Skušnjava je velika! Leto, ki je za nami - se bojim, da tudi leto, ki je pred nami -, ponuja toliko "anekdot", da bi moral začeti s tem, kako je ljudstvo šlo tako složno v karanteno, da so si vladarji, še preden so obglavili vojsko, policijo in kulturo, lahko zvišali plače, prekupčevalci z reševalnimi golfi, ki še vedno ne vozijo, pa si kupili mercedese za žalne sprevode, zaradi katerih je s svetovno rekordno hitrostjo vsak dan manj problemov z ostarelimi, bolnimi in upokojenimi.
A ravno zato, kakorkoli že je skušnjava zaradi čestitk poraženemu zetu in tvitov najšibkejšemu predsedniku velika, vsega tega, kar se nam dogaja, ne smemo odložiti med - le anekdote! Nekoč, morda, bomo doživeli tudi to; čeprav ne v sedanjem pomenu anekdote - zabavna zgodbica, navadno iz življenja kake znamenite osebe -, temveč prvotnem, ki tudi pojasni latinski izvor besede neizdan: neobjavljen spis ali dogodek, ki ga je zgodovinar zamolčal (glej Veliki slovar tujk, CZ).
Skušnjava je velika zato, ker vidim skozi okno na Fisko! In smučar ni tisti, ki ga zdravstveni minister pošlje v smučarski servis na luknjanje nosu, temveč tisti, ki po zvoženem tri dni starem celcu po Fiski prismuča cel do Bolfenka! Ker pa tega več ni, nadaljuje po Jonatanki čez štore do letos kljub koroni zasneženega Esa. To so dogodivščine za anekdote! Zato, izjemoma, ne o žalostnem, temveč lepem, ki že 57 let vsako zimo, naj bodo sneg, dež, žled, odjuga, puščavski pesek, štrajki, bojkoti, komploti, topovi, novoletni prazniki, trgatve ali inverzije, skrbi za svetovno znane anekdote iz totega mesta.
Ko se je Lisica morala že enajstič v tako dolgi zgodovini preseliti na B- progo, se je postavilo vprašanje: Ima sploh še smisel? Zato so se tisti z daljšim spominom prešteli in ugotovili, da so sicer takšni časi, da so morali njihovo premoč v tej zimi priznati v Val d’Iseru, Crans Montani, Kitzbühelu, Wengnu, da omenim le tiste "manj" znane, zgolj Pohorci pa so bili dovolj nori, da so v dveh dneh pri minus 16 testirali celo karavano svetovnega cirkusa na parkirišču rezervne proge, ki je dvesto kilometrov stran od brloga, pa še pred policijsko postajo, ki jim ni hotela posoditi elektrike. Anekdota?! In zato, ker letos v Podkorenu za anekdote niso skrbeli abručarji (glej: snežni drsalci), ki so ostali brez dela, temveč smučarke, ki so abručale, ker po tem ledu drugače niso znale, je bil spet Tona tisti, ki je začel … Pod točko razno je na virtualni organizacijski seji zaraščen zaradi pisanja knjige, ki bo, upam, polna "zamolčanih" anekdot, načel temo o zaraščenem Jonatanu, tisti pozabljeni pohorski progi, ki jo je eden od očetov Lisice zoral zato, ker je Senčar v cilju Fiske imel premalo prostora, da bi stekel tekmovalkam v objem. A Čop, snovalec pohorskih smučarskih prog, je nato iz Amerike v Slovenijo pripeljal prvi snežni top, zato jonatanskih del ni mogel dokončati, Pohorci pa so razstavili snežne drče in se vpisali med gasilce. Konec je bilo hribovskih anekdot, začele so se avtobusne, saj je Maribor najnižje na svetu organiziral mestno tekmo že takrat, ko je ata Kostelić še igral rokomet, najboljše smučarke na svetu pa so po nastopu v dvorani Tabor šle še na mariborčana v Vinagovo klet.
A zdaj je Fiska spet aktualna! Zato, ker je alpsko smučanje ostalo brez anekdot! Zato, ker se vse "peljejo" enako, govorijo enako, delajo enako. Zato se slovenski nacionalni šport spreminja v sedemminutni (glej le prvih sedem s startne liste) oglas za slabo vreme na televiziji, pa sploh ne (le) v Mariboru, temveč povsod po smučarskem svetu, in zato mu grozi, da bo postal dvoranski dolgčas!
Toda prav Zlata lisica je v Kranjski Gori dokazala, da alpskemu smučanju športne atraktivnosti ne zagotavljajo in ohranjajo tehnokrati Fisa, temveč - narava. Ta pa ne dela le vremena, temveč je naredila tudi hribe. In naš, mariborskopohorski hrib je nekaj posebnega! Točno, za smučarke je Fiska tako posebna, kot je Petelinji greben za smučarje.
Le upati si je treba. Mi, da hrib spet smučarsko obudimo, in one, da se po njem spustijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
