcev. Ko se spomnim tekem v prvi ligi, me vedno prežema topel občutek, čeprav smo v ligi igrali le leto dni. Ni se bilo lahko kosati z neprimerno višjimi košarkarji, bil sem nižji od domala vseh. Pomanjkanje centimetrov sem skušal nadomestiti z borbenostjo. Ni bilo okrepitev in ne denarja. Sedanje stanje v mariborski košarki je klavrno, ne vem, kdo bo potegnil voz iz brezna."
Podobne težave je imel pri ruvanju pod košema tudi zdaj 73-letni in 189 centimetrov visoki Branko Fink, ki je pred prestopom v Maribor 66 igral za ekipo mariborskega MTT. "Ker so bili centri drugih klubov občutno višji od mene, sem se za vsako odbito žogo moral ruvati z njimi, denimo tudi z 208 centimetrov visokim Vinkom Jelovcem iz Olimpije. Bil sem borec, s 95 kilogrami sem si prostor za žogo pod košema ustvarjal na moč, a se vselej ni izteklo po mojih željah. Škoda, da smo v prvi ligi igrali le leto dni. Kljub temu se je nabralo za zvrhan koš spominov, ki smo jih podoživljali na prvem srečanju leta 2016 in jih podoživljamo tudi na sedanjem. Upam, da se bomo srečali še večkrat in da prijetni spomni še dolgo ne bodo utonili v pozabo," je povedal Fink.