Ni interneta, smo si v ponedeljkovem jutru podajali pozdrav namesto običajnega dobro jutro. Sprva smo se še šalili, kovali različne teorije zarote, zakaj nov delovni teden, skupaj z napovedjo o združevanju dveh časopisov, začenjamo off-line. Ko pa je postalo neizbežno, da bomo tisti dan težko kaj iztisnili iz službenih računalnikov, in je nezmožnost dela postala moreča, smo se preselili za domače "kište". Podobno je "ni interneta" zaznamoval še naslednji in še tretji dan. Lepa reč, si rečem v sredo. Najprej odtečem en krog v jutranji hladovini, potem pa se čim prej zarinem v delo, kujem načrte in si vnaprej strukturiram dan. Med 7.30 in 16.30 ne bo elektrike, me na vhodnih vratih bloka ob vrnitvi s teka po okoliških travnikih in gozdu pričaka obvestilo električnega operaterja. Oboje - tista o tem, kako je, ko ima hudič mlade, in Murphyjev zakon - mi je šinilo skozi misli. Medtem ko sem v popolni temi tipala do vrha bloka, sem se namreč zavedala, da me zgoraj čaka prenosni računalnik z nedelujočo baterijo. In štedilnik na elektriko, da si niti kave ne bom mogla skuhati.
Kaj bi obupovala, dokler je polna baterija telefona, se bo nekaj dalo narediti, kasneje se lahko s prenosnikom preselim do vtičnice tudi v kako bližnjo gostilno. V gostilno ni bilo treba, sporočilo "imamo internet" je sredi dneva spet vse postavilo na svoje mesto. Spet smo nazaj v 21. stoletju, si mislim, ko hitim v službo. A Murphy za tisti dan še ni zaključil svojega poslanstva. Popoldne, ko se je v civilizacijo vrnil tudi naš blok, je nekaj kliknilo. "Fantje so že na poti," mirijo pri električnem operaterju, potem ko je zmanjkalo elektrike. Čez kakšne tri četrt ure vse naprave ponovno oživijo in potem spet klik. "Gospa, smo že popravili," se ponovno oglasi operater. "Ste ravnokar, ampak elektrike spet ni." In fantje so bili še enkrat na poti. Šraufali so cel večer in po celodnevnih električnih šokih je bilo nespametno odpreti hladilnik ali skrinjo - tako piše tudi v navodilih o tem, kako se znajti brez elektrike -, štedilnik pa je tudi bil nem ... Še najbolje je bilo zaviti v gostilno.
Doma je precej neobičajno sedeti v temi
