Denis Živčec
Se mehkužim? Spomnim se, kako zelo mi je nekoč šlo na živce valentinovo. Jasno, bilo je to globoko v samskih časih, ko so vsi okoli mene drug drugemu sesali vrat in s prsti šarili po laseh, jaz pa sem v domači postelji na razgrnjeni brisači jedel kitajsko hrano, za katero sem dostavljavcu v zadregi lagal, da je za dve osebi. Seveda me nikoli ni nič vprašal, niti ga ni zanimalo, a zdelo se mi je pomembno pojasniti, da v garsonjeri ne ždim kot pozabljen kup nesreče. Niti mačke nisem imel, ki bi me lahko požrla, če bi se preveč intenzivno vrgel v spomladanske zavitke.
Sčasoma sem spomladanskim zavitkom začel postajati podoben tudi sam. Ocvrt, zategel in poln zelja. Z zeljem sicer ni nič zares narobe, a nihče ga iskreno nima rad. Najbolj zoprna točka dolgotrajne samskosti nastopi, ko se začneš pred svetom, ki te nikoli ne gleda tako očitajoče, kot si to domišljaš, zavijati v cinizem in sarkazem. Ljudem se nekaj časa takšna odrezavost zdi smešna, čez čas pa je še vsak cinik okolici začel iti na živce. Ker govoriš nekaj povsem drugega, kot v resnici misliš, vse ostre bodice, ki si jih nalepiš, pa branijo mehko, ranljivo in vsega lačno dušo.
Iskreno ne verjamem, da so vsi ljudje ustvarjeni za dvojino. Če si spravljen s seboj in dovolj samozadosten, da si sebi najboljša družba, ali pa čutiš, da bi s svojo svojeglavostjo in željo po neomejeni svobodi drugega le onesrečil in omejil, potem je najbrž najbolje, da ostaneš zvest samemu sebi. Vsega vajeni svet danes dopušča različne oblike ljubezni in vsak lahko prej ali slej najde model, ki se mu najbolj prilega. Kot bi se sprehajal po butiku z oblačili iz elastana. Vse ljubezni so enako lepe, pravijo, le na nekatere se moramo še malce navaditi. Zanimiv mi je koncept poliamorije, ki dopušča, da se lahko ljudje enakovredno zaljubimo v več ljudi hkrati in z njimi peljemo zvezo, ki je hkrati odprta in zaprta. Ker ostajaš zvest le tistim ljudem, s katerimi si v zvezi. Nenavadna misel, ki mi ni pisana na kožo, a verjamem, da lahko zrel človek premore toliko razuma in ljubezni, da tako stvar nekaj časa pelje.
Kako se poliamorija obnese dolgoročno, ne vem. Vsekakor mora biti zanimivo, ko v restavraciji za valentinovo rezerviraš mizo za več ljudi in naročiš ploščo. Zabavalo me je zadnjič, ko sem brskal po kuharskih receptih, primernih za praznik ljubezni, in ugotovil, da pri vseh piše za 4 do 6 oseb. So namenjeni dvema izjemnima jedcema ali bolj svobodomiselnim parom? Ne vem. Sam sem svoje dagnje na buzari komajda pripravljen deliti še s kom.
Poznam nekaj parov, ki so se lotili svinganja. Rekreativnega vikendaškega seksa z drugimi pari. Nekakšno nadzorovano varanje. Malo morskih sadežev, a veliko naslade. Gre za varanje, če partner opazuje? Če tudi sam v tistem trenutku ni na polno zaposlen. In kaj se zgodi, če se kak partner že kar preveč zagreje za partnerja nekoga drugega in se z njim želi dobivati na štiri oči? Brez buzare.
Neki znanec mi je nekoč dejal, da je varanja sol dolgoletnega razmerja. "Veš, zakonski seks je kot makaronflajš. Nekaj časa ga lahko pogrevaš in se ti zdi prav dober, a na neki točki si zaželiš nekaj svežega," mi je dejal. Pravi, da bi njegova zveza že davno razpadla, če z boljšo polovico ne bi občasno skočila čez plot. Drug drugemu stikata po telefonu, bereta lepljiva dopisovanja in se pretvarjata, da tega nista videla. S tem brez besed drug drugemu dajeta zeleno luč. Ko skrivaj skočita čez plot, ju, potem ko se po tujem parfumu dehteče rjuhe ohladijo, preplavi slaba vest in drug za drugega se spet nekaj časa trudita bolj. Ker seks z ljubimci v njiju razburka hormone in odpre spodnje čakre, se pogosteje k akciji spravita tudi drug z drugim. Nenavadna, a na neki čuden način celo smiselna strategija, ki pa se najbrž povsem sesuje, ko v poredno igro skrivalnic vstopijo čustva.
Ne manjka tistih, ki razglašajo, da je monogamija umeten, vsiljen koncept, ki si ga je izmislil patriarhat, da bi nadzoroval in potlačil ženske. Češ, dobra žena vsake toliko malce pogleda vstran, medtem ko si alfa samec tu in tam privošči še kaj malo za zraven. Haremska mentaliteta. Debata o tem, kaj se pričakuje od moških in kaj od žensk, je leta 2023 seveda že davno preživeta. In potem je tukaj še drugi ekstrem lestvice pohote. Vse več ljudi na spletu razglaša aseksualnost. Torej nobene potrebe po intimnostih z drugimi. Kar se nekaterim zdi celo najbolj izprijeno od vsega. Je možno v svetu, obsedenem s seksom, ne čutiti pohote? Očitno je. Tako kot se je neki moj znanec zavestno in predano v svojih najlepših in najbolj čvrstih letih odločil za duhovniški celibat. Ker bi zemeljski, telesni dražljaji preveč motili njegov fokus na približevanje božanskemu. Njegov dostavljavec kitajske hrane ima zagotovo polne roke dela. Priznal je, da se kakšna zemeljska misel tu in tam med molitve vendarle prikrade. Vsi smo samo ljudje. Se mi zdi pa impresivno, da si v času, ko se vse vrti okoli materialnega in telesnega, nekdo privošči vsemu temu reči ne. No, sicer pa celibat sodobnim ljudem niti ni tako tuj. Zdi se, da bomo prej ali slej seksali tako ali tako samo še s pomočjo pametnega telefona.
Od moje samskosti mineva desetletje in ugotovil sem, da sem vendarle narejen za dvojino. Ne zato, ker bi moja majava samozavest nujno potrebovala nekoga za oporo, ampak ker mi dvojina prija. Svet je prijaznejši in enostavnejši brez ekskluzivne samozadostnosti, ki jo je včasih naporno vzdrževati.
Svinganja se še nisva lotila, buzaro pa sva skuhala že za dvanajst ljudi. Najdite obliko ljubezni, ki se vam najbolj prilega, in jo slavite. Vsak dan. Ker je ljubezen edino, kar je v vse bolj grobem svetu instantnosti vredno slaviti. Ker na koncu tako ali tako ostane zgolj ljubezen in spomin nanjo.
