Kako veš, kdaj bo novo leto? Ko se Mariborčan Simon Marčič z motorjem zažene proti puščavi Južne Amerike. Kdaj se zaveš, da bo kmalu zadnji dan januarja? Ko še bolj trdoživi mariborski lisjak Smiljan Pušenjak v imenu Društva nekadilcev Maribor na svojem poniju na Večer pripelje protikadilsko pisanje za Pisma bralcev. So tradicije, po katerih bi si lahko nastavil koledar. In zadnji januarski dan, svetovni dan boja proti kajenju, bo zame vedno slaba vest, ki se pripelje na poniju. Dan za vzbujanje krivde med nami, ki ugotavljamo, da so naše kadilske navade enake kot prejšnjega 31. januarja. Med nami, ki floskule "nehal bom kaditi" med novoletne zaobljube že zdavnaj ne vrivamo več.
To ni oda kajenju, bog ne daj. Saj je vendar logično, da bolj neumne razvade ni. Katero teslo, če ne kadilsko, bi celo plačevalo, in to drago plačevalo, da bi si vsak dan uničevalo zdravje. Zato je, verjemite, vsak od nas kadilcev vsaj nekajkrat že skušal nehati. Kot bi bilo danes, se spomnim skorajšnje zmage, najdaljšega cigaretnega posta doslej. Cime ga je na svetovnem prvenstvu zabil Špancem, narod je s čiki in plastičnimi kozarci v rokah skakal pred velikim ekranom v Tivoliju, jaz pa sem flegma žvečil odvajalni čigumi z nikotinom, z rokami v žepih, da me ne premamita ne dim ne pir. To je to, šport me bo rešil. Saj je bil športna antireklama za kajenje že Branko Šarenac, ko je s cigareto med zobmi v Ljudskem vrtu vsipal sodnika, da je moral NK Maribor za tri tekme v Lendavo in smo v eni najhujših zim kadili v polarnem prekmurskem mrazu.
Potem pa sem, ko sem na svetovnem prvenstvu opazoval švedske hokejiste, kako meljejo svoj znameniti snus in pljuvajo ob bando, ko so kritiki začeli z vražo, da Primož Peterka zaradi snusa ne skače več daleč, začel sumiti, da je še žvečenje nikotinskih čigumijev blef. In ko se mi je za londonsko dvorano, pred olimpijskim finalom v vaterpolu, izza hrbta prikradel Vlade Divac in nažical cigareto, sem dojel, da mi niti ukvarjanje z vrhunskim športom, no, gledanje vrhunskega športa, ne more pomagati. Na vse nešportne načine so poskušali drugi. Kolega je prvič šel na akupunkturo ušesa ali nekaj takega, drugič na hipnozo. Ko sem ga zadnjič videl, je zgolj zamomljal v pozdrav, ker si je na vetru ravno enega prižigal. Novodobno metanje samega sebe na finto, da živiš bolj zdravo in bolj poceni, je elektronsko kajenje. K vragu s čikom, za katerega potrebuješ polnilec, še onega za telefon vsakič mrzlično iščemo in si ga podajamo. Če ne gre, pač ne gre. Kadilci stoično prenašamo vse. Od podražitev do tarnanja nekadilcev, kako mrzlo je. Ker smo jih mi potegnili ven iz lokalov, ne oni nas noter.
In kadilci smo v slabi vesti posebno dovzetni za statistiko. Zato sem si zapomnil številke lanske raziskave, po kateri izpadeš strašansko neveden, če komu še vedno rečeš, da kadi kot Turek. Po odstotku kadilcev v državi se dandanes pravilno reče, da kadiš kot - Andorec. Kdo ve, morda jih je dovolj malo, da so žrtev popačene statistične slike. Turki so bili komaj na 24. mestu. Slovenci na enajstem, mesto pred Grki. Čudno, ni? Očitno z bojem, v katerem je po strogosti do kadilcev še Avstrija za nas Balkan, (še) nismo gora premaknili. Čeprav vojna ni končana, se mi zdi, da smo okoreli kadilci iz najhujšega ven, ko gre za nabijanje slabe vesti. Opažam, da se težišče boja seli k drugim navadam in razvadam. Šolska kuharica s pogledom meri, kateri otrok ni vitek po standardih. Ravnateljica opreza, kdo po hodniku dirja s sladkanimi in gaziranimi pijačami. Vegani pri vhodu v središče mesta držijo tako presunljivo dodelane slike hišnih ljubljenčkov, da doma mladina zadnje čase sumljivo navali na solato. Prejšnji teden sem v trgovini vprašal, ali imajo vrečko. "Samo takšno," je izdavila prodajalka, izpod pulta boječe potegnila plastično in poškilila h kupcem za mano, kdo bo prvi siknil, da je morilka. Ko bi vedela, da imamo doma še nekaj onih najbolj trpežnih, najbolj frajerskih. S kavbojem na konju in s cigareto v ustih. Le čez mesto si ne upamo več z njimi.
