Renesansa je bila obdobje izjemnega razvoja. Začela se je v Italiji v 14. stoletju in je trajala vse do 17. stoletja. V času renesanse je umetnost izdelovanja nakita dosegla nove ravni razkošja in umetelnosti. Izkušeni zlatarji so izdelovali ekstravaganten in bogat nakit, ki je odseval duh časa. Kralji in papeži so tekmovali med sabo, kdo od njih bo mecen mojstrom, kot so Benvenuto Cellini in ostali, ki so bili mojstri srednjeveških tradicij emajliranja zlatih objektov. Veliko renesančnih umetnikov je začelo svojo kariero v zlatarskih delavnicah, kjer so se priučili natančnosti in tako so nastale tudi povezave med slikarji, kiparji in zlatarji. Te povezave je moč razbrati iz renesančnih portretov, na katerih je nakit naslikan z neverjetno natančnostjo. Pogosto je pri izdelavi enega kosa nakita sodelovalo več umetnikov in obrtnikov in prav zato je težko pripisati določen kos nakita enemu samemu umetniku.
V tem obdobju se je zaradi novih trgovskih poti zgodila izmenjava kultur, religij in različnih tehnologij. Te nove trgovske povezave so omogočile Evropi, da je prišla v stik z redkimi naravnimi materiali in dragocenimi kamni iz oddaljenih dežel. Umetniki in zlatarji so tako imeli na razpolago veliko izjemnih surovin za izdelavo čudovitega in natančno narejenega nakita.
Renesančna umetnost in dizajn sta se razširila po celotni Evropi in tako se je vpliv italijanskega stila pričel prepletati s tradicijami drugih dežel.
Družba se je v tem obdobju spremenila in poroke italijanskih žena iz bogatih družin v kraljevske evropske družine so pripomogle k še večji mešanici različnih umetniških stilov.
Renesančni zlatarji so bili neverjetno inovativni pri izdelavi nakita za svoje bogate naročnike. Obvladovali so mnogo naprednih zlatarskih tehnik, kot so emajliranje, graviranje in filigran, inspiracijo za svoje dizajne pa so našli v starodavnih tradicijah. Najznamenitejši zlatarji tega časa so bili Lorenzo Ghiberti, Sandro Botticelli, Antonio Pollaiuolo, Luca Della Robbia in Andrea Del Verrocchio. Po zaslugi Cellinijevega opisa zlatarskih tehnik imamo natančen vpogled v zlatarsko obrt 16. stoletja. Natančno opisuje tudi zlatarske tehnike niello, filigran, emajliranje, vdelovanje kamnov, brušenje diamantov, odlivanje, zlatenje.
Bogati naročniki nakita so želeli samo najdražje in najbolj kvalitetne materiale. Nakit ni bil samo pokazatelj družbenega statusa, bil je tudi nosljiva zakladnica. V 16. stoletju so Evropo, potem ko je Vasco Da Gama odkril Indijo, preplavili dragi kamni. Zelo cenjeni so bili burmanski rubini, med popularno izbiro pa so bile tudi perle iz Perzijskega zaliva. Verjeli so, da imajo nekateri kamni tudi pozitivne učinke in da nudijo zaščito pred nevarnostmi in boleznimi.
Za barvo renesančnega nakita pa niso poskrbeli samo dragi kamni, ampak tudi dodelana tehnika emajliranja.
Najpomembnejši kos nakita so bili obeski. Nosili so jih na dolgih zlatih verižicah in so bili okrašeni na obeh straneh, po navadi so bili na zadnji strani emajlirani, na sprednji strani pa bogato okrašeni z dragimi kamni. Pogosto so bili okrašeni z biblijskimi motivi in napisom IHS, okraševali pa so jih tudi z inicialkami lastnika nakita in njegovih najdražjih. Takih kosov se je ohranilo zelo malo, saj so jih po lastnikovi smrti po navadi uničili. Zelo popularni so bili tudi obeski, naslikani z emajlom, kameje in obeski, okrašeni z različnimi motivi sadja in mitoloških bitij. Modni so postali tudi kosi nakita, ki so upodabljali morske zgodbe, ladje in morske pošasti.
Prstane so nosili na vseh petih prstih, pogosto tudi po več na enem prstu. Bili so okrašeni bolj kot kadar koli poprej. Zlate in srebrne prstane so nosili ženske in moški, bili pa so okrašeni z dragimi kamni in služili kot statusni simboli.
Ponovno so postali popularni uhani, viseči in okrašeni s perlami, z upodobitvijo morskih pošasti, črkami … V zgodnjem 17. stoletju postanejo uhani bolj geometrijski in precej daljši.
Zelo razkošno začnejo z nakitom krasiti tudi oblačila, moden pa postane tudi naglavni nakit.Obdobje renesanse se je končalo v zgodnjem 17. stoletju, vendar dekadentni nakit, ustvarjen v tem obdobju, ni nikoli utonil v pozabo.
