Andreja Čibron Kodrin
Izletniško pot, ki si jo je zamislil Prevaljčan Kristjan Krajger, lahko prehodite samostojno (pri čemer vam bodo v pomoč zemljevid in rumene puščice ter table na vrhovih), lahko pa tudi organizirano (udeležba je na lastno odgovornost). Tradicionalni pohod Krajger organizira vsako leto, po navadi drugi konec tedna v oktobru. Letošnji pohod, že peti po vrsti, je izjemoma potekal tretji konec tedna v oktobru. Udeležilo se ga je 27 pohodnic in pohodnikov, poleg domačinov je pritegnil tudi ljubitelje narave iz sosednjih krajev (prvega pohoda v letu 2015 se je denimo udeležilo le osem pohodnikov).
Kristjanov pohod, s kratico KEP (ta vsebuje začetnico Krajgerjevega imena in prvo črko imena Etbina Melanška, sopotnika na vseh dosedanjih pohodih, ter črko p kot simbol za Prevalje), popelje na 16 vrhov v okolici Prevalj (na 15. cilj po vrsti, Suški vrh, 1130 metrov, se pohodniki letos niso povzpeli zaradi težke dostopnosti po vetrolomu). Nekateri vrhovi so v prevaljski občini, drugi so tostran ali onstran ločnice z mežiško oziroma črnjansko občino ali pa razmejitev poteka po njih. Šest jih je nižjih od tisočaka, najvišje se pne Kranjčev vrh (1226 metrov). Razlikujejo se tudi po razglednosti, nekateri ponujajo lepe razglede, večinoma pa so sredi gozda. Pot z višinsko razliko okoli 1500 metrov je dolga približno 30 kilometrov in traja dvanajst ur.
Več kot le pešačenje
Trasa vodi po stezah (pot si ponekod deli z gorskimi kolesarji, kje tudi z lovci) in gozdnih cestah, markirana je pot na Volinjak. Poteka v senci gozdov (mestoma so opazne posledice žledoloma in vetroloma), na grebenih pa ponuja lepe razglede na okolico, bližnje kraje, kot so Leše, Prevalje in Mežica. Ne poskrbi pa le za rekreacijo in sprostitev v naravi, temveč pelje tudi mimo kulturnih, zgodovinskih in naravnih znamenitosti.
Na Lešah se pohodniki proti mističnemu Volinjaku, znanemu kot bivališče žal žen, ki so kmetu Hermonku svetovale, kdaj naj seje bob oziroma žito, povzpnejo mimo gotskih lepotic dvojčic, cerkve sv. Ane in cerkve sv. Volbenka, ki še vedno varujeta skrivnost svojega nastanka.
Skrivnostna jama čaka, da jo raziščejo jamarji
Skrivnostna jama Zvončica
Kot pravi ljudsko izročilo, so se kmetje bali, da v jamo ne bi padlo njihovo govedo, ki se je paslo v bližini. V želji jamo z ozkim vhodom raziskati, se je vanjo podal pogumni mladi pastir. Fanta so navezali na vrv in ga opremili s karbidovko in zvoncem, da bi z njim dal znak, ko bi prispel do dna. Dolgo časa so mladeniča spuščali v notranjost, a zvonček se ni oglasil. Počakali so, misleč, da fant raziskuje podzemne dvorane. Ko so pastirčka po dvajsetih minutah končno povlekli na svetlo, so ugotovili, da je mrtev, ker se je utopil. Jama je dobila ime po zvončku.
Čez nekaj časa so na tem območju sekali les. V jamo so zmetali ogromno debel, šele oseminosemdeseto jo je napolnilo do konca, pri čemer je iz jame štrlelo še kaka dva metra hloda.
Jamarji so nedavno nameravali Zvončico raziskati, a bi morali odstraniti/razstreliti les. Ker pa je to območje vir pitne vode za bližnji kmetiji, tak poseg ni mogoč. Za zdaj torej jama ohranja svoje skrivnosti, je pa Kristjan Krajger s preprostim merjenjem z vrvico in utežjo ugotovil, da je globoka (vsaj) dvanajst metrov.
Rekreacija in prijetno druženje
Jesenski pohod, ko je narava odeta v živahne barve, sploh če je tak, kot je bil zadnji, ob prelepem vremenu (na drugem pohodu so denimo udeleženci že naleteli na sneg pri Šahmanovi koči, ob koncu dneva pa jih je močil dež), postreže tudi z množico motivov, ki jih je vredno shraniti v spomin pa tudi na spominsko kartico v fotoaparat. Ljubitelji gob domov prinesejo tudi okusno večerjo. Medtem ko brinovih jagod skoraj ni več mogoče pokusiti, ker je brin vse redkejši, ga je na vrhu Pogorevca, po mnenju večine najlepšem od vseh obiskanih vrhov, še dovolj, da nekaj plodov naberemo za zobanje.
