
Potem dvajset sekund nič ne rečeva in ne narediva. "Bo mignil?" mi leti skozi glavo, njemu verjetno tudi. Naj mi torej moj kužni voziček poškropi z dezinfekcijskim sredstvom, ki ga ima na stolu ob sebi, mu čez čas le zamomljam, on meni, da naj nedezinficiranega vrnem in vzamem dezinficiranega.
Že besedi nedezinficiran in dezinficiran mi gresta na živce, kaj šele njegova logika. Pod masko kljub temu zadržim prijazen nasmeh, saj gre za izjemno situacijo in fant nima lahkega dela. Je pravzaprav kot vlada. Ob tem, da mora neštetokrat izreči besedi nedezinficirani in dezinficirani, bi moral še dešifrirati tisto, kar mu mi povemo skozi masko. Gotovo je na to delo napoten prek zavoda za zaposlovanje in je preslabo plačan za preveč pooblastil, ki jih ima. Tako ga nisem nadrl v slogu: "Mrhdni žhe, kher hjaz nhebom cheli dhan sthal tu s trihsto prohcentov preplahčano mashko na ustih." V njegovi glavi se je gotovo tudi kaj dogajalo, čeprav nimam dokazov, zase pa lahko povem, da se mi je prav tam posvetilo: "Vsega so krive - maske!"
O, le naprej, dokler je še dnarja kej