Verjetno veste, da dandanes ne morete priti iz Ljubljane v Maribor ali iz Maribora v Ljubljano z vlakom v manj kot dveh urah in eni minuti. Če imate srečo in vlak ne zamuja. (Kar se redko zgodi.) Ah, popravek: to razdaljo lahko sicer prepotujete v treh minutah manj, vendar vas na relaciji od Ljubljane do Celja ali od Celja do Ljubljane vkrcajo na avtobus.
SŽ nekoč in danes
Najbrž pa se ne spomnite, da so vlaki na tej relaciji nekoč že vozili hitreje. Ko so Slovenske železnice z velikim pompom leta 2000 uvedle nekakšen nagibni vlak, smo imeli vtis, da ajzenponarji tako rekoč na minuto točno vstopajo v 21. stoletje. ICS (InterCity Slovenija) je razdaljo med Ljubljano in Mariborom ali nazaj prevozil v eni uri in 45 minutah.
To je bila žal kruta pomota. Lažno upanje. Vlaki med največjima slovenskima mestoma skoraj dvajset let pozneje uradno vozijo skoraj četrt ure dlje, dejansko pa še več. SŽ nazadujejo.
Bi radi slišali še kaj? Ko sem se po železni cesti redno vozil sem in tja še kot študent, je bil najhitrejši tako imenovani zeleni vlak. Ta je potreboval dve uri in deset minut. Bil je malo dražji. Cena vozovnice je vključevala včerajšnjo žemljo s šunko in kumarico. Najpočasnejša pa je bila zakajena in klopotajoča gomulka (z vedno vklopljenim gretjem na ful), ki je vozila dve uri in 55 minut. Pohorc (Pohorje Ekspres) pa je z dvema urama in 35 minutami (in z bifejem) skorajda vzbujal občutek, da potujemo po neki infrastrukturno razviti državi.
Pa še nekaj se v tem času ni spremenilo. Na vsej omenjeni progi ni danes niti za kilometer več pokritosti z mobilnim signalom. In SŽ še vedno ne premorejo nobenega vlaka z wifijem in nobenega vagona z električnimi vtičnicami.
Od koderkoli kamorkoli. Kadarkoli
To pišem zaradi aktualnih debat o razširitvi ljubljanske obvoznice s štirih pasov na šest in okoljevarstvenih svaril, da bi to pomenilo samo še več avtomobilskega prometa - in čez kdo ve kdaj samo še eno širjenje s šestih na osem pasov in še več cestnih vozlišč.
Hočem tudi povedati, da se zavzemam za bolj ekološke načine prevoza in racionalnejšo prometno politiko. No, vsaj načeloma. To bi bilo super. Vendar sem realističen. Javni prevoz v Sloveniji po mojem nima omembe vredne prihodnosti. Še posebej ne vlaki oz. železnica. Avtomobili in ceste bodo v Sloveniji vedno prevladujoč način prevoza.
Nikoli ne bo drugače. Že zaradi slovenskih geografskih značilnosti. Slovenske načine premikanja iz kraja v kraj pogojujejo najprej relativno majhne razdalje. Slovenija je tako stisnjena, da bo vedno daleč najbolj praktično - torej najmanj zamudno, če že ne najbolj ekonomično -, predvsem pa najbolj individualno svobodno uporabiti nejavni prevoz. Od koderkoli kamorkoli. Kadarkoli.
Na manj fancy način
Druga, še pomembnejša determinanta pa je seveda konfiguracija terena. Slovenija pač ni Prekmurje. Ali Nizozemska. Žal. Ne gre samo za to, da vseh ali vsaj večine slovenskih hribov in dolin ne moremo prepresti s cestami in predori - kaj šele z železniškimi progami. Gre za razpršeno poseljenost. V Sloveniji bo vedno živelo več kot dovolj ljudi, ki so si zgradili ali so kupili hiše na terenu, do katerega ne more pripeljati nič drugega kot cesta. Niti ni to tak teren, ki bi ga bili pripravljeni ali celo zmožni prepešačiti ali prevoziti s kolesom - vsaj do najbližje postaje javnega prevoza. Še posebej ne, če upoštevamo še povprečne vremenske razmere.
In ne nazadnje: v Sloveniji bo vedno dovolj ljudi, ki se bodo hoteli vozili z avtom. (Tudi če bodo nekoč prešaltali na car sharing. Pa saj to po svoje, na manj fancy način že delajo.) Nikoli pa jih ne bo toliko, da bi bila kakršnakoli oblika učinkovitega javnega prevoza ekonomsko upravičena - razen če bi država izdatno subvencionirala javni prevoz. Kar pa ga seveda ne bo. Ker je bodisi kratkovidna ali pa kao varčna.
Javni prevoz v primerjavi z individualnim v Sloveniji nima šans. Sodobno in spodobno železniško mrežo bo Slovenija imela takrat, ko bo recimo Ljubljana dobila … - ne spet tramvaj, ampak podzemno železnico. Torej nikoli.
