(SAMOGOVOR) Piškot je keks

Bojan Tomažič Bojan Tomažič
31.01.2021 04:45
Poleti 1978 je bil Žarko Golob na premieri igre Mlinarjev Janez na Vurberku, ki jo je odigralo petdeset domačinov pred osemsto gledalci. Seveda je pohvalil projekt in vse, ki so prispevali k njemu, omenil pa je tudi nesproščenost nekaterih igralcev zaradi jezika, ki je bil "vse preveč literaren in premalo in premalo živ za nekatere nastopajoče".
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Primeri inšpektorja Vrenka Foto: Mitja Mlakar
Mitja Mlakar

"Zgodba sama po sebi dovoljuje pogovorni jezik, ki ga žal dramaturg ni znal izkoristiti," je še komentiral. To so bili še časi, ko so nam vbijali v glavo, kako je treba jezik negovati, ga ceniti. Pod vplivom zbornega jezika v profesionalnih gledališčih si režiserji na amaterskih odrih v ljudskih igrah niso dovolili prevelikega oddaljevanja od jezika, ki je naš narod naredil in ohranil. Samo vaška klepetulja je rekla kako po vurberško in to je med gledalci spodbudilo največ veselja in smeha.

In tako je bilo tudi v filmu, gojenje knjižnega jezika je bilo ena od njegovih primarnih nalog. Velik prelom je bil narejen s filmom Rajka Ranfla Mrtva ladja, v katerem so igralci govorili pogovorni jezik. Po njem resda ni bilo vse drugače, je pa bilo potem, ko ga je podprl Taras Kermauner, ki je menil, da umetni nacionalni jezik ne sodi v film, ker se gledalec s takšnim jezikom ne more identificirati. Leta 1972 je napisal, da je vse tisto prej bilo destruiranje in nihiliziranje slovenske umetniške in civilne realitete.

Dušan Pirjevec je tudi veliko ime, ki je zmedlo oblastnike, ti so se zmerom obnašali, kot da dajejo svoj denar za umetnost, in tudi filmske ustvarjalce. Predlagal je, naj bodo v slovenskih filmih igralci tiho, ker filmski zvok ne prenese knjižne besede. Potem so filmi resda bili v glavnem umetnine na slovenski nekomunikativen način, tišine je bilo še več, pogledi v kamero in stran od nje so govorili namesto besed, destruiranje se še ni takoj nehalo.

Tretji, ki je vplival s tem, ko je menil, da ni uspel, je bil jezikoslovec Jože Toporišič. Njegova študentka Melita Forstnerič Hajnšek je v Večerovih Pogledih sijajno opisala efekt tistega, za kar je on menil, da ne deluje. "Splošno pogovorni jezik, o katerem je sredi sedemdesetih let revolucionarno razmišljal Jože Toporišič, ni nikoli zaživel do te mere, kot si je predstavljal veliki slovničar. Kaj šele, da bi kdaj prišlo do njegovega normiranja. Ko nam je pred štirimi desetletji na slavistiki predaval o zvrstnosti slovenskega jezika, je osupnil s svojo izvirno, novatorsko teorijo o splošno pogovornem jeziku. Svojo osnovo naj bi imel v navadni vsakdanji občevalni govorici nenarečno govorečih na celotnem slovenskem ozemlju. In kar nas je, neljubljanske študente, tedaj najbolj begalo, celo togotilo: temelj tega splošno pogovornega jezika naj bi bila urbana ljubljanščina. Seveda se ta Toporišičev konstrukt ni nikoli do kraja prijel, čeprav je imel profesor, sam Štajerec, gotovo dober namen. Nikoli ni postal splošno pogovorni jezik vseslovenski tako kot zborni jezik. Edino kolateralna škoda teh prizadevanj je bila, da si je urbana ljubljanščina samovoljno priborila dominanten status, zlasti na nacionalni televiziji - s svojimi porezanimi vokali, polvikanjem, kračinami ..."

Zato imamo zdaj v Mariboru posnet televizijski film, financiran z denarjem davkoplačevalcev, v katerem govorijo pogovorni jezik, ki tu to ni, čeprav tisti, ki so odločali o jeziku v njem, prepričujejo, da je. Po meritvah agencij, ki to delajo za TV Slovenija, naj bi si bilo nadaljevanko ogledalo več kot 335.500 ljudi, skupaj z Jezerom bo prišla v anale kot novi slovenski televizijski žanr: morda bosta celo dobila spomenik, kot ga je leta 1975 v Grahovem ob Bači dobil film Na svoji zemlji, v katerem so igrali slovenski gledališki igralci in naturščiki, vsi seveda prvič v filmu, in govorili zborno slovenščino. V Mariboru bo na njem, če se smem iti babo Vango, še dvajset let pisalo, da je spomenik postavljen zaradi lepih posnetkov in Demšarjevih knjig, grafitarji bodo nanj sprejali, da je piškot pri nas keks. Potem pa bodo tudi tu začeli delovati nikoli sprejeti televizijski jezikovni ukrepi.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.