Spomnim se, da sem pred desetimi leti ali kaj takega gledal hrvaški film Kaj bi moški brez brkov. Imam se za kvazicinefila, ogledal sem si precej klasičnega in novejšega repertoarja sedme umetnosti. Kar nekaj filmov se je vtisnilo vame, omenjenega hrvaškega hita pa se ne spomnim po prav ničemer. Razen po naslovu, ki je očitno zapomljiv.
Vmes do danes sem se seveda postaral za dobro desetletje, vstopil sem v peto dekado, ki je po novem milenijskem štetju verjetno šele najzgodnejša faza dozorevanja. No, eno je socialno-psihološka starost, drugo biološka. V svojem telesu se lahko počutiš večno mlad. Vse do trenutka, ko ti zaradi starosti odpove ta ali oni vitalni organ. Nedavno sem po televiziji slišal enega izmed slovenskih medicinskih ekspertov povedati, da bi moškega, če bi živel 150 let, precej prej pobralo zaradi prostate, ki bi jo napadel karcinom. Prostata je v očitno novodobna ahilova peta sodobnega moškega. Če so bili nekoč moški ranljivi v nogo, so danes ranljivi v prostato. Verjetno ne zato, ker bi prostata skozi evolucijo ošibela, bolj zato, ker moški v povprečju živimo bistveno dlje od naših antičnih sotrpinov.
In smo pri movembru. Ne vem točno, kaj me je letos nagovorilo, a odločil sem se, da si v znak širjenja generalnega zavedanja o minljivosti prostate in testisov pustim rasti prve brke v življenju. Leta so primerna, oče sem, do mene se prebija neizražen strah o minljivosti, kateremu do sedaj nisem posvečal posebne pozornosti. No, saj temu strahu pred minljivostjo ne pripisujem nobene posebne teže niti zdaj, za vsak primer imam v glavi, da če se kaj takega zgodi, se bom s tem soočal die hard, po moško.
Če sem čisto odkrit, moj push oziroma poriv za odločitev za brke ni bil (le) strah pred metafizično minljivostjo, tik pred začetkom novembra sem si ogledal ne preveč cinefilsko, bolje rečeno sploh nič kaj kritiško hvaljeni Bohemian Raphsody. V bistvu box office glasbeno biografijo markantnega brkača Freddieja Mercuryja. Krasni, estetski moški brki, večna muzika Queenov in slab, a gledljiv film. Prav čutil sem, kako so mi brki rasli med poltretjo uro dolgim celovečercem.
Pa še tretji motiv za brke obstaja. Ker sem zaradi vse bolj redkih las zadnjih deset let obsojen bolj ali manj na eno frizuro, so zame brki tisti modni dodatek na obrazu, ki precej spremeni zunanjost moškega. A očitno se nisem dovolj pozanimal, zadostovalo bi na primer, da bi za rokav pocukal Večerovega fenomenalnega samoironičnega kronista vseh mogočih družabnih trendov, kako je z brki in trendi. Ko so brki že krasili moj obraz, sem namreč izvedel, da že nekaj let niso v modi. Saj res, če malo pogledam okoli, prevladuje moška poraščenost celotnega obraza v vseh hipsterskih izvedbah.
Pa kaj, brkov nimam zaradi mode, sem pojasnjeval. Gre vendar za dober simbolni namen. Hipsterji naj se gredo solit ali pa meditirat v svoj hygge, meni sta bližje stoletnika, arhetipska Slovenca, Rudolf Maister in Ivan Cankar. Zgolj kot provokacijo pa pritikam zraven še lik Mustačovega Hanze. V življenju ni vse črno-belo, zato moram priznati, da me je s svojo poraščenostjo vizualno očaral artist z umetniškim imenom Conchita Wurst.
Da brki res niso več v modi, sem se enostavno prepričal na svoji koži. Večina žensk ali moških, s katerimi so moji brki prišli v face-to-face interakcijo, ni kazala navdušenja nad sporočilnimi dlakami. Pristno odobravanje kosmatega obraznega prirasta je izrazila peščica oglednikov. Pri nekaterih, ki so zavrnili brke na mojem obrazu ali bili tolerantni v stilu, saj po movembru jih boš pa obril, sem zaznal asociiranje z neljubo brkato avtoriteto. Bodisi na popularnega igralca iz bundeslige bodisi na kakšnega strica, ki je svojo moško avtoriteto gradil poleg brkov še z robatim moškim obnašanjem.
Brke bom zelo kmalu pobril. Uklonil se bom ljudski volji. Čaka me morda še ovekovečenje moje movemberske akcije na socialnih omrežjih. Ker če te tam ni, te ni nikjer. Naslednje leto pa verjetno znova naskočim movember. Ne vem pa še, ali bom vmes skočil na pregled prostate. Kajti izkušeni kolegi mi govorijo, da če ni očitnih znakov, da je nekaj tam narobe, ne hodi na preglede, saj zdravniki skoraj v vsakem primeru najdejo neko obliko malfunkcioniranja tega organa. Kar pogosto moškega psihično bolj razjeda kot fizično.