Pred dvema letoma in pol se skoraj nihče razen mene ni, milo rečeno, prizanesljivo nasmehnil, ko je Delo v enem od svojih ponesrečenih samopromocijskih poskusov lansiralo oglasno kampanjo s sloganom "Stojimo za svojimi besedami" in s pripombo: "Zato nam zaupa več kot 1,2 milijona bralcev."
Razlaga, kje so našli toliko ljudi, se je seveda skrivala v drobnem, najdrobnejšem tisku in je bila (de)bela laž, sestavljena iz 1,2 milijona mikroskopsko majhnih resnic na teden.
Zato tudi danes nisem presenečen, da vsi v glavnem ignorirajo podobno statistično podprto, vendar iz trte izvito hvalisanje Nove24TV.si, da so najbolj bran novičarski spletni portal v Sloveniji.
Izhod v sili in slaba tolažba
Z internetnimi merilnimi orodji in s primerno dozo tendencioznosti je mogoče dokazati karkoli. A dejstvo je, da podatek o bajni branosti senzacionalističnega in skrajno desničarskega online medija kolikor toliko drži. Nova24TV.si je sicer še zelo daleč od nacionalnega mainstreama, zagotovo pa ni več marginalen in čudaški, slabo bran in komajda kaj vpliven medij.
Ignoriranje za mnoge usodne privlačnosti politično instrumentaliziranega rumenega žurnalizma pod kontrolo SDS je seveda izhod v sili in slaba tolažba. Zato tistim redkim preostalim normalnim novinarjem predlagam - še posebej tistim stare šole -, da se s tem fenomenom sprijaznijo, pa če je še tako nagravžen, in raje razmislijo, kako temu parirati. Ker kakorkoli že obrnemo, v bistvu gre za konkurenco - zato nima smisla odvračati pogleda in pasivno čakati, da problem mine sam od sebe.
Nič ne de in ni jih sram
Mediji à la Nova24TV.si - ki žalibog seveda ni edini take baže - imajo pred drugimi, verjetno še vedno dominantnimi mediji to komparativno prednost, da v nasprotju z njimi zlahka, vsaj navidez kredibilneje izpadejo kot uporniška, od domnevnega režima zatirana alternativa in gverila, ki se bori za resnico in svobodo govora in za ponovno vzpostavitev pokupljenih, skorumpiranih, iz socialnega in političnega oportunizma demontiranih novinarskih standardov. Njihova prednost je namreč tudi v tem, da so newcomerji, ki jih mnogi, premnogi že po defaultu vidijo kot odrešitelje in zadnje upanje. Zato ni čudno, da so pripravljeni verjeti vsakemu ambicioznemu, spretnemu in/ali politično podprtemu, četudi neumnemu in nesramnemu iksipsilonu, ki pride mimo in se prijavi v razvid medijev.
Pri tem seveda nič ne de - in nič jih ni sram -, da so v resnici prav ti napačni očitarji tisti, ki novinarski profesionalizem sesuvajo še bolj kot kdorkoli pred njimi. Ljudje so razočarani nad mediji. Vedno več ljudi je vedno bolj razočaranih nad mediji. Zato tudi ni čudno, da se jih vedno več zateka k takim, kot je Nova24TV.si.
Kako premagati senzacionalizem
Prednost desne medijske alternative, ki se dela žrtev režima, četudi se ima za zmagovalca v panogi iskanja resnice in izkoriščanja svobode, je tudi v tem, da se je zakonsko, regulativno ne da učinkovito zatreti. Vsak poskus v to smer ali celo že sama misel, da bi bilo to dobro, je zanje samo še dokaz več, da delajo in da imajo prav. Alt-right mediji so nas tako rekoč postavili pred dejstvo, da je res, da je nevidna, neoliberalna roka trga tista, ki ima tudi pri medijih zadnjo, odločilno besedo. Da ljudi nekaj zanima - ali jim je samo všeč, vseeno -, je zanje dokaz, da je to ne samo prav, ampak celo res. In za nameček še politično korektno, oportuno in koristno.
Nekoč so si na Dnevniku za tabloidni tednik Hopla! izmislili legendarno pervertiran in perverzen slogan "Kaj pa, če je vse res?". Dvajset let pozneje ga je Nova24TV nadgradila s podobno gnusnim, četudi bog ne daj genialnim "Prvi v službi resnice". Slogana zarisujeta pot, ki so jo od takrat prehodili slovenski mediji. Tako pač je - in to smo ves ta čas pasivno gledali. Gledali smo propad novinarstva, kot smo ga nekoč poznali in ki ga niso spodkopali sami ti zoprni newcomerji. Oni samo izkoriščajo posledice. Ker v primeru tega novodobnega medijskega trasha sploh ne gre za to, da bi bilo treba zaustaviti desnico - ki ji očitno niti njeni mediji ne morejo pomagati (kot po drugi strani tudi nenjeni niso krivi za njeno degradacijo) -, temveč za vprašanje, kako premagati ali vsaj prehiteti senzacionalizem.
