
Posledice klimatskih sprememb, ki jim botruje človek, so nas zasledovale tudi v minulem letu. Izražale so se v izčrpavajočih sušah, uničujočih požarih, divjih nevihtah. Toda učinki naraščanja temperature se ne kažejo samo v ekstremnih vremenskih pojavih; imajo poguben in nepredvidljiv vpliv na številne oblike življenja na našem planetu. Vzemimo pod drobnogled morske želve.
Nova študija, objavljena v znanstveni reviji Global Change Biology, nas opozarja, da se utegne v naslednjih desetletjih zaradi temperaturnih sprememb pomembno spremeniti razmerje med samicami in samci orjaške črepahe. Do konca stoletja bo kar 76 do 93 odstotkov želvic, ki se bodo izlegle, ženskega spola. Kratkoročno, bi lahko rekli, je to prednost. Več bo gnezdenja, več jajc, a feminizacija vrste vodi k točki izumiranja, od koder več ni povratka.
Spol določa zunanja temperatura
Problem tiči v dejstvu, da je spol večine želv določen s temperaturo okolja; pojavu pravimo temperaturna determiniranost spola. Temperatura jajc je v določenem obdobju valitve odločujoč dejavnik v določitvi spola. Deluje kot stikalo, s katerim se ob določeni temperaturi okolja "prižigajo" ali "ugašajo" molekularni procesi, ki odločijo o spolu. Pojav je značilen za mnoge plazilce in tudi za nekatere vrste rib. Pri številnih vrstah želv se v hladnejših gnezdih izležejo samci, iz jajc v toplejših gnezdih pa se izležejo samice. Natančneje: pri temperaturah nad 29 °C se izleže občutno več samic kot samcev.

Poletje vse do novembra
Želve so plazilci, torej hladnokrvne živali, ki ne morejo uravnavati telesne temperature, ampak je ta odvisna od okolja. Temperatura vode je življenjsko pomembna za njihovo preživetje, zato v primeru ohladitve migrirajo v toplejše vode. Toda že nekaj let zaporedoma v Cap Codu v ameriški zvezni državi Massachusetts naglo padejo jesenske temperature. Konec novembra lani je temperatura čez noč padla z vročih 30 stopinj Celzija na samo 19 stopinj. V dneh, ki so sledili, je bilo na obalah zaliva Cap Cod naplavljenih več kot 200 želv, ki so bile žrtve hipotermije, torej padca telesne temperature pod normalno raven. Večina želv je poginila, nekaj so jih rešili v bližnjem rezervatu, kjer so jih postopoma ogrevali. Med poginulimi želvami je bilo žal veliko kempijevih želv, ki so najredkejša vrsta morskih želv na svetu. Znanstveniki ne vedo, kako se lotiti tega problema. V vodah severovzhodne obale ZDA morske želve običajno bivajo čez poletje, ko temperature pričnejo padati, pa se vrnejo na jug. Toda zadnja leta beležijo na tem območju poletne temperature vse do novembra, zato želve ne odplavajo, nakar pride do naglih vremenskih preobratov, ki so posledica globalnega segrevanja planeta, in se jim živali ne morejo na hitro prilagoditi.

Kako znižati temperaturo gnezdišč
Žal je učinek, ki ga napovedujejo znanstveniki, pri nekaterih populacijah morskih želv že opazen. Študija, ki so jo izvedli lani na orjaških črepahah na severnem koncu avstralskega Velikega koralnega grebena, je pokazala, da se je v enem od opazovanih gnezd izleglo kar 99,1 odstotka samičk, samcev ni bilo niti odstotek. Zato bolj črnogledi znanstveniki trdijo, da je popolna feminizacija te populacije možna že v bližnji prihodnosti, ne šele čez nekaj desetletij.
Idej, kako rešiti ta problem, ne manjka - na avstralski obali nameravajo na znana gnezdišča postaviti velike senčnike, s katerimi bi znižali temperaturo peska; toda takšni ukrepi so možni samo tam, kjer je ozaveščenost javnosti dovolj visoka. Številna gnezdišča morskih želv po svetu so namreč pogosto oropana, saj jajca v številnih kulturah veljajo za afrodiziak ali pa jih uporabljajo v tradicionalni medicini. Tudi želvovina in želvje meso sta na črnem trgu zelo iskana.
Šest vrst od sedmih je globalno ogroženih
Morske želve so metuzalemska bitja, ne le zaradi pregovorno dolge življenjske dobe, ki lahko preseže stoletje pri posameznih vrstah, ampak predvsem zato, ker predstavljajo zelo staro skupino plazilcev; najstarejši najdeni fosili segajo v obdobje perma, geološke dobe v paleozoiku, ki je potekala od pred 280 do pred 248 milijoni let. Morske želve izhajajo s kopnega, znanstveniki predpostavljajo, da so prešle v morje pred približno 200 milijoni let. V prvih 50 do 100 milijonov let je evolucija poskrbela za niz prilagoditev na novo okolje: noge so se podaljšale in plavutasto razširile, sprednje noge so večje in močnejše od zadnjih, veslajo v usklajenih zamahih, medtem ko sladkovodne želve veslajo izmenično z eno in drugo nogo. Oklep morskih želv je sploščen in hidrodinamičen, toda okončin in glave ne morejo skriti pod oklep. Zadržale pa so nekatere karakteristične lastnosti plazilcev - dihajo s pljuči, tako da morajo splavati na površino morja, da bi vdihnile zrak, obenem pa nimajo stalne telesne temperature; njihova telesna temperatura se prilagaja okolju.
Morske želve v našem morju
Severni Jadran, se pravi tudi naše morje, je od maja do oktobra zelo pomemben za sredozemsko populacijo mladih glavatih karet, ker je plitek in jim daje veliko hrane. Piranski zavod za varstvo narave, piranski akvarij in piranska morska biološka postaja so v zadnjih letih izvedli že številne projekte za ohranitev morskih želv v severnem Jadranu, tudi mednarodne. Pri nas se veliko predvsem mladih karet znajde kot nenameren ulov v ribiških mrežah, poškodujejo pa jih lahko tudi morska plovila. Ko so pred časom pet karet označili z oddajniki, da bi sledili njihovim selitvenim potem, sta se kar dve od petih ujeli v mrežo in poginili.
Biologi so že dodobra naučili naše ribiče, kako ravnati, če ujamejo morsko želvo. Če je dolgo brez zraka, sledi koma; želva je videti mrtva, a je še živa. Bi pa poginila, če bi jo v takšnem stanju vrgli v vodo. Treba jo je pokriti, obdržati na krovu in počakati, da postane ponovno aktivna. Šele takrat jo je mogoče vrniti v vodo.
Dolga pot domov
Za mnoge želve je značilna filopatrija, pojav, da odlagajo jajca tam, kjer so se same izlegle. Ko so preučevali populacijo glavatih karet na Japonskem, so ugotovili, da se živali odpravijo na dolgo morsko potovanje iz Japonske, kjer gnezdijo, v Kalifornijski zaliv po hrano, nato pa se spet vrnejo domov. Znanstveniki že dolgo preučujejo, kako je mogoče, da so morske želve tako dobre navigatorke. Danes že vemo, da se usmerjajo po zemeljskem magnetnem polju, po smeri morskih tokov, hkrati pa si pomagajo z vonjem in okusom.
Mladiči se praviloma izležejo ponoči, ko so bolj varni pred plenilci, a velja, da imajo zelo nizko preživetveno možnost; le ena želva na tisoč izvaljenih doseže spolno zrelost. Večina jih postane že ob rojstvu plen ptic na kopnem in rib v morju. V modernem času, ko so obale svetovnih morij vedno bolj pozidane, jih ogroža tudi umetna razsvetljava. Mladiči se namreč nagonsko nemudoma napotijo proti svetlejšemu obzorju, ki je nad morjem, a na umetno razsvetljenih plažah jih zavedejo viri umetne svetlobe. Odpravijo se v napačno smer in žalostno poginejo.

Tem karizmatičnim bitjem je javnost naklonjena