(REPORTAŽA) Šverc tura: Nekaj prijavimo, ostalo prešvercamo

Če so polkna odprta, potem je na meji "baba", če so zaprta, potem bojazni za prehod meje z viškom blaga ni. S takšnimi in drugimi signali so se ljudje opozarjali, kdaj je bolj varno prečkati mejo, da se bo to izplačalo. Cariniki namreč žensk niso smeli pregledati, zato so bila njihova oblačila precej bolj polna - pod krili na vrveh obešeni izdelki, ko so bili v službi samo moški.

Septembra leta 1947, ko je mednarodna mirovna pogodba iz Pariza začela veljati, so med Italijo in Jugoslavijo potegnili mejo, ki je na širšem Goriškem območju marsikje nesmiselno zarezala v tamkajšnji prostor in življenja ljudi. Kar so zarisali s svinčnikom na zemljevidu, je namreč na terenu, v realnosti prinašalo številne nesmisle. Potekala je čez vrtove, v Mirnu tudi čez pokopališče, marsikatere družine so bile dvolastniki, z lastnino na obeh straneh meje. Ljudje pa so kljub strogo varovani državni meji s sodelovanjem ohranjali svoje sanje in trdne vezi. Do leta 1955 so lahko čez mejo blago prevažali samo dvolastniki. Potem so prepustnice dobili vsi, ki so živeli ob meji. Zlasti konec 70. in nato v 80. letih se je spravljanje blaga čez mejo zelo razmahnilo in postalo prava folklora; tudi seveda na meji z Avstrijo, kar tudi na Štajerskih koncih dobro poznamo in se spomnimo. So pa naše mame in očetje hodili po kavbojke in še marsikaj drugega z organiziranimi avtobusi tudi v Italijo, zlasti v Trst in Trbiž.

Novi fičo za 40 kilogramov kave

Posebej dobičkonosno je bilo ob devalvaciji dinarja nabavljanje deviz, kar je bilo seveda na črni listi stvari, ki se jih ni smelo prenesti čez mejo. Pa tudi določene knjige so bile med njimi, revije, na primer tržaški Zaliv, ki ga je urejal Boris Pahor in v njem zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu nekdanje skupne domovine. Razno blago na drugi strani meje je bilo mamljivo tudi zato, ker je bilo drugačno, v Jugoslaviji se takrat marsičesa ni dobilo. Pa to z današnje perspektive ni bil poseben luksuz, šlo je za začimbe, zdravila, kavo. Slednja je bila toliko bolj dragocena, ker je imela Jugoslavija strogo nadzorovan trg. Turistični vodnik Gorazd Skrt, ki je skupino novinarjev popeljal po Šverc turi, je ponazoril, da si za 40 kilogramov prodane kave lahko kupil fička. Še več je bila kava vredna v bolj južnih republikah nekdanje Jugoslavije, kjer je bila še težje dostopna.

Pogosto so skrivoma čez mejo prevažali tudi cigarete in alkohol, ki je bil v eni ali drugi državi dražji. In seveda kavbojke, najlonke in drug tekstil, ki so ga včasih skrili tudi tako, da so šli čez mejo v starih oblačilih, jih ob povratku malo pred mejo zavrgli in oblekli nova (pogosto v več slojih) ter odkorakali čez mejo. Stvari so izredno kreativno skrivali tudi v dvojnih predalih kovčkov, v posebnih žepih, v votlih delih avtomobilov, pod nogavicami … Prostorov in načinov je bilo veliko. Uspešnost pa je bila zelo odvisna od strogosti mejnega delavca.

"Pogosto so carinike prezaposlili iz drugih republik, da tu niso koga poznali. Res pa se jih je potem precej tukaj zaljubilo in ostalo," je dodal Skrt. Narava ljudi je povsod ista in tako so bili tudi ne glede na to, od kod so prijahali, nekateri bolj, drugi manj podkupljivi. "Na zadnjem sedežu si na primer pustil en del blaga, ki si ga želel prepeljati, carinik ti je to zasegel, preostalo si imel v prtljažniku in peljal čez. Nekako se je vedelo, kako carinike podkupiti, da so zamižali na eno oko. No, pri vseh sicer ni šlo, pri tistih si vedel, da ne boš prišel čez," razloži vodnik.

Imate kaj za prijaviti?

Šverc tura je zasnovana kot doživljajski pohod. Začne se pri železniški postaji v Novi Gorici, ki je bila prav v okviru EPK popolnoma obnovljena. Tako njena notranjost prav ponese v habsburško preteklost. Na Trgu Evrope pred poslopjem postaje je znano obeležje razdelitve med državama. Železniška postaja, zgrajena leta 1906, je bila eden redkih objektov, ki po drugi svetovni vojni niso pripadli Italiji, ampak je ostala na slovenski strani meje, mesto Gorica pa je ostalo brez postaje, ki je bila na pravzaprav izpraznjenem območju, na katerem so nato po vojni zgradili Novo Gorico.

Na izhodišču nam je vodnik razdelil mejne prepustnice in novo identiteto, kajti pri prehajanju meje so imeli tudi otroci posebno vlogo. Nato nismo šli na italijanski del čez maloobmejni prehod na Erjavčevi cesti, pač pa nekoliko stran, ob hišah tik ob železniški progi, nato navzgor, da smo prišli čez tire in v Italijo. Nekoliko pred tem smo si razdelili blago, ki ga je vsak moral pretihotapiti čez mejo. Kajti blaga se ni samo "uvažalo", temveč se je nosilo tudi iz Jugoslavije v Italijo - na primer jajca, meso, maslo, žganje, kar je bilo pri nas bolj kakovostno in ceneje.

Sama sem dobila zavitek suhih gob, ki sem ga dala za pas. Pred prestopanjem meje je bilo torej treba zelo premisliti, kaj bomo oblekli, čim bolj ohlapno, da je šlo čim več blaga spodaj. Nato smo se na hitro drug za drugim vživeli ter stekli nekaj metrov, potem ko nam je Skrt s posebno piščalko, ki oponaša zvok race, dal signal, da je "zrak čist".

Po nekaj metrih smo že bili v Gorici, kjer smo na znanih lokacijah blago prodali in nabavili drugo. Pralni prašek, čokolado, devize, zdravila smo spet skušali prenesti nazaj na železniškem prehodu v naselju Pristava. Toda tam nas je pričakal carinik. V njegovo vlogo se je zelo dobro vživel Miroslav Šimić, ki je sprva zelo strogo zasliševal, kje je kdo od nas bil in ali res nima ničesar pri sebi, kar bi moral prijaviti. Nato mu je pri zadnjih delovna vnema že nekoliko popustila.

V Pristavi sta na obeh straneh muzejski postavitvi, ki prikazujeta nekdanje čase švercanja oziroma življenje ob meji. Pri sosedih imajo čez teden zaprto, je pa zmeraj dostopna postavitev na vrtu, ki prikazuje (politično) preteklost tega območja.

Na slovenski strani pa nas je po uspešno opravljeni carini pričakal Rok Bavčar, kustos in avtor postavitve Na Šverc! Tihotapstvo na Goriškem po drugi svetovni vojni, ki je na ogled v nekdanji mejni stražarnici. "To dejavnost predstavljamo ​z več vidikov - ljudi, carinikov, tudi humorno je zasnovno in interaktivno. Ko govorimo o tihotapljenju, je treba vedeti, da to pomeni, da so ljudje čez mejo prenesli več od dovoljenega. Lahko so prenesli kilogram kave, liter žganja. Če so hoteli več, bi morali plačati davek oziroma carino, zato so to prešvercali. A bolj kot to, kam so ljudje skrivali blago, je bilo pomembno, da so imeli informacije o tem, kdaj čez mejo," je izpostavil tudi on. Bodisi je bil v službi carinik, ki mu je bilo malo mar, kaj se nosi čez, bodisi so delali samo moški in je bilo ženskam, kot že zapisano, tihotapljenje nekoliko olajšano. Postavitev v Pristavi je zelo zanimiva za obisk tudi brez Šverc ture.

Otroke vabili pri šolah v kombije

Gregor Skrt še pove, da so se pri snovanju ture pogovarjali s številnimi starejšimi. Nekatere zgodbe so res neverjetne - mogoče je sicer, da je časovna oddaljenost kakšno dejstvo že nekoliko izkrivila, zato so nekatere zgodbe bolj legende kot resnične pripovedi. A tudi sam ima iz svojega otroštva nekaj zanimivih spominov. Leta 1976, ko je ta del Evrope stresel velik potres, so prepustnice dobile še bistveno večjo vrednost. Številne objekte je bilo treba obnoviti, gradbenega materiala pa v Jugoslaviji ni bilo na pretek, predvsem pa ni bilo nobene izbire na primer pri keramičnih ploščicah - in še cenejše so bile. "In od takrat imam jaz spomine, da smo ob petkih s seboj v osnovno šolo nesli prepustnice, ker smo predvidevali, da se bo po pouku okoli šole vozilo kar nekaj stričkov s kombiji in iskalo otroke. Naše prepustnice so bile dragocene, ko so nas peljali do Vidma - več ko je bilo ljudi v avtu, več se je namreč dalo prepeljati. In tega materiala ravno nisi mogel skrivati, zato je bilo treba imeti več prepustnic, da nisi plačal carine. Nam so kupili sladkarije, sadje in igrače, nato pa nas proti večeru peljali domov. Naši starši so bili seveda besni, ne le, ker smo se potikali okoli, ampak ker so vedeli, da z našimi prepustnicami tisti mesec ne bodo mogli več čez mejo. Za tretjino današnje povprečne plače si lahko na mesec prepeljal blaga s prepustnico, kar niti ni bilo tako malo. Predstavljajte pa si, kaj bi se danes zgodilo, da otroke izpred šole odpeljejo neznanci čez mejo. S helikopterji bi jih iskali. To so bili seveda drugi časi," je še dodal. S posebnimi črkami so v koledarje vpisovali tudi dan, ko je bil Pohod prijateljstva med obema državama. To je namreč prav tako pomenilo, da na meji skorajda ni bilo kontrole, in čez si lahko prepeljali kolo, kar je bilo zanj in za ostale člane kluba kolesarjev vredno več kot karkoli drugega.

Izkušeni švercar

Slikovita krožna pot je enostavna, dolga kakšna dva kilometra; pelje nas deloma po eni in deloma po drugi strani ter nazaj skozi tunel. Še pred zaključkom pa smo v naših prepustnicah izpolnili kratek, enostaven kviz - in ker smo pridno poslušali, smo si s pravilnimi odgovori pridobili naziv izkušeni švercar.

Na železniški postaji, kjer je bilo sklepno dejanje, smo bili nagrajeni še s prešvercanim blagom - mesninami in sirom ter žganjem, kar je prinesla Alenka Ožbot Klančič iz Zavoda za turizem Nova Gorica in Vipavska dolina. "Super vam je šlo," je pohvalila. Povedala je, da je za njihovo Šverc turo že precej zanimanja, čeprav so šele prav začeli. "Precej zanimanja je pri skupinah in med tednom, zato bomo morali angažirati dodatne vodnike," doda.

Cena ture je za odraslo osebo 35 evrov (študenti, dijaki, upokojenci 25, otroci 15 evrov), traja okoli dve uri, izvedejo jo za od štiri do deset ljudi. Rezervacija termina je mogoča na spletni strani sverctura.si, informacije so na strani tour@vipavskadolina.si. Na poti izkušeni lokalni vodniki povedo in pokažejo še marsikaj, kar ni povezano s švercanjem, denimo rojstno hišo Edvarda Rusjana v Gorici, zato je tura tudi širše zanimiva.